Reporter - Marko Medvešek: Njegov prvi pohod v gore se je končal z operacijo slepiča, ob nekem drugem mu je brata odneslo po snežišču. Tone Škarja se je že zgodaj zavedel nevarnosti gora, a izzivi osvajanja vrhov in premagovanja strmih sten so bili vselej preveč mamljivi.
... Še ko se mu je zdelo, da se je umiril, ga je vleklo v gore. Petdeset let je minilo, odkar se je povzpel na Mont Blanc, dobrih trideset let je tega, kar je vodil tedanjo jugoslovansko odpravo na Everest. Škarja, legenda slovenskega alpinizma, gorski reševalec in avtor številnih knjig je letos izdal knjigo Po svoji sledi, v kateri ni popisal le svoje dobrega pol stoletja trajajočega grizenja v stene, temveč tudi zgodbo slovenskega alpinizma minulega pol stoletja.
Čeprav so ga izleti z očetom in v knjigah opisani junaški dosežki alpinistov že zgodaj navdušili za gore (kot Mengšan je odraščal pred slikovito kuliso Kamniško-Savinjskih Alp), ga je po končani šoli vleklo na morje, o katerem si je lahko še ne polnoletni Škarja nabral še veliko več romantičnih predstav kot o planinah. Sanjaril je o mornariški akademiji, a bolj pragmatični starši so ga prepričali, naj gre za leto dni v službo. Potem se bos odločil, kaj boš. Zaposlil se je v tedanjem ljubljanskem Elektru in se sčasoma odpovedal sanjam o karieri pomorščaka. Na morje je resda hodil, a ostajal je na plaži, ladje so odplule brez njega. Še vedno pa so mu ostale gore.
HVALA, PAVLE
Sredi petdesetih se je začel lotevati prvih zahtevnejših smeri v slovenskih gorah. Leta 1956 je pristal v kamniškem alpinističnem odseku in bil deležen prvih pravih lekcij plezanja. Za začetek v skalovju kamniškega Starega gradu, s preprostimi vrvmi iz konoplje namesto profesionalnih in dragocenih ameriških najlonskih vrvi. Za pohode v gore je bilo zaradi službe časa le ob koncih tedna; Škarja je pridno pisal dnevnik o svojih podvigih. Natančen je bil: »Mengeš, 26. maja ob 16.10. Iz Bistrice na Kamniško sedlo 2 uri in 15 minut. Zjutraj 27. maja ob 6.00 vstop v severozahodni greben Planjave (Maričkina Plošča) ... Za obvladovanje poči smo uporabili 4 kline. Poč ima oceno IV ... Oprema: 6 klinov, 4 karabinci, vrv 32/13 mm, 2 kladivi, 1 cepin ... Soudeleženci: prva naveza - poleg mene še Helena in Herman Balon.« Podobno, čeprav včasih z malce več čustev, sledijo zapiski prihodnjih pet desetletij. V knjigi Po svoji sledi je dnevniške zapiske dopolni še z manj suhoparnimi opisi, kako se je denimo Pavletu Šimencu »patetično« zahvalil za ustavljeni padec. »Hvala, Pavle, življenje si mi rešil. Kaj pa se zdaj greš?« je bil hud, »ali ti mene ne bi ustavil?« S Pavletom sta skupaj premagovala čedalje bolj težavne smeri, iz Kamniških Alp sta presedlala na Julijce in spoznavala tedanjo alpinistično druščino. Prvo poletno sezono v gorah je Škarja sklenil z napredovanjem v »pravega« alpinista. Stisk roke je bil vsa iniciacija.
TVEGANJE
Leta 1957 se je kamniškim alpinistom pridružil Metod Humar, ob Pavlu Šimencu drugi od dveh prijateljev in kolegov alpinistov, ki jima je posvetil svojo knjigo. Humar (daljni sorodnik Tomaža Humarja) je bil »skoraj fanatično zagledan v alpinizem«, s Škarjo sta bila dolgo med vodilnimi slovenskimi navezami. Skupaj sta plezala, se kdaj tudi zaplezala in bila potrebna reševanja. Odrgnine so bile še najmanj, kar ju je lahko doletelo. Škarja si je v pol stoletja nabral lepo bero poškodb. Že skoraj sedemdesetleten se je poleti 2006 skoraj smrtno ponesrečil v severni triglavski steni. Odnesel jo je z natrganimi kitam in vezmi v rami, v bolnišnici je po operaciji staknil še okužbo. Izkušnjam, trdni konstituciji in volji se ima zahvaliti, da mu je uspelo živemu priti iz stene: »V bistvu sploh ne vem, kako sem priplezal na vrh. Koncentracija skoraj do transa mi je izbrisala vse podrobnosti.«
NA TUJE
Mont Blanc leta 1961 je bil tedaj že za preizkušenega plezalca prvi veliki izziv na tujem. Planinsko društvo Kamnik je v Francijo poslalo odpravo sedmih alpinistov s Škarjo kot vodjo. Krepko višja gora, kot so je bili Slovenci vajeni, je zahtevala temeljitejše priprave, boljšo opremo in tudi aklimatizacijo, a 26. julija 1961 sta se s Humarjem povzpela na najvišji evropski vrh. Preostali člani odprave so prav tako preplezali nekaj zahtevnih smeri, osvajali vrhove, evforični Škarja je bil prepričan, da zanje ni ovir in meja. Bolj pragmatični Škarja pa je v dnevnik zapisal nekaj ugotovitev: odprava je prevelika za enega vodjo, dekleta niso primerna za dolge ledene ture, alpinisti si morajo cilje postaviti že pred odpravo, ne šele na kraju. Francija je bila v naslednjih letih pogost cilj slovenskih alpinistov, nov izziv pa je bil leta 1964 Kavkaz.
Alpinisti so Kavkaz šteli za dobro vmesno stopnjo med evropskimi Alpami in Himalajo. Po osvojitvi 5653 metrov visokega Elbrusa so Škarjo kolegi v taboru pričakali, kot da je splezal na Everest, a pred njim je bil na tej odpravi se en, večji izziv - zahodna stena Užbe, precej težja smer od sicer višjega Elbrusa. Slovenci so preplezali tudi to steno. Poleg gora je Škarjo navdušila tudi arhaična družba, na kakršno je naletel sredi »bakle socializma« Sovjetske zveze - gorska plemena so živela po starodavnih običajih, v utrjenih vaseh in pod stalno grožnjo krvnega maščevanja. Slovence so celo posvarili, naj ne pogledujejo preveč za spogledljivimi domačinkami, saj lahko kak vročekrven Svan (kavkaško pleme) hitro potegne nož.
PRVIČ V HIMALAJI
Deset let po začetku plezanja s kamniškimi alpinisti se je Škarja leta 1965 napotil v Himalajo med najvišje vrhove sveta. Kangbačen 1965 je bila prva od njegovih številnih himalajskih odprav v naslednjih treh desetletjih. Najbolj pripravljena, najbolje opremljena in najtežje sestavljena odprava, na kateri je dotlej sodeloval. V Himalajo so si želeli vsi, in to ne glede na izkušnje in primernost. Nato se je zapletlo z denarjem, bolezen je nekaterim članom ekipe preprečila vzpon, kresala so se mnenja o najboljšem načinu osvajanja vrha: na hitro ali počasi, s postavljanjem taborov. A nazadnje je bilo vseeno, kdo bo premagal kako steno in se povzpel na vrh, pomemben je bil uspeh odprave kot celote. Z osvojitvijo 7535 metrov visokega Zahodnega Kangbačena (stranskega vrha) je ta postal do leta 1979 najvišja gora, na katero so se kot prvi povzpeli tedanji jugoslovanski alpinisti, a glavnega vrha ta odprava ni osvojila. Škarja vrha ni videl, zaradi utrujenosti je moral odnehati na višini 7450 metrov. S Pavlom Šimencem, ki je odnehal še prej, sta bila ob vrnitvi v tabor deležna očitkov, da sta »napisala najbolj črn scenarij v vsej zgodovini Himalaje«. Zaradi spremenjenih vremenskih razmer na gori sta menila, da je najboljša pot na vrh po novi smeri namesto po prej načrtovani. Poledenelo pobočje je bilo nazadnje težje, kot sta pričakovala, in prisiljena sta se bila obrniti. Za kazen sta s Šimencem do konca odprave ostala v vlogi višinskih nosačev, šerp, medtem ko so njuni kolegi prav tako neuspešno poskušali premagati isto smer, ki je prej premagala njiju. Čeprav Slovenci niso bili popolnoma neuspešni, so se leta 1965 bolj potrti vrnili v domovino.
MLADOST JE MINILA
Smrt prijateljev Draga Geršaka in Ceneta Geršaka v Štajerski Rinki poleti 1966 je Škarji po njegovih besedah odmaknila alpinizem. Še kegljati je začel, a tudi nehal. Prijatelji alpinisti so se umirili, si ustvarili družine ali našli službe, ki jim niso dovoljevale poletja zabiti v gorah. Nova generacija plezalcev je premislila, preden je tvegala. »Desetletje mladosti je minilo, Štajerska Rinka je prav simbolno presekala neko samoumevnost, ko smo se brez vprašanj navezovali na vrv in se nezavedno zaupajoč spuščali v stene,« ugotavlja v knjigi Škarja. Iz romantike v realizem. V gorah so življenje izgubljali drugi znanci, on se je tu pa tam potolkel, vse bolj se je posvečal družini. Naslednje desetletje je bil kot alpinist bolj gorski reševalec, se spominja. Nesreča Geršaka in Grsarja in menjava generacij je kamniški alpinizem zapeljala v manjšo krizo, Škarja se je poskusil v jamarstvu, a so mu zaradi blata in ostrih skal v ozkih preduhih uničena oblačila hitro vzela veselje do raziskovanja jam. Plezanju se vendarle ni popolnoma odpovedal, osvojil je več zahtevnih smeri v naših Alpah, preden se mu je skoraj desetletje po Kangbačenu ponudila priložnost za vrnitev v Himalajo. Kangbačen 1974 je bila prva himalajska odprava, ki jo je Škarja vodil. Z boljšo pripravo je po smeri, ki sta jo leta 1965 neuspešno uporabila Škarja in Šimenc, na vrh Kangbačena v tisti odpravi stopilo kar devet slovenskih alpinistov, osvojenih pa je bilo še nekaj deviških šesttisočakov v bližini. Vseeno je nazadnje presenečeno ugotovil, da je bila večina članov z odpravo nekako nezadovoljna. Nekaj mesecev pred Slovenci so se na Kangbačen povzpeli Poljaki in namesto prvenca jim je ostala le prva ponovitev. Vse preveč enakih uspehov jih tudi ni navdušilo. »Kar sem jaz videl kot izjemen uspeh odprave, so fantje dojeli kot utopitev sebe (kot boljšega) v povprečju, čeprav visokem.« Domov so se vseeno vrnili kot dotlej najuspešnejša jugoslovanska odprava.
ODPRAVA VSEH ODPRAV
Za leto 1979 je Planinska zveza Slovenije vendarle načrtovala slovensko (uradno pravzaprav jugoslovansko) osvojitev Everesta. Še neosvojeni zahodni greben Everesta se je kazal kot edini pravi izziv na gori, leto dni prej je šel Škarja v izvidnico. Za večmesečno odpravo nacionalnega pomena se je bilo treba kar najbolje pripraviti; Škarja je ob aprilskem obisku Himalaje ugotovil, da ga tako življenje ne mika več. Zmrzovanje, neudobni šotori, ponoči desetkrat na stran, to ni zanj. Ne bo vodil odprave, bo pa naredil vse, da bo članom čim bolj udobno. Tako je sklenil. Veliki šotori, udobje v bazi, sodelovanje s profesionalno alpinistično agencijo in predvsem dober kuhar. Kljub pomislekom je nekaj mesecev kasneje sprejel ponujeno mu vodenje odprave, za katero so se priprave začele že veliko prej. Denar je priskrbela jugoslovanska planinska zveza, člani odprave so bili skrbno izbrani (celo v konzultaciji s psihologom), prestati so morali naporne telesne priprave, več jugoslovanskih podjetij je prispevalo opremo, alpiniste pa je zaradi pomembnosti ekspedicije spremljalo tudi lepo število novinarjev. Velikost odprave (25 alpinistov in »priveski«, 18 ton opreme) je bil hud logističen izziv že brez predvidljivih zapletov z dovoljenji in nepredvidenimi problemi, kot je nenadno pomanjkanje te ali one stvari, kaj šele nosačev. Skupaj je opremo pod vznožje Everesta znosilo okoli 700 nepalskih šerp, ki so se menjavali, včasih kar izginili (in z njimi lastnina ali oprema alpinistov) ali pa se pustili premamiti denarju katere druge odprave. Počasna kolona je za povrh za seboj puščala opazne količine smeti, ob kar so se obregnili nepalski nosači. »Z množičnostjo odgovornost upade,« je v dnevnik napisal Škarja. V samostanu Tuktenčoling Gompa se je pustil blagosloviti tamkajšnjemu glavnemu lami. »Zalotim se, kako na vso moč želim, da bi prišli na Everest, in prosim, da bi bil milosten z nami. Saj ne gremo na pot iz napuha, gremo preprosto zato, ker moramo, ker smo ljudje.« In z velikim prepričanjem v uspeh, ki bo izničil vse napore, vse tegobe.
»NOCOJ BOMO UMRLI«
Konec marca je v bazo pod Everestom prišla glavnina odprave, 1. aprila je bila baza posvečena v slovesni ceremoniji, ki se je je udeležila večina članov jugoslovanske ekspedicije, nekaj najbolj nestrpnih pa jih je že pripravljalo smer v steni. Zgrajena je bila žičnica na sedlo Lo La, Zvone Andrejčič je doživel srečanje z NLP - ponoči ga je na sedlu preletela neka leteča stvar z utripajočimi lučmi, ki je ni znal nihče pojasniti. Na vrh Everesta se je slo počasi, z gradnjo večih, vedno višje ležečih taborov. Konec aprila je bil na višini 7520 metrov postavljen tabor 4. Med 10. in 15. majem bomo na vrhu, je Škarja previdno napovedal novinarjem. V račun je vzel vsaj en neuspešen poskus. Iz Ljubljane so dobili priporočilo, naj na vrh stopijo 9. maja, ob dnevu zmage. A odprava še vedno ni postavila petega tabora, zadnjega pod vrhom. Vihar jih je vselej nagnal nazaj, medtem pa se je njihovim domačim v Sloveniji in vodstvu Planinske zveze Slovenije že malo bledlo od nepopolnih in včasih nasprotujočih si poročil, ki so jih dobivali po radijski zvezi. 9. maj je minil, viharni pojenjal, zaradi zdravstvenih težav se je moralo nekaj članov odprave posloviti od naskoka vrha. Nato sta se 13. maja Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj le prigrizla na vrh, le malo pa je zmanjkalo Marku Štremflju, ki se je moral obrniti zaradi pokvarjenega ventila na jeklenki z zrakom. Ob sestopu, ki sta ga bila prisiljena opraviti po drugi smeri, je preostanek odprave za nekaj časa izgubil radijski stik z njima, kar je sprožilo nemajhno paniko.
Končno so ju našli v četrtem taboru. »Kakšen dan, kakšna noč,« je zapisal Škarja. »Tri tablete ne pomagajo - ob dveh zjutraj sem še vedno buden.« In proti vrhu se je ze ozirala druga skupina plezalcev. 15. maja so na Everest stopili Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić in šerpa Ang Phu. Ob sestopu jih je ujel vihar, preganjala jih je noč in radijske baterije so se jim izpraznile. »Šrauf, nocoj bomo umrli,« je dejal Ang Phu.
KRIK
Pa so le preživeli in naslednje jutro jim je prišla na pomoč ekipa, ki se je zato odpovedala osvojitvi vrha. Že so se srečali z izmučeno trojico, ko se je uresničila zla slutnja nepalskega šerpe. Borut Bergant mu je nalil čaj in mu ponudil roko, ko je Ang Phuju zdrsnilo in ga odneslo po bregu mimo alpinistov. »Gledamo kot uročeni. Ničesar ne moremo ukreniti,« je grozo opisal Šrauf. »Saj se bo ubil, je tulil Čita (Borut Bergant, op. p.), sam pa le buljim dol po pobočju, kjer prve skale dvignejo telo, ki v velikem loku zaplava skozi zrak. Hip nato je pobočje prazno ...« Škarja je nesrečo lahko spremljal po radiu. Ravno je izvedel, da so našli izgubljeno trojico, tabor se je veselil, nato pa Bergantovo kričanje, ko je Ang Phuja odneslo. »Krik, ki ga bom pomnil do konca življenja, krik, ki je obrnil vse na glavo, krik, ki je kot vihar zbrisal iz src srečo, ponos, veselje.«
Nesreča ni smela ustaviti dela odprave. Alpinisti v steni so morali se sestopiti, pospraviti je bilo treba tabore in najti Ang Phujevo truplo. Kot vodja šerp je bil eden najpomembnejših članov odprave in ta je morala ohraniti dober odnos z njegovimi rojaki. Iz razpoke, v katero je padel, ga niso mogli dvigniti, v bazo so lahko prinesli le delček njegove lobanje za pogreb. Napetosti, obtoževanju in celo grožnjam s smrtjo se le ni bilo mogoče izogniti, a nekako so pokrpali odnos z Nepalci, da so si zagotovili njihovo pomoč se ob prihodnjih odpravah. Že naslednje leto na Lotse.
GORSKE MIMOZE
Konec odprave na Everest je zasenčila tragedija, a vrnitev v domovino je bila zmagoslavna. Alpinisti so postali najboljša športna ekipa Jugoslavije, priznanja so deževala, Hrvati so jih gostili na morju. Škarja je šel na predavateljsko turnejo, postal načelnik komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS, ki jo vodi še danes. Slovenski alpinizem je v naslednjih desetletjih dosegel več odmevnih uspehov in se izkazal se z za majhnost naroda bržkone rekordnim številom razprtij med vrhunskimi alpinisti.
Pokojni pesnik Tone Pavček jih je ob neki priložnosti primerjal z mimozam, tako zelo občutljivi naj bi bili. Občutljivi in čvrsti obenem. Mimoze pač ne prilezejo na Everest, niso pripravljene tvegati življenja za čast prvenstvene smeri in majhne slave v alpinističnem krogu. Slovenski alpinisti so v Himalaji zmagovali in umirali. Nejc Zaplotnik je leta 1984 izgubil življenje na Manasluju, leto dni kasneje na Jalung Kangu Borut Bergant, nesojeni osvajalec Everesta. Slednjo odpravo je, kot se nekaj drugih v kasnejših letih, vodil Škarja. »Izguba človeka na himalajski odpravi ne glede na uspeh ali neuspeh pusti za seboj praznino, občutek poraza, dvom o smiselnosti početja,« je zapisal v knjigi Po svoji sledi.
Počutiš se sokriv že zato, ker se ukvarjaš s plezanjem.
VERSKE VOJNE IN SAMOTNI BOJEVNIKI
Tone Škarja pleza še danes, a v steni brez občutka krivde. Sodeloval je pri največjih uspehih in tudi pri največjih tragedijah slovenskega alpinizma. Videl je Indijo, Nepal, prišel v Tibet, ko so ga Kitajci ljubosumno čuvali še bolj kot danes. Tomo Česen ga je v poznih letih navdušil za solo plezanje, nedolgo zatem pa sta si stala nasproti zaradi različnih pogledov na vrhunski alpinizem in nato še ob aferi z verodostojnostjo Česnovega vzpona na Lotse. Verska vojna, tako Škarja opisuje afero in vnemo nasprotujočih si strani. Z manj strasti kasneje nista mogla uskladiti pogledov s Tomažem Humarjem, s katerim sta se nekajkrat sprla, tudi zaradi denarja. Humar je nato najodmevnejše uspehe dosegel s pomočjo sponzorjev, enako Davor Karničar, ki je podprt z zasebnimi darovalci smučal z vrha Everesta. Medijskim zvezdam med alpinisti je Škarja zameril, ker so se z zagotovljenimi zasebnimi sredstvi skušali izogibati povezavam s Planinsko zvezo Slovenije, čeprav so svoje himalajske izkušnje in uspehe dosegli prav pod njenim okriljem. »Idealizirani samotni bojevniki z naravo vse bolj potrebujejo kamere,« je ugotavljal pred desetletjem.
Marko Medvešek