Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ta človek ve, kaj dela

  11.01.2012


Izbor nekaj spletnih (po)objav:

G-L
: PO SVOJI SLEDI

Reporter/G-L: Škarja Po svoji sledi

YouTube: PO SVOJI SLEDI - Tone Škarja

Kamničan.si: Nova knjiga - Tone ŠkarjaPo svoji sledi

AK RavneTONE ŠKARJA: PO SVOJI SLEDI 


Na današnji dan/Ob rojstnem dnevu pa še:

Planinski vestnik/G-L - Mitja Košir:
Tone, vse najboljše ob 70-letnici ...
»Himalaja me je povsem osvojila …«

nedelja, 15. januar 2012, ob 05:30, France Malešič, ogledov: 2267

POGLEDI - Tomo Virk: Ocena knjige Toneta Škarje Po svoji sledi - Avtobiografija


Škarjeva nova knjiga se začne – v poglavju s povednim nad naslovom: Vprašanje usodi: zakaj? in naslovom: Uganka življenja in smrti – z dvema dogodkoma iz hribovskega življenja, med katerima je minilo pol stoletja. Povezujejo ju bližina smrti ter »slika nepopolnosti človeka in popolnost neke človeku neznane zakonitosti«, kot z nedvomno nadarjenostjo za izražanje življenjskih modrosti zapiše Škarja. Zlasti pomenljiv je drugi dogodek. Popisuje občudovanja vredno pustolovščino prekaljenega alpinista, ki se v svojem sedemdesetem letu po Dolgi nemški smeri (da ne bo pomote: ne zavarovani planinski, temveč alpinistični) sam spopade z mogočno severno triglavsko steno. V zgornjem delu omahne, se nekako vendarle ujame, si pri tem natrga kite in vezi v ramenskem sklepu, izgubi očala, a vseeno sam spleza iz stene, prebije noč na prostem in naslednje jutro sam, brez pomoči, sestopi v dolino Vrat. Podvig, ob katerem poznavalcu vzame sapo (ne pozabimo, gre za sedemdesetletnika) in ki je po tej »pustolovski«, »akcijski« plati več kot osupljiv. Upravičeno je postavljen na začetek knjige, ki je nekakšna Škarjeva alpinistična avtobiografija, saj nam takoj dobro zariše avtorjev alpinistični profil.

A morda še bolj poveden je glede tega način, kako je dogodek podan. Popisan je v stvarnem, prav nič postavljaškem slogu človeka, ki se je v gore podal pač zato, ker je to njegov način življenja, in ki v kritičnem trenutku trezno in preudarno presoja, kako ravnati. Čeprav bi se nam ob predstavi sedemdesetletnika, ki z nahrbtnikom na ramah sam premaguje gladke previse tisoč metrov nad tlemi, lahko naježili lasje, je učinek po zaslugi pripovedovalčevega umirjenega tona ravno nasproten. Ne glede na vse namreč dobimo občutek, da ta človek ve, kaj dela.

In ta vtis se od strani do strani obsežnega popisa polstoletne alpinistične dejavnosti le še stopnjuje. Tako rekoč skoz vso knjigo, še posebej na začetku, sicer spremljamo tudi Škarjeve lastne vratolomne alpinistične podvige (z nekaterimi se je za vedno vpisal v zgodovino slovenskega alpinizma), a obenem jih ves čas dopolnjuje stvarna refleksija človeka, ki se vsega vendarle loteva razumno in preudarno. Ne gre le za izraz modrosti avtorja, ki z razdalje več desetletij umirjeno komentira nekdanja dogajanja, temveč je bila, kot kažejo vključeni odlomki iz dnevniških zapiskov, precejšnja mera preudarnosti pri Škarji navzoča že od samega začetka. Pred nami tako postopno raste podoba alpinista s čutom za skupnost in s sposobnostmi generala, stratega, ki zmore – včasih je celo videti, da razmeroma brezčutno – videti dlje od trenutnega interesa posameznika in ga zanima predvsem premišljeno zasnovani in tehtno načrtovani skupinski cilj. Škarjeva alpinistična avtobiografija je zato tudi življenjepis organizatorja: od načelnika domačega alpinističnega odseka in vodje manjših odprav v evropska gorstva do legendarnega »poveljnika« najpomembnejših slovenskih odprav v Himalajo, med njimi tudi prve uspešne odprave na Everest, in nazadnje do funkcionarja pri Planinski zvezi Slovenije, zadolženega za načrtovanje slovenskih odprav v tuja gorstva. Kot je razvidno iz knjige, je bil Škarja tako ali drugače udeležen pri večini pomembnih slovenskih dosežkov v Himalaji.

Zasluga avtorjevega stvarnega sloga in »realističnega« pristopa je, da ob junaških podvigih slovenskih alpinistov (med njimi Škarjevih lastnih) obenem spremljamo na eni strani družbeno ozadje tega dogajanja (protagonisti, ki so se ali se niso odlikovali, so največkrat navedeni s polnim imenom), na drugi strani pa dobimo vpogled v samo alpinistično zakulisje, ki je seveda precej bolj pritlehno kot vrhovi, na katere se alpinisti podajajo. Zaradi dejavne vpletenosti v to zakulisje se knjiga lahko bere tudi kot kratka zgodovina slovenskega himalajizma. Vendar nikoli ne zapade v suhoparnost. Za pestrost vseskozi skrbijo poročila o vrhunskih dosežkih, brez premora pa imamo tudi vpogled v Škarjevo alpinistično dejavnost, ki doživlja zanimiv razvoj – že v zrelih letih se denimo pod vplivom alpinistične filozofije plezalnih samohodcev za to obliko odloči tudi sam.

Knjigi se pozna spretna roka človeka, ki mu pisanje ni tuje, ki zna vse, kar počne, postavljati v kontekst širšega dogajanja, ki pokončno zagovarja svoja prepričanja, a vseeno zmore priznati tudi svoje napake. Zato je v vseh pogledih zanimivo branje, tako za alpiniste kot za precej širše bralstvo. Njeno privlačnost brez dvoma še stopnjuje fotografsko gradivo, ki mu je odmerjeno skoraj toliko prostora kot besedilu. (Negativna posledica tega je – in to je edina pomanjkljivost knjige – da so črke zaradi prostorske stiske žal majhne, branje pa otežuje tudi bleščeči papir, zaradi katerega moramo včasih iskati pravi naklon glede na vir svetlobe.) Dobrega načrtovalca ne nazadnje razkriva tudi struktura knjige kot celota. Ta se čisto v sklepnem odstavku zaupogne nazaj, vrne se na začetek, k večnim, zlasti ob alpinistični dejavnosti še kako aktualnim vprašanjem o usodi, življenju in smrti. Odgovor na ta vprašanja podaja seveda sama knjiga. Skoz njo spremljamo – prek neštetih križišč z usodami drugih povezano – usodo človeka, ki mu je bila naklonjena dvojna »milost«: milost življenja v gorah in prepadnih stenah ter milost preživetja v tem nepredvidljivem okolju. Tone Škarja (in pri tem nikakor ni osamljen) ni tip alpinista, ki bi usodo izzival, temveč tak, ki jo sprejema, in sicer kot omenjeno milost. Zaključne besede knjige so glede tega nadvse povedne. Škarja jih izreka v svojem imenu, a pod njih bi se bržkone podpisal marsikateri alpinist. Takole se glasijo: »Zakaj so naše sledi različno dolge? Zakaj sem sam lahko vse preživel? Tega se seveda nisem odločil sam, vedno sem pa čutil odgovornost do življenja. To mi je bilo dano. Hvala Ti! Življenje je lepo in včasih ga je treba objeti, čeprav se večinoma borimo z njim.«

Tomo Virk

Komentiraj (1):

Bruno Fras, nedelja, 15. januar 2012, ob 14:59

Lep zapis o velikem planincu in alpinistu ter o njegovih delih. "Ta človek" res ve, kaj dela. In kaj je prav. Čestitam!

eXTReMe Tracker