Gorniška potepanja: Velika večina vrhov vzhodno od Krniških skal – nekaj pa tudi še zahodneje od njih – premore pristna slovenska imena.
Najvzhodnejši dvatisočak Karnijskih Alp
Čeprav Karnijske Alpe loči od naše države borih nekaj kilometrov zračne črte, se zaradi bližine in vedno boljših prometnih povezav čedalje več Slovencev napoti v gore, kjer imajo – vsaj za svet med Mokrinami in Ziljico to velja – tudi naši rojaki svojo domovinsko pravico. K vse večji obiskanosti Karnijskih Alp je zagotovo veliko pripomogel tudi vodnik, ki sta ga napisala Urška in Andrej Stritar, Karnijska potepanja, pred kratkim pa je izšlo novo delo o tem gorstvu z naslovom Kar na Karnijce Vida Pogačnika. Zagotovo bo vsem ljubiteljem gora v veliko pomoč pri načrtovanju tur v naši severozahodni soseščini. Velika večina vrhov vzhodno od Krniških skal – nekaj pa tudi še zahodneje od njih – premore pristna slovenska imena. Ne pozabimo, da sta bili do prve svetovne vojne Spodnja Ziljska dolina na severu in Kanalska dolina na jugu glavnega karnijskega grebena del Koroške, sedaj pa po njem že skoraj stoletje poteka italijansko-avstrijska državna meja. Z nekaterimi imeni vrhov se niti Nemci niti Italijani niso pretirano trudili, temveč so jih samo malo po svoje zapisali. Eden izmed njih je tudi naš današnji cilj – Ojstrnik!
Gora kljub gajstnemu imenu ne premore kakšne posebne ostrine, zato je vzpon primeren za vse gorske uživače, ki imajo namesto globokih prepadov in zahtevnih poti mnogo rajši prijazne markirane stezice, katere jih mimo planin in cvetočih travnikov pripeljejo na razgleden vrh, s katerega se vidi tako daleč, da bo (poletni) čad prej skril kakšno podrobnost v daljavi, kot pa da bi se planincu, ki z Ojstrnika zre daljavo, postavila po robu kakšna visoka gora in zakrivala pogled. Dolomiti in Visoke Ture so precej bliže kot z našega očaka, zato bo ostro oko ob dobri vidljivosti prepoznalo marsikatero podrobnost. In kakšen je šele pogled na julijski zaklad! Ej, lepe so naše goré … Bistriška planina pod Ojstrnikom je bila znana letoviščarjem že pred prvo svetovno vojno (na starem zemljevidu je zapis, da je na njej celo hotel), saj je bilo na njej že takrat veliko turističnih objektov, dandanes pa je videti že kot prava (visoko)gorska vasica …
Na Ojstrnik se lahko podamo z južne ali s severne strani. V prvem primeru se peljemo skozi Kanalsko dolino do vasi Ukve. V Etimološkem slovarju lahko preberemo, da občno ime ukva – takšno je tudi poimenovanje potoka, ob katerem se peljemo iz vasi navzgor – pomeni »klokotajočo vodo oziroma hudournik, ki ob nalivih vali s seboj debelo kamenje«. Žal se je to v vsej veličini uresničilo leta 2003, ko je svet nad Ukvami – in tudi vasico sámo – prizadelo hudo neurje, ki je dodobra spremenilo podobo tega dela Karnijskih Alp. Poleg parkirišča ob stiku dveh potokov okoli tisoč dvesto metrov visoko, do katerega se pripeljemo iz vasi po ozki asfaltirani cesti, je nekdaj stala koča Nordio Deffar, sedaj pa višje, že skoraj na sedlu Lom, gradijo – nemara so že končali – novo kočo. Do Bistriške planine imamo na voljo dve poti, prav tako pa z nje do vrha. S parkirišča odidemo v vzhodni smeri po slabši cesti ob potoku Pleča, višje pa krenemo levo na označeno pot (507), ki nas skozi gozd in čez travnike pripelje na istoimensko 1616 metrov visoko sedlo. Mejnemu grebenu sledimo proti severovzhodu in mimo cerkvice Marije Snežne ter čez Gozman ali pod njim dosežemo Bistriško planino.
Do vrha imamo zopet dve možnosti. Strmejša je vzhodna pot, zato jo priporočam za vzpon. Na bližnjem razpotju krenemo desno na pot 482, prečimo manjše melišče, nato pa kmalu začnemo gristi kolena po Ojstrnikovem vzhodnem pobočju. Strmina se unese vrh vzhodne rame (2035 m), na kateri stoji velik križ. Do najvišje točke ni več daleč. Ob vedno širših razgledih bomo kmalu na vrhu. Zgoraj je tudi Slovencem namenjenih nekaj vzgojnih besed. Pohvalno. Na planino sestopimo po poti 481, ob kateri bomo poleg gorskega cvetja in pasočih se živali opazili tudi precej vojaških objektov. Pot premore v zgornjem delu svojo b-različico. Z vrha se lahko vrnemo do križa, pri njem pa krenemo desno in mimo meteorološke postaje sestopimo do prej opisane poti, ki nas pripelje nazaj na Bistriško planino. Z nje sestopamo v zahodni smeri proti sedlu Lom in po cesti navzdol do izhodišča. Ker opisana tura ni dolga in naporna, se lahko mimogrede povzpnemo še na kakšen vrh v bližini.
Ko sva se z Biserko prvič podala na Ojstrnik (bil je mrzel božični dan pred skoraj desetimi leti), seveda še ni bilo vodnikov, ki sem ju omenil v prvem odstavku, bila pa je knjiga Stanka Klinarja Sto slovenskih vrhov. Med izbranci se je – zagotovo ne po naključju – znašel tudi dvatisočak z vzhodnega roba Karnijcev. Avtor je z izbranimi besedami tako doživeto opisal srečanje na vrhu in vse ostalo, kar se je dalo povedati na dveh s fotografijo Bistriške planine in Julijcev ozaljšanih straneh, da naju je že v rosni mladosti zvabil na zimski potep. Po ledeni cesti z Bistrice na Zilji sem se toliko časa afnal, da sem nazadnje pogrnil po tleh. Drugo je bilo tako, kot se spodobi – vključno z bogatim vršnim razgledom, ki je v zimskih dneh še posebej veličasten. Drugo srečanje z Ojstrnikom nima tako dolge brade. Bilo je dan po vzponu na Divjo kozo. Večerni naliv in ne najboljši vremenski obeti so s pomočjo Mrzle vode in Ziljice odnesli tudi željo po novem visokem cilju in je dobrodušni Ojstrnik prišel kot naročen. Do njegovega vznožja je bil le še streljaj …