Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ovohavanje Raduhe

 

 

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Gore in ljudje

Arhiv: Četrtkova zgodba


nedelja, 30. januar 2011, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 2420

Mala raduha, zadaj Uršlja goraGore in ljudje: Pozor! Če ne marate psov, ne berite. (Psi so bili po planinskih poteh tiho kot miš, le sam sem kakega človeka malo oblajal.) Vrh Raduhe pa ni bil v načrtu, a kaj, ko se je vonj po gori ujel v nosnice.

Pasja radost

 
Mala: Mali. Velika: Raduha s panoramske ceste.
 
Od nekod se mi zdi znan. »Vohuniš za menoj, kaj?« Tudi sam po spletu občasno povoham, s kom virtualno občujem in od kdaj je tisto, kar občudujem. Ugriznem pa ne. Ali pač? Tudi besede lahko grizejo … Ven pride skrbni. »Pika, sem! … Je abruška ovčarka. Samo eden jih vzreja v Sloveniji.« Zato se mi je zdel njen kožuh od nekod znan: Pika je v sorodstvu z blegoškim Josom. Oskrbniku se trimesečni mladič ne pusti ujeti. Nekaj uporabnih izkušenj pa le imam s to pasmo, tako da Martin lahko zgrabi psičko in jo priveže na vrvico.
 
Mala: praznik gora po praznovanju. Velika: abruška ovčarka Pika.
 
Čez dva dni prideva z Ano ponovno na Grohot. Tokrat sva do koče prišla od zgoraj, vendar ne z gore. V mirni izbi se mimo oglasi Mali, midva pa se na mojo pobudo pomujava za njim. Enkrat so mi Korošci prišli na pomoč, sedaj se me ne bodo znebili tako zlahka … Mali (velik Jure) pripoveduje: »Na Brniku sem se pravkar poslovil od Franca Oderlapa in Dava Karničarja, ko sem dobil klic, da moram na Peco v akcijo.« Tistikrat nas je v koči pričakal s skodelico gorskega čaja, danes pa s kozarčkom gorkega. GRSZ je razmejena teritorialno, s koroško-štajerske meje se ne spodobi klicati kamniških reševalcev. Zato z Malijem pokličeva vodnika labradorke Brine. Zabrni pozivnik. Mali zamahne z roko: »To je samo vaja.«
 
Mala: kdo je pravi gospodar? Velika: Reks.
 
V tretje gre rado na Raduho. Ana je predlagala Loko. »Lahko bi si mislila, da boš hotel priti na vrh.« Nasproti se veselijo ljudje, le en zlati prinašalec je videti strašansko utrujen. Gospoda vprašam: »Verjetno je ime vašemu psu dal fant?« Fant ne čaka: »Reks je moj pes!« Naslednji nosi okoli vratu brisačo. »Do petih zjutraj smo v službi imeli novoletno zabavo.« Pod vrhom srečam še tri Mariborčane, ki so prilezli iz ledenice severne strani gore. Frajerji so za poslikati. Gladka sled navzdol je odlična za brušenje gume na čevljih. Reks pred kočo še milostno čaka na pot proti domu, Ana pa je tudi dočakala, da sem se vrnil s samosvojega pasjega potepa.
 
Mala: štajerski alpinisti. Velika: štajerska kavka letalka.
 
Pišem sebi v veselje,
zato me ne moti,
če moje delo ni vsem po volji.

(Johann Sebastian Bach)
 
Iztok Snoj
eXTReMe Tracker