Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Odrezana roka, novo življenje

28.02.2011


Aron Lee Ralston


G-L / Vid Šteh: 127 ur

...


Jana: 83. podelitev oskarjev

sreda, 2. marec 2011, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 2268

Delo, Svet so ljudje: Ameriški filmski igralec James Franco je verjetno nehal resneje misliti na morebitnega letošnjega oskarja za glavno moško vlogo v filmu 127 ur (127 Hours) ...

režiserja Dannyja Boyla, ko je privolil, da bo vodil nedeljsko prireditev ob razdelitvi teh najbolj zvenečih nagrad.
Marsikomu se najbrž zdi tudi škoda, ker se je tokrat znašel sredi izjemne igralske konkurence s Collinom Firthom na čelu, a vendar bo njegova vloga prav v omenjenem filmu ostala še dolgo v spominu. Za tiste, ki filma ne poznajo: gre za skorajda neverjetno, a vendarle resnično zgodbo rahlo avanturističnega ameriškega alpinista Arona Ralstona (na fotografiji), ki se je na enem svojih pogostih samotarskih pohodov po kanjonih Utaha znašel v neki ozki razjedi, kjer mu je skala zagozdila desno roko, da ni več mogel nikamor. Minilo je 127 nedvomno strašnih ur, dokler obupani Ralston, do konca še nekako pri zavesti, ni posegel po svojem nožu in si roko nad zapestjem preprosto odrezal in tako še zadnji trenutek pobegnil iz soteske. Zgodbo o teh dolgih urah do večnosti pa film menda zelo prepričljivo ponavlja, saj ji je v vsem podlaga prav Ralstonova knjiga o tej prigodi.

Ralston je zadnje čase pogost sogovornik, saj ni veliko zgodb, ki bi bile podobne njegovi, še manj je seveda filmov, ki bi se lotili takšnih grobih osebnih izkušenj. James Franco je bil že prej znan igralec, vendar je povedal, da se je od Ralstona dodobra poučil o celotnem dogajanju in razmišljanju med tako dolgo neprostovoljno ujetostjo v ozki prehod, ki so jo znali tudi v filmu – čeprav posnetem predvsem v studiu – tako pronicljivo povzeti. Pa tudi Ralstona, ki se mu je vse to pripetilo pred skoraj osmimi leti, bo film vseskozi spremljal, poleg tega pa je še sam postal medijska zvezda, ko se pogovarja za tiskane in elektronske medije in brez vsakršne zadrege kaže svojo »novo« roko. Zanimivo je, denimo, da se ni odločil za ponaredek prave roke, v njeni popolni obliki, temveč se je zadovoljil z nekakšno mehansko inačico, ki so ji v nekaterih časopisih dejali kar »kljuka«.

Verjetno je to storil namenoma, priznava pa, da mu ni bilo preprosto prvič gledati filma o sebi, čeprav je zelo zavzeto sodeloval pri njegovi izdelavi. »Gledati lastno reševanje je nekaj res stresnega. Ko se je v filmu pokazal helikopter, sem zaihtel, potem pa sem pogledal proti prijatelju Jayu in sem tudi njega videl jokati, zato sam še močneje zajokal.« Čustven odziv gledalcev razume, saj meni, da se ljudje sprašujejo, kaj bi sami storili v podobnem položaju. Ko je svetoval filmski ekipi, je vse podoživljal, saj se je v mislih znova povrnil v vse, kar je tedaj moral preživeti priklenjen na kamen, vse do končne samoosvoboditve in solza ob spoznanju, da »sem še vedno živ in svoboden in da se lahko vrnem k družini«. In kdaj mu je bilo ob gledanju filma res hudo? Natančnega odgovora na to ni, a vendarle je povedal, da je ob prvem gledanju filma začel jokati, ko se je na zaslonu med njegovo zadnjo halucinacijo pojavila slika nekega fantiča, morda bodočega sina. Zdaj ima res sina, zato je pojasnil: »Gledam film in hkrati pomislim na ženo in sina, češ, od tam sem se moral izvleči tudi zaradi njiju.«

V portretu, ki so ga o njem objavili v Libérationu, so povedali, da gre za pravega zvezdnika skalovja. »Ta skala je postala del mojega življenja in nikoli več nisem bil jezen nanjo. Lahko bi rekel, da je zdaj že nekako postala del moje družine.« Da, vse skupaj se je zgodilo 26. aprila 2003, človeku sedemindvajsetih let in nemirnega duha, ki je bil sposoben samostojnih zimskih visokih vzponov v Koloradu, prav tako potapljanja in plavanja po ledenomrzlih vodah slapov in surfanja na plazovih, vedno s kamero na glavi, ki je kazala na morda le še drobno mejo med življenjem in smrtjo. Popolni avanturizem in tveganje. Prav digitalna kamera in njen zapis sta imela pomembno vlogo v filmu, saj je Ralston pri polni zavesti poskušal z njo pustiti sled za sabo tistim, ki bi ga preživeli. In kaj zdaj pravi o tveganju? »Prišel sem tako blizu smrti, da sem občutil, kaj pomeni življenje,« je pojasnil. »Tveganje pa je kot mamilo; več kot ga izkusite, bolj ga potrebujete.«

eXTReMe Tracker