Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Podirajoča se gora nad Ziljsko dolino


            [email protected]


www.gornik.si


Pomembni Ziljani (veliko jih je, a
vsaj nekaj bi jih bilo prav omeniti):

- Matija Majar Ziljski iz Gorič, pisec
programa Zedinjena Slovenija

- Urban Jarnik s Potoka pri Sv. Štefanu,
duhovnik, pesnik in jezikoslovec

- Franc Grafenauer iz Most, deželni
poslanec in velik rodoljub

- Jože Katnik z Bistrice, avtor
pesmi Tam čjer teče bistra Zila



Lovska koča iz zadnjega odstavka


Pot na Dobrač


Pod vrhom


Zunanjost ...


... in notranjost nemške cerkve 
na Dobraču 


Pogled v dolino Drave


"Rudarski" križ ...


... na Dobraču


Oltar ...


... v naši cerkvi


Črna Marija na Dobraču


Le ruševine ...


... so še ostale


Dobrač z zahodne strani


Motiv z Bistrice na Zilji


Skakalnice v Zahomcu


Škrlatica iz Ziljske doline


V meglo ovita visoka gora
Julijcev. Jo prepoznate?


Zid nad Planico


Mojstrovki


Želje ...


... in realnost. Nekako ne gre
skupaj, kajne? Če bi bilo to
pri sosedih, kjer sva bila na
obisku ... Hm, potem bi bilo
marsikaj drugače.


V Planici se vendarle nekaj
dogaja ...


... skakalec pa je zaenkrat
vesel samo še na zidu.




Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 8. junij 2011, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 6477

Prepadna južna plat goreGorniška potepanja: Naklon je silovit in hitrost se v trenutku približa stotici. Po pameti torej. Drugače povedano, ne tako kot sem zastavil jaz v prvem (in k sreči ne zadnjem) poskusu. Nikoli več!



Dobrač, dobra gora nad Ziljo


Res je dobra (prijazna, lahko dostopna, raznolika, v vsakem letnem času zanimiva … ), pa čeprav ime izhaja iz slovenske, a že skoraj docela pozabljene besede za hrast: dob. Gorski masiv, s katerim se na vzhodu končujejo Ziljske Alpe (nekateri zemljevidi Dobrač zaradi osamljene lege »povišujejo« kar v bolj ali manj samo njemu na... Dobračmenjene »Beljaške S poti na ...Alpe«/Villacher Alpe), je tudi v zavesti slovenskih gornikov dobro poznan in hvaležen cilj, ki mu prej ali slej namenimo pozornost. Ko v jasnih dneh z vrhov Julijcev ali z zahodnega grebena Karavank opazujemo njegovo razdrapano južno ostenje in nam pogled obstane na dobrih sto šestdeset metrov visokem televizijskem oddajniku, ob katerem slovenska in nekaj večja nemška cerkev ostaneta skoraj prezrti, si zagotovo marsikdo zaželi: »Tudi na Dobrač se moram povzpeti!« In kot pri skoraj vsaki gori je tudi pri tem »dislociranem« veljaku Ziljskih Alp tako: ko pridemo enkrat, se bomo zagotovo še vrnili. Verjetno po drugi poti. Možnosti je obilo!

Za zahodnim grebenom Dobrača uzremo kraljico Visokih Tur: Hochalmspitze

Morda bi bilo prav, da pred povabilom na goro nekaj prostora namenim tudi dolini, nad katero se dviga naš današnji cilj. Spodnja Ziljska dolina med ... s križevim potomNotranjost cerkve na Bistrici ...Šmohorjem in izlivom v Dravo pod Beljakom, je bila v času pred prvo svetovno vojno tudi v nemški literaturi (predvsem vodniški) omenjena kot »Slovenska Zilja«. Prebivalstvo tega območja je bilo na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje še skoraj popolnoma slovensko, kasneje – predvsem po drugi svetovni vojni – pa se je narodnostna (morda je še bolje napisati jezikovna) podoba krajev ob Zilji začela drastično spreminjati. »Kmečko« slovenščino je vedno bolj zamenjevala »gosposka« nemščina. Ob pripravi na objavo sem naletel na zelo povedno prigodo. Župnik je ob koncu maše le dva stavka spregovoril v slovenščini. V zakristijo so prišle tri starke in v polomljeni nemščini (ker boljše pač niso znale) želele farju, ki si je to dovolil, dopovedati, da je le nemščina primerna za cerkveni obred, slovenščina pa da je za v hlev, kuhinjo in kvečjemu še za na njivo. Razložiti, zakaj in čemu so takšne in podobne – vsaj na prvi pogled nerazumljive – zgodbe na Koroškem še vedno del vsakdana, je na tem mestu nemogoče, res pa je tudi, da tisti, ki česa podobnega nismo nikoli občutili na lastni koži, marsičesa niti ne moremo razumeti. Vsaj popolnoma ne. Treba je tudi omeniti, da Ziljska dolina po prvi svetovni vojni ni bila vključena v nobeno od dveh con, kjer naj bi se – kot vemo, je bilo glasovanja konec že po prvem delu – povprašalo o željah prebivalstva, zato se niti po čudežu ni moglo zgoditi, da bi se Ziljani pridružili Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Seveda je druga zgodba, če si je to zaradi različnih vzrokov sploh želelo veliko ljudi v dolini med Ziljskimi in Karnijskimi Alpami. Ostale pa so pesmi: Tam, čjer teče bistra Zila; Rož, Podjuna, Zila in mnoge druge.

Južno podrto obličje Dobrača

Pojdimo k lepšim stvarem. Eno izmed gnezd, ki v Ziljski dolini še dandanes utripajo (tudi) po slovensko, je zagotovo Bistrica na Zilji. Sredi prijetne, s Stara poštaDobrač z Bistricecerkvijo na skali ozaljšane vasi stoji gostilna Stara pošta. Pravzaprav to ni samo kraj, kjer se lahko podpremo z dobro hrano in pijačo, je tudi kulturno in družabno središče doline, kjer govorijo slovensko. Poslopje sta pred nekaj leti prevzela domačin, sicer odvetnik v Beljaku, dr. Ludvik Druml in njegova žena Pepca iz Slovenjega Plajbreka na koroški straBistrica in Čajnani Bistrica na Zilji in skakalnice v Zahomcu s poti na Dobračljubeljskega prelaza. Njunih pet otrok ima lepa domača imena in sporazumevanje v družini seveda poteka v slovenščini. Ustavite se kdaj, veseli vas bodo! Vas je zelo znana po štehvanju, običaju, ki se v novem tisočletju ohranja le še za turistične potrebe, a vendarle. Ko je šlo še zares, so mladi neporočeni moški jahali na neosedlanih konjih mimo stebra, na katerem je bil pritrjen lesen sod, ki so ga skušali razbiti z železnim kijem. (Grozljiva) basen pripoveduje, da so nekoč na steber pritrdili Turka in mu s kijem razbili glavo. Strašna smrt, a cinik bi najbrž dodal, da so si Turki sami krivi, ker so silili tako daleč na zahod …

Dodati je treba, da je tudi na Ziljski Bistrici čas neusmiljen. Če je bilo še ob popisV središču Bistriceu leta 1951 v vasi več kot polovica Športno društvo Zahom(e)cslovensko govorečih prebivalcev, jih je bilo na pragu novega stoletja od dobrih šeststo duš samo še slabih deset odstotkov. Vzpodbudno je, da je v bližnjem Zahomcu, kjer je bilo že leta 1901 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo in kjer premorejo tudi smučarskoskakalni klub, velika večina šoloobveznih otrok vpisana tudi k pouku slovenščine, pa čeprav doma govorijo nemško. Časi se torej vendarle spreminjajo. Današnji starši so bolj odprti, njihovi razgledi širši in znanje sosedovega jezika ni več sramota, temveč prednost pri navezovanju stikov in medsebojnem razumevanju. Da bi le čim več ljudi nadaljevalo v tej smeri.

Vrnimo se k Dobraču (2166 m), ki ga, tako kot Ojstrnik ne, Nemci niso posebej prevajali, temveč samo zapisali s svojim pravopisom. Nanj se lahko povzpnemo po ProšnjaSviščevec(najmanj) štirih poteh, ki bi jih lahko poimenovali po straneh neba. Vzhodna je – če začnemo na zgornjem parkirišču (plačljive) asfaltirane ceste – bolj ali manj sprehod po za javni promet zaprti oskrbovalni prometnici, ki pripelje do visokega oddajnika in popolnoma prenovljene koče, ki je od konca lanskega leta zopet odprta in odtistihmal premore tudi novo ime: Dobratsch Gipfelhaus (prej: Ludwig-Walter-Haus). Komur sprehod po cesti ni kakšen poseben užitek, lahko s parkirišča na planini Trata nekaj časa sledi prejšnji poti po cesti, nato pa krene v levo na Lovsko pot, ki ponuja čudovite razglede, a je na posameznih mestih tolikanj izpostavljena, da je pri hoji (predvsem v mokrem!) potrebna dobršna mera previdnosti.

Severna pot drži iz nekdaj rudarskega, danes pa znanega zdraviliškega kraja. Pot ni niti zahtevna niti izpostavljena, je pa treba vedeti, da je Plajberk dobrih (Zdraviliški) PlajberkDobračtisoč dvesto metrov pod vrhom Dobrača! To je torej kar naporna tura, ki terja vzdržljivega hodca. Še več truda pa od gornika zahteva južna pot. Dno Ziljske doline, kjer se severovzhodno od Podkloštra pri hidroelektrarni začne bolj pomanjkljivo označena pot, je samo dobrih petsto metrov nad morjem. Vzpon je zaradi vročine najbolje prihraniti za jesenski čas ali pa se ga lotiti že pomladi, saj sneg na južnih pobočjih hitro skopni. V teh strmalih se je v svojih rosnih letih kalil in »pridelal« marsikatero gorniško prasko tudi Julius Kugy, ko je v bližnji Lipi, rodni vasi svojega očeta, preživljal počitnice. No, nam ni treba izvajati nikakršnih vragolij. Pot je zahtevna, pobočja pa krušljiva, zato je zelo priporočljiva tudi čelada.

Če se želimo na vrh povzpeti po zahodni poti (z nje so tudi fotografije), se zapeljemo do Bistrice, nadalje čez Ziljo na Čajno, odtod pa navzgor do vasi RovteZiljska dolina s poti na DobračLabenče in še naprej proti Plajberku. V Grabnu zavijemo ostro desno na ozko asfaltirano cesto, ki nas pripelje v Hermsberg. Ni upanja, da bi se še oživilo slovensko ime, saj ga niti Atlas Slovenije ne upošteva več, a bom kljub vsemu dodal, da sem na zemljevidu z začetka dvajsetega stoletja našel tudi lepo domače ime za to vas: Rovte! Parkiramo lahko ob koncu vasi, ko cesta že postane makadamska, in se mimo zapornice napotimo navzgor. K sreči ni treba »tolči« makadama, saj pot, ki ima številko 296, le na nekaterih mestih prečka cesto. Višje stopimo v lep macesnov gozd, zaključni vzpon pa mine v vedno širših razgledih. Najprej stopimo pred ... in nemška cerkevSlovenska ... ruševine slovenske cerkve, nato pa k »novemu« (postavljen v sedemnajstem stoletju) slovenskemu verskemu hramu, ki gnezdi tik pod zahodnim vrhom, na vrhu katerega stoji velik križ. Na bližnjem vzhodnem sosedu kraljuje nemška cerkev, ki je na glasu kot najvišja v Evropi. Sestopimo po isti poti, le da lahko v srednjem delu krenemo do – od zgoraj dobro vidne – lovske koče. Proti dolini nadaljujemo po gozdni cesti ali pa izberemo prečno stezo, ki nas kmalu pripelje na prej opisano pot. Lepa, zložna, a visoka tura! Izhodišče je »samo« devetsto metrov nad morjem. Podrobnejše opise poti, ki vodijo na Dobrač, si lahko preberemo v lanski septembrski številki Planinskega vestnika.

Dobrač s slovensko cerkvijo

O beljaškem potresu iz leta 1348, ki je (tudi) kriv za to, da se je južno obličje Dobrača precej spremenilo, je bilo že toliko napisanega, da meni ni treba še Ukročena ZiljaCerkev na Bistricienkrat na dolgo in široko pisati o sedemnajstih zasutih vaseh, pa o devetih porušenih cerkvah in podobnih pretiravanjih iz zgodovine. Kogar zanima kaj več, naj si na tem naslovu prebere zanimivo zgodbo, ob desnem robu Dušanove objave pa je tudi povezava na članek iz Geografskega vestnika, v katerem je Matija Zorn nazorno razložil vsa zmotna pretiravanja iz preteklosti, ki so povezana s podori na Dobraču. No, je pa beljaški potres »kriv« za marsikaj: od cerkve namesto podrtega gradu (graščak je zaradi pametnega psa, ki ga je s tuljenjem v zrak privabil na plano, preživel) vrh skale nad Bistrico na Zilji, do tega, da so hoteli podjetni domačini še petsto let po potresu uveljavljati davčne olajšave. Strokovnjaki so si bolj ali manj enotni le v tem, da so podori zajezili Ziljo. Ko se je reka, ki je dandanašnji skoraj v celoti regulirana, prebila skozi ovire in je jezero odteklo, so ostali močno zamočvirjeni in kisli travniki – nalašč za konjerejo. Med Blačami in Bistrico se je paslo na stotine konj. Z »ziljskimi morami« so furmani prevažali blago v Italijo in tja gor čez Visoke Ture.

Dobrač iz Zahomca

Ste vedeli, da je naša hrastova gora povezana tudi z angleškim kraljevim dvorom? V tridesetih letih prejšnjega stoletja naj bi se v gradu nad zaselkom Čače pri Čajni na jugozahodnih pobočjih Dobrača skrivala angleški kralj Edvard VIII. in njegova ljubica, lepa (in ločena) Američanka Wallis Simpson, zaradi katere je možakar zapustil angleški prestol. V grajskih sobanah pod Dobračem ju niso odkrili, to je uspelo šele novinarju, preoblečenemu v čolnarja. Poletje je »golobčka« zvabilo na topli Jadran (bolj točno na Rab), kjer sta »odprla« nudistično sezono in se zatem tudi poročila. Ah, rumeni tisk je »ordiniral« že v letih, ko so mu verjetno rekli še kako drugače. Kaj več lahko odkrijete sami, če boste šli na Rab, saj ju menda tam doli pozna dobršen del domačinov. Na medene tedne vabijo tudi novi zvezdi angleškega dvora …

Za konec morda še trije nasveti iz lastnih izkušenj. Prvič. Če želite Ziljsko dolino uporabiti kot bližnjico na poti do krajev ob izviru Drave (ob slednji se nabere skoraj dvakrat toliko kilometrov kot ob Zilji), tega ne počnite sredi zime. Že res, da cesto plužijo skozi vse leto, a je v zgornjem delu tako ovinkasta in ozka, da je lahko potovanje precej daljše, kot če bi se peljali naokoli. Enkrat sva se z Biserko, nič hudega sluteča, vračala domov iz toplih Benetk po »bližnjici« čez Dolomite. Več kot dva tisoč metrov visoki prelazi so šli gladko, na tistem nad izvirom Zilje, ki po višini še našega Vršiča ne doseže, pa je začelo deževati, kmalu zatem pa še močno snežiti. Ker se je tudi stemnilo in za povrh še »zmeglilo«, je bil »rodeo« do Koče-Mute hudirjevo zabeljen in resen. Poskusite kdaj z vožnjo po tej cesti (seveda v lepem vremenu), potem pa si predstavljajte Renaultovega malčka, kako sredi noči »pleše« po za ped debeli snežni odeji.

Drugič. Če vas je volja, se lahko na Dobrač odpravite tudi s kolesom. Ker pa je vzpon kar strm in dolg, se je dobro predhodno malo ogreti. Midva sva se z vzponom na Korensko sedlo s kranjskogorske strani. Klanec ni ravno nedolžen, vendar ga je (pre)kmalu konec. Moči je še dovolj in tudi v dolino leti kot le kaj. Še posebej na tistem delu, kjer je v pomoč »izvoz v sili«. No, če si pameten in malo razmišljaš, se lahko čisto spodobno pripelješ do ovinka, če pa pretiravaš in kaniš zavirati šele tik pred ostrim zavojem, pa z nekaj nesreče (bolje rečeno nespameti) še do zasilnega izhoda ne boš prišel, ker te bo prej zmlelo na tla. Naklon je silovit in hitrost se v trenutku približa stotici. Po pameti torej. Drugače povedano, ne tako, kot sem zastavil jaz v prvem (in k sreči ne zadnjem) poskusu. Nikoli več!

In še tretjič. Nikoli ne veste, koga vse lahko srečate na Dobraču. Dosti obiskana gora lahko nenadejano poskrbi tudi za kakšen prijeten naključen klepet. Ko po polovici sestopa pod zahodnimi strminami Dobrača dremlješ na klopci pred lovsko kočo, se ti lahko kar naenkrat zazdi, da slišiš oddaljen zvok zaviranja kolesa. Ker višje ni nobene ceste, iz doline se pa tudi ne more slišati, se ti sprva zazdi, da je le prisluh, in dremlješ naprej. Toda zaviranje je vedno bližje, zvok pa zaradi ogledov filmčkov vedno bolj znan. Ker markirana pot ne pelje mimo koče, kolo je pa običajno hitrejše od pešca, te iz dremeža na klopci kar vrže v zrak in ne da bi se usedel, že stojiš na nogah, preskočiš plot in se – proti siceršnjemu prepričanju o nespodobnosti vsakršnega vpitja in rogoviljenja po gorah – na ves glas zadereš izbrano ime. In bilo je pravo! Ja, tudi to je Dobrač …
 

eXTReMe Tracker