Gorski vrtovi: Encijan ni niti samo moder niti samo rumen; cveti tudi v rdeči barvi. Panonski sploh ne raste v Panonski nižini, spomladanski ne cveti le spomladi. Zmedeni?
Ob besedi encijan večina ljudi pomisli na modrocvetoči clusijev svišč, marsikdo pa tudi na zdravilno grenko pijačo, ki jo v gostilnah smejo točiti že zjutraj, ko so ostale žgane pijače prepovedane. Malokdo pa ve, da v naši deželi, predvsem v planinah, uspeva kar 14 vrst rož tega rodu. Če zraven štejemo podvrste, jih je 16 vrst. Začnimo pri tistih, ki na pohodih v hribe zaradi velikosti že od daleč pobožajo naše oči. Zanimivo pri cvetovih je tudi to, da so venčne krpe pri popkih lepo svedrasto zložene, zato je eno od domačih imen zanje „svedrci“.
Svišči so večinoma trajnice. Plodnica je stekleničaste oblike s kratkim vratom, ki preide v pestič. Venčne krpe imajo med krpami nagubane priveske, v grlu venčne cevi pa ni resastih priveskov (ti so značilni za sviščevce). Družina sviščevk ni prav bogata z rodovi, pri nas jih je le pet: grenčica (Blackstonia), tavžentroža (Centaurium), svercija (Swertia, ni zanesljivo, da raste pri nas), svišč (Gentiana) in sviščevec (Gentianella).
Rumeni svišč (Gentiana lutea)
Pri tej vrsti je venčna cev zelo kratka, venčne krpe pa so precej dolge in ozke. Cveti rumeno. Do meter visoka stebla so olistana s pari široko jajčastih listov, ki podpirajo vretenčaso nameščena socvetja. V Sloveniji imamo dve podvrsti. Vardjanov košutnik (Gentiana lutea subsp. vardjanii) ima rad visokogorska rastišča v Julijcih (sicer pogost v vseh južnih Alpah), redko v Kamniško-savinjskih Alpah. Podporni listi so rumenozeleni in precej večji od socvetij. Talni listi so zelo veliki, njihove šope prepoznamo že od daleč. Najhitreje pa ga ločimo od podobnega bratinskega košutnika po tem, da ima proste prašnike (pri bratinskem so prašniki zrasli in prižeti k vratu pestiča). 
Bratinski košutnik (Gentiana lutea subsp. symphyandra) ima sinjezelene liste, ki so komaj kaj večji od socvetij; venčni listi so rdeče pikasti. Sicer raste tudi v Julijskih Alpah, veliko več pa ga lahko občudujemo na Notranjskem (Dinaridi): na Nanosu, Snežniški planoti, na Volovji rebri in Vremščici ter celo na Kočevskem. Rumeni košutniki so zavarovani od leta 1922, izkoriščanje korenik zaradi zdravilnih učinkovin urejajo s predpisi. Zdravilnost sviščev (encijanov) je poznana že iz antike. Rumeni svišč cveti julija, plodeča suha socvetja na visokih steblih pa lahko vidimo še v pozni jeseni.
Panonski svišč (Gentiana pannonica)
Nekoliko manjši, do pol metra visok temnordeče cvetoč lepotec je krepka zelnata trajnica. Pritlični listi so dolgopecljati, suličasti do jajčasti, razločno žilnati in bleščeče zeleni. Steblo ima enega do dva para nasprotnih, eliptično priostrenih listov. Socvetja so na vrhu in vretenčasto nameščena po zgornjem delu stebla. 5-8 števni cvetovi so sedeči in imajo zvonasto čašo z zavihanimi zobci. Venec je valjast, ima zaobljene roglje, ki neradi odkrijejo notranjost cveta. Rožnata do purpurna barva je za svišče nenavadna, posebno očarljivost pa ji dodajo goste temnejše pike. Klasično nahajališče je na Poreznu, kjer ga je odkril idrijski zdravnik in naravoslovec Scopolli. Njegov pridevnik se nanaša na Pohorska nahajališča, ki „gledajo“ na Panonsko nižino. Sicer je ta svišč omejen na Vzhodne Alpe (Julijske in Kamniško-savinjske Alpe ter Karavanke) in Češki les. Cveti julija in avgusta, najraje na pašnikih, med ruševjem na apnenčasti in neapnenčasti podlagi. Na Štajerskem so ga zavarovali že leta 1915, v Sloveniji pa 1922. Ker je prav tako kot rumeni svišč zdravilen in ima močno koreniko, je nadzorovano nabiranje z dovoljenjem možno.
Svilničevolistni svišč ali svečnik (Gentiana asclepiadea)
Med svišči z velikimi cvetovi je samo svečnik dovolj pogost, da ni ogrožen in zato tudi ni zavarovan. Ta okoli pol metra visoka rastlina ima jajčastosuličaste, priostrene liste, ki iz stebla poganjajo na videz dvoredno ali navzkrižno. Listi so večinoma 3-5 žilnati. Cvetov je mnogo, največkrat so po steblu nameščeni enostransko. Raste v gozdovih, med grmovjem, na travnikih, pašnikih in meliščih od nižine do pasu ruševja. Zanimivo je, da ima dve rastni obliki: na nižje ležečih rastiščih rastejo šopi kimastih stebel, na katerih so listi dvoredni v horizontalni smeri, cvetovi pa po sredini obrnjeni navzgor. Na višje ležečih pašnikih pa so stebla pokončna, cvetovi v zalistjih pa niso nameščeni v eni vrsti ampak na različnih straneh stebla.
Močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe)
Pokončna zelnata trajnica cveti od julija do septembra z intenzivno modrimi, rahlo pikastimi cvetovi, dolgimi do 5 cm. Nameščeni so posamič v zalistju stebelnih listov, ki so ozki – črtalasti ali črtalastosuličasti, večinoma eno-žilnati. Talni listi niso v izraziti rozeti. Na vrhu stebla je nekaj cvetov skupaj. Raste na vlažnih travnikih, barjih in resavah od nižine do gorskega pasu. Najti ga je možno po vsej Sloveniji. Od leta 2004 je zavarovan, saj je zaradi izsuševanja močvirij in zdravilnosti ogrožen. Nekoč so ga uporabljali kot zdravilo pri pljučnih boleznih, zato ni nenavadno, da prevod njegovega imena pomeni pljučni cvet.
Froelichov svišč (Gentiana froelichii)
Na nižjih hribih bomo zaman iskali ta nizkostebelni svišč, ki ga marsikdo zamenja s clusijevim sviščem. Raste namreč samo nad gozdno mejo, na kamnitih tratah in skalnih razpokah v alpinskem pasu. Cveti avgusta in septembra, našli pa ga bomo v vzhodnih Karavankah in Kamniško-savinjskih Alpah. Je endemit in zaradi tega od leta 1949 zavarovan. V tujini redko raste v (italijanskih) Julijskih Alpah in Karnijskih Alpah, a druga podvrsta. Od ostalih encijanov se razlikuje po svetlo modrem vencu in venčnih krpah, ki niso pladnjasto razprostrte kot pri drugih sviščih. Po doslej znanih podatkih je to vrsto prvi odkril ljubljanski botanik Franc Hladnik v začetku 19. stoletja na Planjavi. Ima pritlične črtalastosuličaste, rahlo žlebaste liste v izraziti rozeti, stebelnih listov je malo. V okolici cvetoče rastline opazimo veliko necvetočih poganjkov. Venec je dolg 3-4 cm, venčna cev je stožčasta, krpe pa štrlijo pokonci. Brazda ima dve podolgasti ali črtalasti krpi, ki nista resasti. Prašnice so zrasle ob vratu pestiča. Časa je ozko zvonasta, ima dolge, ravne, vencu prilegle, priostrene čašne zobce.
Clusijev svišč (Gentiana clusii)
Najbolj znani nizki velikocvetni (5-6 cm) modri svišč je zelnata trajnica, visoka do 10 cm. Cveti od maja do julija od alpskih dolin do visokogorskega pasu. Pritlični listi so v rožici in so nekoliko usnjati, suličasti, proti vrhu se priostreno zožujejo. Steblo je v času cvetenja zelo kratko, a se v času plodenja precej podaljša. Na steblu je največkrat en par močno priostrenih stebelnih listov. Zvonasti cvetovi so petštevni, srednje do temnomodri, venčne krpe pa pladnjasto razširjene. Čaša se prilega spodnjemu delu venčne cevi. Ima priostrene zobce, med katerimi so ostre zareze z manjšo polprozorno kožnato povezavo ali brez nje. Clusijev svišč raste na apnenčasti podlagi, na sončnih traviščih, med ruševjem in na grušču. Razširjen je po severozahodni Sloveniji, na Snežniku in v Zasavju. Zavarovan je od leta 1922. V svoji pesmi „Tam kjer murke cveto“ ga opeva Avsenik: „tam, kjer encijan plav ves prešerno bahav nežno vabi“. Vabi pa nas v dolino Draga pod Begunjščico, kjer ta značilna planinska roža raste nizko v dolini.
Kochov svišč (Gentiana acaulis)
Precej bolj redek od clusijevega svišča pa je pri nas kochov svišč. Razlogi so jasni: ta roža ne mara apnenca, iz katerega so večinoma naše gore. Najdemo ga pozno spomladi na zakisanih traviščih Smrekovca in Komna (fotografija je od tam), na Peci, Kozjaku in Mali Lazni, redko drugje v naših Alpah. Od zgoraj opisanega brata ga najlaže ločimo po čašnih zobcih, ki tukaj štrlijo proč od venčne cevi. Med njimi je tudi izrazita belokožnata povezava. Pojav, ko neko rastlino na rastišču z drugačno kamninsko podlago ali pa na drugem geografskem območju nadomesti druga, podobna vrsta, imenujemo vikarizem. Zato taki dve vrsti nikoli ne rasteta skupaj.
To so bili vsi naši velikocvetni svišči. Prihodnjič se bom sprehodila med tistimi drobnimi, a zato nič manj lepimi svišči.
Alenka Mihorič
Literatura:
- Skoberne, P., 2007, Zavarovane rastline Slovenije, Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana.
- Martinčič, A., 2007 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Wraber, T., 1990.: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.