Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Boj s helikopterjem

G-L, 24.06.11: Po svoji sledi

VSEBINA


 

 

 

 

 


 

ponedeljek, 11. julij 2011, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 1945

Tone Škarja - poglavje iz njegove knjige Po svoji sledi (PZS, junij 2011)

V beležnicah hčere in sina sem našel vzpon s Simono in Metodom po Smeri pod Stolpom v Skuti in z Metodom Akademsko smer v Vežici. Metod je tisto poletje plezal z Janezom Benkovičem v Franciji. Po vzponu v Švicarski smeri v Les Courtes sta sestopala po Severovzhodnem kuloarju iste gore nazaj na ledenik Argentiere, ko sta zgoraj Matevž Lenarčič in Boris Simončič sprožila plaz. Lenarčič je čakal zgoraj, Simončiča je odnesel plaz, ki je zajel tudi Metoda in Benkoviča. Komaj komaj sta se z zapičenimi okli cepinov obdržala. Potem je Metod videl, kako je pod steno Simončič vstal in omotičen kolovratil navzdol, zdrsnil v ledeniško razpoko in se ubil. Padec v razpoko vpričo mene v Švici ter ta dogodek sta mu počasi omajala zaupanje v ledno plezanje. Od takrat je preplezal le še dve ali tri smeri te vrste, a samo z menoj, pozneje pa niti tega ne več.

1984

Boj s helikopterjem

Bobnár v zahodni steni Brane je bil prva boljša zimska smer tega leta – plezal sem s sinom Metodom, najbrž prvo ali drugo ponovitev. Že pred leti sva bila pod njim z Metodom Humarjem, a je bil tako suh, skoraj brez snega, da bi bilo vzpon proglasiti za zimski žalitev, pa raje nisva vstopila. Sicer sva spomladi s sinom plezala nekaj težjih v Paklenici (Kača in podobno) in v Koglu. Poleti sva se zapeljala v Švico, v dolino Löschental. Do Briga je šel z nama Cveto Jagodic, sicer Metodov soplezalec. Na glavnem trgu je imela zabavo neka mladinska katoliška organizacija. Dekleta so se zapletla v pogovor z mladima dvema, a ob imenu Jugoslavija so se kar odmaknila, kot bi bil komunizem kužen. Zunanja podoba naše države je bila pač drugačna, kot smo si jo slikali sami. Torej Cveto naprej v Chamonix, midva pa iz doline Rone gor in do konca ceste, do parkirišča in planine Fafleralp (1763 m). Šotor sva postavila na travnik ob parkirišču. To je bilo že asfaltirano in na njem so postavljali majhno javno stranišče. Pobirali so parkirnino in takso za taborjenje. Cena že ni bila več samo simbolična kot pred leti. Lonzahörnerji, gora s tremi zobatimi vrhovi (najvišji 3560 m), imajo na severu dobrih 900 metrov visoko steno z značilnim ploščatim kuloarjem. V vodniku je ocenjen s TD (V), a je v resnici nekoliko lažji. Prvi poskus je šel v prazno. Na ledeniškem otočku pod vznožjem sva bivakirala, pa naju je zjutraj dež pregnal nazaj. Posrečilo se nama je 17. julija. Zgornja polovica ima naklonino 57˚, zato sva plezala ob skalah zaradi boljšega varovanja. Vzpon je bil rutinski, prilagodil sem se že modernemu plezanju z lednim orodjem v obeh rokah, ne le z enim cepinom. Izstopila sva proti večeru in za presenečenje je poskrbel oster greben, pravo grebensko prečenje poledenelega zobatega skalovja. Ocena je le III, je pa zamudno in v rdečih žarkih zadnjega sonca in ostrem vetru sva res hitela, da sva še v svetlem dosegla blažje vesine na jugovzhodni strani. Od tod se je lepo videla severna stena Nesthorna (3824 m), predvojna Wellzenbachova klasika, a časa za občudovanje ni bilo. Obšla sva zadnje stolpe in potem z lučjo iskala prehod čez Beichpass. Svoje čase so bila ta sedla bližnjice iz ene doline v drugo, v času avtomobilskega turizma pa vsi hodijo nazaj na ista izhodišča. Kak možic se še najde, stezice pa ni več videti. Ko sva plezala po lahkem skalovju nazaj na najino stran, se je s planine nad parkiriščem pričela »oglašati« lučka. Najprej nisem bil pozoren, potem pa mi je enakomerno periodično prižiganje dalo misliti: trikrat na minuto, potem minuto nič, pa spet trikrat na minuto. »Pa ne, da ta človek misli, da kličeva na pomoč in nama odgovarja, da naju je razumel?« Res sva si svetila, ko sva iskala prehode, a gotovo ne enakomerno – šestkrat na minuto. »Zato pa čim manj z lučjo, in še to le v tla,« sem rekel. Ko sva dosegla morenski grebenček s stezico, sva luči sploh ugasnila. Že na dnu tega tisočmetrskega sestopa sva bila, ko je iz doline priletel helikopter. Zdaj sva imela še 200 metrov višinske razlike, a kilometer razdalje do šotora:

Pa saj nisva klicala na pomoč.

Res ne, a ta, ki je poklical, bo trdil drugače, helikopter bo hotel plačano vožnjo, torej 2 : 1 za Švico že vnaprej.

Le malo od naju naprej, ko se je pričel dvigati nad stezico proti Beichpassu, je prižgal žaromet, včasih oranžen, včasih modrikast. Pri enem mu izstopi topla barva oblačil, pri drugem hladna. Bistro! Počasi se je dvigal vse do sedla in česal z žarome - toma levo in desno. Nato se je podal še okrog zadnjih zob grebena pod sedlom, midva pa sva hitela po dolini, da bi prišla čim dlje od preiskovanega področja. Že prvi macesni so nama bili v uteho, čeprav še preredki za pravi gozd. Potem je odnehal, sicer še vedno svetil, a se je spustil v dolino. Dobila sva! A je spet priletel, tokrat nizko, in takoj za nama spustil proti tlem sve - tlobna pramena. Dvajset, trideset metrov prepozno, sicer bi naju dobil. Spet se je dvigal ob grebenčku s potjo in cikcakal še bolj na široko, saj je bil v bistvu ves teren prehoden, ne le steza. Midva pa v dir. Potem se je obrnil navzdol in sledil dolinski poti. Le malo pred parkiriščem je sredi macesnov ležal velik balvan, zgoraj širši kot spodaj. Bil je edina rešitev. Stisnila sva se podenj, pa tudi on je obvisel nad njim in začel krožiti. Ubogi Afganistanci, sem pomislil, kako morajo biti nemočni v tistih svojih golih gorah pred ruskimi helikopterji, ko že pod drevesi ni nobene zaščite. Krožila sva v zavetju skale, kot bi uganila, v katero smer se bo vrtel. Takrat sem že slutil zmago. Lahko Švicarji še tako trenirate svojo vojsko, ki je nikoli niste mogli zares uporabiti, ne morete pa biti kos nam Balkancem, ki se že stoletja pretepamo na življenje in smrt. Potem je nenadoma ugasnil luči in odletel. Nisva mu verjela. Stekla sva. Metod je ravno še planil v šotor, mene je pa nenaden hrup tretjega napada doletel pri napol zgrajenem stranišču. Bil je spreten, priletel je čisto tiho, pognal motor na vso moč šele nad parkiriščem in ga oblil z lučmi. »Ljubček, prepozno!« sem se spomnil znanega citata iz tekme za prvi zimski vzpon čez severno steno Špika (Janko Blažej). Še sreča, da zaradi lastnega hrupa ni mogel slišati najinega zasoplega dihanja. Potem je odletel.

Tri dni pozneje, 20. julija, sva se lotila Severnega rebra, kot sva imenovala na - jino prvenstveno smer, Tyfelsgrata (3624 m), grebenskega stolpa med Breithornom (3785 m) in Breitlauihornom (3655 m). Švicarji imajo radi Breithorne. Že ta ima na nasprotnem bregu te doline skoraj enako visokega soimenjaka (Lauterbrunenski Breithorn, 3782 m). Tyfelsgrat je kot majhna skalna trdnjava sredi veznega grebena, ki z leve strani spušča tanek skalni raz globoko v sicer ledeno pobočje. Pred leti sva ga kot bodočo prvenstveno gledala z Metodom Humarjem, a nama vreme vzpona ni dovolilo. Potem je Patrick Gabarrou potegnil nanj smer, a čisto po ledu na njegovo desno stran. Verjetno je imel v ledu predobre razmere, da bi se ukvarjal s skalovjem. Naju je mikal prav ta niz skal, ki se je začel nekje v sredini pobočja in zaključil kot opornik levega vogala grebenske trdnjavice. Vreme je bilo fantastično, vzdolž ostenja so jadrala letala, strmina naju je nekoliko presenetila (55 do 65˚), skalni raz pa je zahteval sicer kar dobro plezanje (IV), nudil pa zanesljivo varovanje. Po nekoliko zapletenem ledeniku sva sestopila na jug do koče Baltschiederklause (2783 m), naslednji dan pa mimo lepega Bietschhorna čez Baltschiederjoch nazaj na Fafleralp. Lepa, 700 metrov visoka smer, je bila nagrada tudi za uspeh s helikopterjem.

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker