Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Svišči preko meje

Arhiv G-L: Gorski vrtovi

 
Planinski svišči ob potočku snežnice na Sierri Nevadi v Španiji.


Podvrsta močvirskega svišča, ki raste visoko v hribih na s snežnico prepojenih tleh. 


Burserjev svišč krasi Pireneje. 


Pikčasti svišč je vedno zaspan, komajda kaj odpre svoje "oči". 


Purpurni svišč je pravi lepotec. Šopek je fotografiran v Švici na prelazu Sustenpass. 


Kaj je lepšega kot šopki planinskih rož z zasneženimi vrhovi v ozadju? Monte Cervino (Matterhorn) s purpurnim sviščem in trnatim osatom. 


Bavarski svišč ni redek v alpskih višinah. Od daleč je podoben spomladanskemu, a ima bolj drobne okrogle liste. Fotografija s hriba Monte Scorluzzo (na 3000 m). 


Najmanjši svišč, boryov svišč, je draguljček španske Sierre Nevade. 


Kjer sem začela, naj končam: plato španskih Sedmerih jezer pod Mulhacenom je rastišče planinskega, močvirskega in boryovega svišča in še veliko drugih visokogorskih rož. Mnoge od njih so endemiti. 

Pri nas rastoči svišči - 1. del

Pri nas rastoči svišči - 2. del

ponedeljek, 19. december 2011, ob 05:30, Alenka Mihorič, ogledov: 4227

Gorski vrtovi: Modro, rumeno, rdeče in spet modro ... Burserjev svišč

 

Ne morem si kaj, da ne bi predstavila še nekaj vrst tujih sviščev, ki sem jih srečala na planinah izven Slovenije, saj si pozornost vsekakor zaslužijo. Nekatera slovenska imena zanje sem si morala izmisliti glede na prevod originalnega imena, saj naši botaniki vseh tujih vrst niso uradno poimenovali.


Gentiana alpina (planinski svišč)
Planinski svišč med snežnimi zvezdami ledeniškega trpotca.Pri sprehodu po španski Sierri Nevadi skoraj 3000 metrov visoko me je na vlažni trati med potočki, ki pritečejo izpod topečega se snega, presenetil modro-beli vzorec, ki sta ga pričarala svišč, podoben našemu kochovemu in listne rozete "snežnih zvezd", snežnega trpotca (Plantago nivalis).
Planinski svišč je na rdečem seznamu ogroženih vrst samoniklih rastlin Andaluzije. Raste tudi v Alpah, sicer redko skupaj s kochovim sviščem (Gentiana acaulis), s katerim ga zlahka zamenjamo.
Je rastlina s slabo razvitim steblom. Talna listna rozeta je neposredno pod cvetom. Listi so zelo kratki (1-2 cm), dokaj široki in razmeroma debeli (pri kochovem svišču dolgi do 10 cm, suličasti in tanki).
Intenzivno moder cevast cvet ima na zunanji strani proti vrhu temne proge, trikotne krpe pa so kratke in široko priostrene. Višina rastline je 5-8, redko 10 cm (kochov svišč do 15 cm), cvet ima manjši, dolg le do 40 mm (kochov svišč do 60 mm). Cveti junija do avgusta, raste na višini 2000-2600 m (na Sierri Nevadi preko 3000 m). Raste na obrobju snežišč na vlažnih travnikih. Tla so tam kisla, apnenca ni v podlagi. Razširjenost tega svišča sega preko Pirenejev do zahodnih Alp vse do jezera Como v Italiji.

 

Gentiana pneumonanthe subsp. depressa (stisnjeni močvirski svišč)
Kdo bi si mislil, da je tole močvirski svišč? Pa je - takole se je prilagodil življenju na višini 2900 mTa svišč je endemit Sierre Nevade. V visokogorskih pogojih ni neobičajno, da rastline ostanejo pri tleh, saj bi jih sicer veter in sneg uničila. Nižinski močvirski svišč je sicer visok okoli pol metra, ostre razmere pa mu ne prijajo. Edino tu pa obstaja podvrsta, ki se je prilagodila visokogorskim razmeram. Rastišča so na kislih barjih nad 2200 m. Na višjih legah (tudi 3000 m) je rastlina nižje rasti, bolj stisnjena k tlom. Če ne pogledamo dobro, ga lahko zamenjamo s planinskim sviščem. Natančen ogled listov, ki so suličasti in precej daljši kot pri omenjenem svišču, potrdi, da je ta svišč nekaj posebnega. Primerki, ki sem jih opazovala in fotografirala južno pod najvišjim vrhom celinske Španije, Mulhacenom, so bili visoki 5-10 cm.
Tudi ta svišč je na rdečem seznamu ogroženih vrst samoniklih rastlin Andaluzije.



Gentiana burseri (burserjev oz. villarsov svišč)
Ta lepi burserjev svišč je doma v Pirenejih. Rasel je 2200 m visoko.Na poti preko Pirenejev sem fotografirala ta čudoviti svišč pri smučarskem centru Pas de la Casa na meji med Andorro in Francijo, 2200 m visoko. Če ne bi rasel prav ob cesti, bi ga zgrešila, saj ni bilo časa za ustavljanje. Kdo ve, kdaj – če sploh – bi zopet zašla v te kraje, da bi videla prekrasno rastlino.
Zelnata trajnica je 20-60 cm visoka, cvetovi so 20-40 mm dolgi, nameščeni podobno kot pri našem panonskem svišču – na vrhu in v zalistjih na nerazvejanem pokončnem steblu. So lepše odprti, krpe so široko razprte in nekoliko valovite. Barva je svetlo ali bleščeče rumena, v cvetovih pa so drobne temne pike. Steblo ima nasprotne liste s kratkimi peclji in 5-7 dobro vidnimi žilami.
Cveti julija in avgusta 1500-2700 m visoko.  Glede na meni dostopne podatke raste tudi v zahodnih Alpah. Je endemit Pirenejev in jugozahodnih Alp. Obstajata dve podvrsti: G. burseri subsp. burseri je doma v Pirenejih, G. burseri subsp. vilarsii (villarsov svišč) pa v JZ Alpah.



Gentiana punctata (pikčasti svišč)
Fotografija zaspanih pikastih sviščev je iz Švice.Postavna zelnata trajnica po videzu precej spominja na naš panonski svišč, le cvetovi so bledo rumeni namesto temno rožnato-purpurni; imajo pa podobno pikčast vzorec. Steblo ima nasprotne, do 10 cm dolge eliptično suličaste liste z vzdolžnimi žilami. So gladki in bleščeči.
Rastejo v majhnih skupinah na kamnitih travnikih in pašnikih subalpinskega in alpinskega pasu. Čeprav uspevajo na različnih podlagah, imajo raje kisla tla z malo apnenca. Sama sem jih 'srečala' v Švici na prelazu Sustenpass (2200 m). 
Cvetovi, katerih krpe (teh je 5-8) so rahlo uvite navznoter, so nameščeni v zalistjih zgornjih stebelnih listov in v ovršnem socvetju. Dajejo vtis, kot da so še zaspani in se še niso razcveteli. Čaša ima 5-8 zelenih, različno velikih zobcev.
Višina rastlin je 20-60 cm, cvetovi so dolgi 20-35 mm. Cvetijo od julija do septembra od 1400 do 3000 m visoko v Pirenejih, Alpah (razen severnih), na Karpatih, Tatrah in planinah Balkanskega polotoka.



Gentiana purpurea (purpurni svišč)
Če ni modra vaša najljubša barva, je mogoče purpurni svišč za vas najlepši med postavnimi brati.Ta lepotec je podoben panonskemu svišču, cvetovi pa so bolj temnordeči – purpurni in nimajo pikastega vzorca. Višina rastlin je 20-60 cm, cvetovi so dolgi 20-35 mm. Nameščeni so v zalistjih zgornjih stebelnih listov in v ovršnem socvetju. Čaša je dvodelna, na eni strani skoraj do dna nacepljena (pri panonskem ima čaša 5-8 navzven upognjenih zobcev).
Rastejo v skupinah na travnikih in pašnikih subalpinskega pasu. Prvič sem jih lahko občudovala v švicarskih Alpah pri prelazu Oberalppass, cela polja jih je cvetelo pred prelazom Sustenpass, kasneje pa sem jih videla še na pašnikih okoli jezera Bachalpsee nad Grindenwaldom. Letos sem se jih razveselila nad italijanskim mestom Breuil Cervinia pod mogočno goro Monte Cervino (oz. Matterhorn).
Cvetijo od julija do septembra od 1000 do 3000 m visoko na tleh, revnih z apnencem, raje na silikatni podlagi. Najjužneje se pojavljajo na severnih Apeninih, pogosti so v Alpah od Obersdorfa in Landecka proti zahodu, rastejo tudi v Skandinaviji in na Kamčatki. Kot vse visoke vrste sviščev vsebujejo zdravilne učinkovine in nekateri  izkoriščajo korenine za izdelavo grenčice. Ponekod je ta vrsta zato zavarovana.



Gentiana bavarica (bavarski svišč)
Mali bavarski svišč lahko raste posamič ali v skupini. Na sliki je podvrsta subacaulis, kar pomeni, da je skoraj brez stebla.Že nekoliko ostareli bavarski svišči z lepo vidnimi listi in stebli so rasli v francoskih Alpah.Ta svišč pogosto najdemo v centralnih Alpah na vlažnih pašnikih, ob izvirih, na tleh z apnencem. Cveti vse poletje v subalpinskem in alpinskem pasu.
Majhni narobejajčasti listi so gladko zaobljeni in razporejenih vzdolž stebla, rastlina pa ima tudi precej necvetočih poganjkov.
Temno moder svišč s skoraj črno, zelo ozkokrilato čašo je 5-20 cm visok, cvet je dolg 20-30 mm, roglji so na vrhu topi. Cveti julija in avgusta na višini 1600-3200 m.
Opazila sem jih v avstrijskih, švicarskih in francoskih Alpah, rastejo pa tudi v centralnih Apeninih. Vrsta je zavarovana.



Gentiana boryi (boryov svišč)
Cvetovi boryovega svišča so manjši od centimetra in se težko odločajo med belo in modro.Najmanjši svišč na pogorju Sierra težko opazimo, ker je skrit med travo. Vrsta je endemična v Sierri Nevadi, raste na območjih z visoko stopnjo vlage na 2.500 metrih in višje, kjer se topijo snežne krpe. Višina tega svišča je največ 5 cm, venec je le od 8 do 10 mm dolg. Ima obliko lijaka in je bele ali svetlo modrikaste barve. Ima pet široko razprostrtih topih krp, med njimi pa so komaj kaj manjši priostreni zobci, tako dobimo vtis, da ima cvet deset cvetnih listov. Olistano steblo je visoko 1-2 cm, listi so okrogli do jajčasti in dolgi okoli 2 mm. Rastlinica ima tudi jalove poganjke.
Cveti konec julija in v začetku avgusta. Pri Siete lagunas (Sedmera jezera, 2900 m) me je ta drobcena rožica prijetno presenetila, kajti podobne še nisem videla.
Boryov svišč je na rdečem seznamu ogroženih vrst samoniklih rastlin Andaluzije.

Toliko z moje strani o sviščih. Še malo, pa bo pomlad in spet bodo privabljali naše poglede na pohodih v planine, nekaterim pa bodo te pohode tudi podaljševali.

Alenka Mihorič

Literatura:
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Lippert, Wolfgang, 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.

Spletni viri:
- http://waste.ideal.es/endemismos.htm
- http://www.florealpes.com/genre_Gentiana.php?PHPSESSID=b6fd4fdcda0f858ef6749415007bc754



 

eXTReMe Tracker