Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

20 let »Skale«


G-L / Ilustrirani Slovenec (1926) - Turistovski klub »Skala«

 

G-L / Slovenec (1921): Tauzherjev padec

 

G-L / Ilustrirani Slovenec (1931): Prvi slovenski vele-film

nedelja, 9. februar 1941, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2359

Slovenec - Prof. Janko Ravnik, predsednik »Skale«.

Z razvojem civilizacije se je po vsem kulturnem svetu širil alpinizem, gibanje, ki mu je cilj udejstvovanje v gorah in ki združuje v sebi različne elemente od najbolj materialne do najbolj duhovne plati: elemente športnega, estetskega, etičnega, splošno – znanstvenega in umetnostnega področja, pri čemer tvori objekt znanosti in umetnosti visoko gorovje.

Od alpinizma se loči alpinistika, ki pomeni telesno udejstvovanje v gorah: plezanje v skali in snegu. Alpinizem z alpinistiko je splošen kulturni pojav, ki zavzema v kulturnem življenju narodov in človeštva važno mesto, saj je vzniknil iz estetskih, etičnih in znanstvenih idealov. Ideja alpinizma se je jela širiti med Slovenci šele po svetovni vojni. Dotlej nismo poznali slovenskih alpinistov, razen ene same blesteče izjeme, dr. Henrika Tume.
Takoj po svetovni vojni pa se je osnovala med mladimi družba navdušenih prijateljev prirode in gora, na svečnico, 2. februarja 1921 pa je bil ustanovljen »Turistovski klub SKALA« (TKS). Ustanovitelji in prvi člani so bili: Janez Rožman, Drago Zorko, Pavle Lavrenčič, France Rus, Stane Predalič, Stane Tominec, Janko Ravnik, Janez Kveder, Ante Gnidovec, Maks Cimperman, Jože Tomc, Karl Tauzher, Vlado Kajzelj, Žane Košca, Stanko Trnkoczy, Saša Kovač in Klement Jug — sami navdušeni mladeniči; v ustanovnem odboru je sedelo od 8 odbornikov 6 dijačkov.

Mladi klub si je postavil za program gojiti turistiko in smučarstvo kot najbolj idealni športni panogi, dalje širiti med narodom planinstvo in zanimanje za gore. Klub se je predstavljal kot izrazito športen in šele pozneje, ko smo dobili druga športna društva, zveze in odseke, je športno udejstvovanje izbrisal iz svojega programa. Druga značilnost je bila prava tujskoprometna propaganda, ki jo je vršil klub med drugim tudi z markiranjem potov po gorah. Planinstvo je bilo tedaj še precej nerazvito.
Slovensko planinsko društvo (SPD), porojeno že pred tremi desetletji v glavnem iz nacionalnih potreb, je z grajenjem poti in koč širilo domoljubarsko planinstvo na najširši podlagi, prilagajajoč gore ljudstvu in ne narobe. Mladini to ni bilo dovolj; zato je prišlo do ustanovitve Skale. To radikaliziranje v slovenskem planinstvu se je pokazalo kot zelo potrebno. SPD s starejšo generacijo je seveda gledalo v Skali konkurenčno društvo, ki po nepotrebnem cepi sile in ki s svojim obnašanjem ne kaže upravičenosti obstoja. Res je bilo takrat še precej nezdravih in naivnih izrastkov, n. pr. gorska tekma iz Javornika na Stol in po grebenu na Golico.

Nesreča Karla Tauzherja v družbi z Vladotom Kajzeljem v severni steni Turske gore l. 1921 je sprožila plaz ogorčenih napadov na mlado neizkušeno Skalo. A mladi so se odločno zagovarjali in odbili vse napade, nazadnje tudi tistega, ki je proglašal Skalo za »trapasti klub samomorilcev (TKS)«, ki se ne zaveda resnosti življenja. Ta nesreča je opomnila mladino, da se morajo bolje seznaniti s plezalno teorijo. Sprva so se lotevali lažjih sten, kot so n. pr. Slovenska smer Triglavske stene, sev. stena Razorja, Zeleniške špice, zahodna stena Planjave, Hudi prask v Mrzli gori, severna stena Turske gore, severna stena Skute, severozahodni greben Kočne.

Krivuljo plezalnih uspehov je pa najbolj dvignil Skalaš dr. Klement Jug, ki ga poleg dr. Tume postavljamo za predstavitelja slovenskega alpinizma. Bil je odličen plezalec-tehnik, zraven tega še filozof, alpinistični ideolog, ki je vnesel iz svoje akademske stroke pravcati sistem v alpinistiko. Jugov zgled je potegnil za seboj še druge in alpinistika je tako lepo napredovala, da lahko brez domišljije in domišljavosti postavimo trditev, da so naši alpinisti dosegli stopnjo inozemskih. Dočim so pred njihovim nastopom večino prvenstvenih tur pobrali Nemci, so jim jih začeli naši prevzemati drugo za drugo, tako da mi danes krepko vodimo. Tudi na tem polju se je vršila borba za našo zemljo, za naše gore, katera ima podoben značaj kakor borba SPD za koče in pota proti DÖAV (Deutscher u. Österreichischer Alpenverein) v predvojni dobi. V Skali so naši plezalci dosegli vrhunsko stopnjo v plezalni tehniki, kot jo imajo nemški in italijanski plezalci v Gesause, Wilder Kaiser, Karwendel, Wetterstein in v Dolomitih.

Prav posebno agilno je bilo delovanje Skale v prvem petletju v smučarstvu. Skalaši so prvi zaorali smučine v bele ledine naših zimskih gora, za božič 1922 so bili že na Kredarici. Iz Skale sta izšla tudi znana pionirja smučarskega športa pri Slovencih, Rudolf Badiura in Ante Gnidovec, vrsta drugih organizatorjev in odličnih tekmovalcev (Kaizelj VI., Ogrin G., Habicht, Trnkoczy, Oitzl i dr.). Skala je prva v Jugoslaviji prirejala tekme, glavna njena taka prireditev se je vršila ob njeni petletnici l. 1926 v okolici Bleda na 50 km (32 tekmovalcev, prvi Janša J., Ilirija, 5:31,45; med prvimi desetimi sedem Skalašev), ki je bila odlično organizirana. Dalje je Skala izvedla tudi prvi »Triglavski smuk« v Krmo, ki je postal znana jugoslovanska alpska »standard proga«.To smučarsko delo je bilo tako krepko, da je v prvi petletki dajalo Skali glavno obeležje, enako kot v drugi petletki film, v tretji Dom na Voglu.

Že takoj od začetka so se zbirali v »Skali« fotografi-amaterji. Fotografski odsek je dajal iniciativo klubskemu delovanju v njegovi drugi petletki 1926—31. Tudi to delovanje je imelo podlago v začetnem tujskoprometnem značaju kluba. Začeli so z izdajanjem pokrajinskih razglednic in prešli preko diapozitivov do vrhunske fotografske umetnosti; skalaške fotografije so bile razstavljene na številnih domačih in tujih razstavah in povsod naletele na laskavo kritiko. Sam Kugy priznava, da so mu skalaški diapozitivi pomagali utreti pot v svet. Janko Ravnik, Egon Planinšek, Janko Skerlep, Slavko Smolej — to so imena teh umetnikov. Fotografi pa tudi pridno delajo pri sestavljanju topografskega albuma naših gora.

Glavno delo fotografskega odseka pa predstavlja prvi slovenski in jugoslovanski film sploh, »V kraljestvu Zlatoroga«, izgotovljen leta 1931 po dolgem požrtvovalnem delu, ki ga je zahtevalo težavno snemanje v steni pa nič manj zamudnejše razvijanje, kopiranje in sestavljanje v laboratoriju. Mnogo so vrteli in še vrte skalaški film po naši ožji in širši domovini, celo v tujini; žel je velike uspehe ter dal klubu tudi materialnih sredstev. Tako je mogel klub postaviti leta 1934 Skalaški dom na Voglu, s čimer klub ni samo odprl najlepši kotiček v Bohinju zlasti smučarstvu, ampak si je privezal k jaslim tudi mršavo molzno kravico, ki daje najpotrebnejše dohodke za klubovo delo. Dom slovi tako po svoji pokrajinski legi kakor tudi po notranji ureditvi.

Dasi je ob svoji ustanovitvi Skala poudarjala, da vidi v SPD svojo matico, je že struktura kluba nasprotovala smernicam v SPD; leta 1931 pa je tudi v SPD zmagala mlajša struja, za katero je organizirano stala Skala. Novi odbor SPD je videl potrebno, da se v slovensko planinstvo mora vložiti alpinistična komponenta, če se hoče vzdržati na črti razvoja.

Kulturno delo Skale, pri čemer smo že omenili delovanje fotografskega in filmskega odseka, se je potem živahno nadaljevalo. Dr. Henrik Tuma, prvi . slovenski alpinist in bolj ali manj vidni voditelj slovenskega alpinizma, je izdal v založbi Skale delo »Pomen in razvoj alpinizma«, prvo obširno teoretsko alpinistično delo v slovenski in jugoslovanski literaturi, ki se vredno postavlja v izbor svetovne alpinistične literature.
Dalje je izdala Skala toponomastični zemljevid skupine Triglav-Škrlatica od istega avtorja, ki je posebno pazil na imena, povzeta iz rabe domačih gorjanov, in pa alpinistično terminologijo (izrazoslovje), zbrano v glavnem po dr. Tumi, izšlo pa v delu »Naš alpinizem«.
»Naš alpinizem« je plezalni vodnik po naših gorah, po Vzhodnih Julijskih in Savinjskih Alpah, v katerem so zbrani opisi vseh plezalnih smeri s šestimi točnimi in preglednimi zemljevidi v merilu 1:50.000 in s 25 skicami domala vseh naših sten s točno vrisanimi smermi v njih. To delo prekaša po popolnosti gradiva, po točnosti, preglednosti in opremi tovrstno slovito nemško zbirko »Hochtourist«.

Glavni literarni delavci Skale so dr. Tuma, dr. Jug in dr. Kajzelj, a poleg njih še cela vrsta Skalašev, ki so se udejstvovali literarno zlasti v Planinskem Vestniku. V tej zvezi moramo že omeniti predavanja, ki jih je prirejala Skala, in to javna predavanja domačih (Ravnik, Mlakar, Tuma, Pipan, Potočnik, Reca i. dr.) in tujih (Kugy, Koranek, Rittmann, Ertl, Copeland, Freutz, Poppinger) predavateljev o različnih alpinističnih predmetih. Sem spadajo tudi številna interna predavanja Skalašev samih, ki so bila v klubu, zlasti teoretična predavanja alpinističnih tečajev zadnje petletke.

Kriza v alpinizmu je nastala zaradi tega, ker so bile stene že skoraj vse preplezane in ni bilo več na razpolago — prvenstev, zato se je delo Skale moralo preusmeriti v vzgojno plat: s prirejanjem alpinističnih tečajev, teoretičnih in praktičnih, je bilo treba dvigniti kvalifikacijski nivo članstva in z nastopom v javnosti pridobiti si novih članov in delavcev.
Leta 1935. in 1936. sta se vršili dve taki šoli, ki sta privedli nekaj mladih v klub, dasi smo pričakovali večjega odziva. Že leta 1940. pa je alpinistični odsek, poživljen z novimi člani, dal nove pobude za razmah klubskega delovanja, tako da je prevzel inciativo v njem, enako kot so ga imeli v desetletju po vrsti smučarski, filmski in gradbeni odsek. Sestavljen je bil nov program, ki je šel za tem, da se ustvari krepka organizacija s trdno povezanim, bolj izenačenim, homogenim članstvom, ki naj bo tehnično in kulturno čim popolneje izobraženo.
Danes je novi program postavljen tudi na nova pravila, od katerih je uradno preimenovanje kluba iz »Turistovski klub Skala« v »Alpinistični klub Skala«. Namen kluba se je osredotočil na vzgojno delo, ki se je porazdelilo med člane, tako da ti v več odsekih razbremenjujejo upravni odbor, ki veže vso organizacijo navznotraj in centralo s podružnicama na Jesenicah in v Celju. Zlasti se veselimo lepih uspehov gorenjske podružnice na Jesenicah (sprva v Bohinju), ki se je mogla zaradi neposredne bližine gora razviti v klub s prvovrstnim plezalskim in smučarskim članstvom.
Centrala daje podružnicam v toliko svobodne roke, da se moreta prilagoditi lokalnim potrebam; tako jeseniška Skala goji zelo intenzivno tudi tekmovalno smučanje (zlasti alpski disciplini). Imena Čop, dr. Potočnik, Frelih, Praček, Heim. S. Smolej (fotograf) so znana tudi v inozemstvu.

To je kratek prikaz dvajsetletnega življenja in delovanja AK Skale. Zavedajoč se svojega kulturnega pomena, hoče Skala opozoriti nase javnost z nekaterimi prireditvami v teku tega jubilejnega leta. Poživiti noče delovanje, zato se prav te dni otvarja v klubu alpinistična šola; da bo pa javnost dobila čim popolnejši vpogled v klubovo življenje, bo izšla tudi lepo ilustrirana brošura, ki bo pokazala zgodovino kluba, njegov pomen, rojstvo in rast slovenskega alpinizma. Bogata na izkušnjah, pridobljenih v teh dveh desetletjih, stopa Skala v bodočnost.

Janko Ravnik
Slovenec, 2. februar 1941, str. 9
 

eXTReMe Tracker