Gore in ljudje: Strokovnjak za kamenodobno energijo je rekel: »Gore niso nevarne, ker se v njih nič ne dogaja!« In vendar ljudske pripovedi govorijo o nekakšni energiji, ki miruje v nekaterih gorah, na primer v Peci. Seveda se tudi v tempirani bombi nič ne dogaja in v radioaktivnih skladiščih tudi ne. Le da bi bila v gorah lahko uskladiščena 'dobra' energija.
Ni bil gorski škrat
V soboto se mu je na mobilniku prikazalo kratko sporočilo: pošljite SMS z vsebino SKUTA in poslali vam je bomo milijon milijonov ton. Takšne teže nima niti gora Skuta! Sporočila gotovo ni poslal kak gorski škrat. Vseeno se je razveselil dobre ideje za četrtkov izlet.
Pri izviru Bistrice ga je očaral pogled na Skuto. Verjetno je videl samo vrh kamnite gore, devet desetin se je nahaja pod zemeljsko površino. Celotna gora stoji na stičišču treh lepih dolin: Jezerskega, Logarske doline in Kamniške Bistrice. Kamnite gmote je navajen opazovati samo površinsko. Ne ve pa, kaj skrivajo v svojih nedrjih. Morda škrate?
Ob postaji tovorne žičnice je poslušal matičarja Marka, ko je manjši ženski družbi poročal o krajevnih imenih na poti skozi Gamsov skret. Pred tridesetimi leti bi ga zamikalo iti z njimi, sedaj pa že dolgo ni več sam. Raje je odšel v nasprotje organiziranemu izletu: poti čez Žmavčarje ni poznal in rad se je prepustil iskanju. Da bi le videl kakšnega gorskega škrata!
Bitja elementa zemlje v osnovi sodelujejo pri procesu manifestiranja energije in materializiranja oblik. Če imamo na eni strani razpoznavne oblike pokrajine, na primer rastlino ali skalo, na drugi strani pa njun načrt oziroma arhetipski vzorec, utripajoč v ozadju njenega obstoja, potem je naloga bitij zemeljskega elementa ustvarjati most med tema dvema skrajnostima. V zahodni tradiciji jih imenujemo »škratje« ali »palčki«. (*)
V biti gore, biti z goro
Pogled v dolino se je zapiral in na vrhove odpiral. Začel je oprezati za znamenji, ki bi kazala na prisotnost gorskih bitij, a do bivaka pod Skuto ni opazil ničesar posebnega. Na podih ni več imel časa za iskanje vzporednih oblik življenja. Največji napor bi lahko bil škodljiv. Iz človeka močno izpira soli, verjetno tudi sol iz glave. Potreboval je nekaj pozornosti, da si ne bi polomil nog v kateri od škrapelj.
Pri skalah si je zložljive palice zataknil za pas. Tudi dr. Iztok je enkrat povedal, da je hoja brez palic na nek način bogatejša. Z užitkom je otipaval skalovje, tu in tam ga je zagrabil močneje. Kako pri otipavanju skal in nekakšnemu ščipanju s prsti šele uživajo alpinisti! Zagledal je na klin obešene palice. Bilo je jasno, da jih nihče ni pozabil ali izgubil. Po tej poti zgube ne hodijo. Do sedaj je videl le kozoroga in Viki iz Luč je bil drugi. Pozabil ga je vprašati, ali je morda on videl kakšnega škrata.
Na vrhu je ugotovil: takšnega napora mu ne bi bilo treba. Le zaradi navidezne imenitnosti je moral čez vrh Skute. Gora ima svojo moč tudi na podih. Ni se mogel domisliti, zakaj ne bi bil primeren sestop čez Gamsov skret. Sčasoma se mu je uravnovesil nivo soli v glavi in spomnil se je glavne naloge: mimo obeh bivakov priti na Kokrško sedlo.
Če kot moški hodiš po pokrajini, si predstavljaj, da se s svojimi stopali dotikaš občutljivega, prekipevajočega ženskega telesa. Če si ženska, občuti kako hodiš po telesu lepega, krepkega moškega. Gaja je oboje in še več. Ne bi smeli dovoliti, da hodimo po njegovem telesu, ne da se tega zavedamo. Nujno se je ovedeti erotične razsežnosti pokrajine, ko se dotaknemo njenega diha, njene globine, njene duše. (*)
Rešeni brez reševanja
Pod steno je zaslišal zoprn zvok helikopterja. Se je zgodila nesreča? Slišalo se ga je blizu, a videti ga ni mogel. Je preletel Kogel? Vrata bivaka pod Grintovcem je našel odprta. Zdrastvujte! S pogradov se je zaslišalo: »Kaj je rekel?« Zdrastvujte! »V katerem jeziku pa je bilo to?« Rad jim je pomagal: v ruskem. Dve sestri in dva fanta, ki nista bila brata, so se smejali. Očitno so na podih odkrili svet gorskega miru in lepote.
V primerjavi s starim je za Čehe nov bivak kot kakšen hotel. Trideset let je že minilo, odkar se je s Skute tam mimo vračal na Kokrško sedlo, ko je prvič v gorah srečal Marijo. S klepetom in preostankom pijače si je okrepčal voljo. Tadej, Peter, Urška in Mateja so na vrhu Skute zapisali, da gredo le do bivaka. Njihov načrt je bil dober, spregledali so le eno malenkost.
Pred Cojzovo kočo ga je fant prehitel z vprašanjem: »Ste srečali kakšno skupino?« Odločili so se, da bodo prespali v bivaku. »Če jih ne bi bilo do noči, bi morali poklicati gorsko reševalno službo. Ker ste nam vi to povedali, je ne bomo.« Fant se je nasmehnil. »Sem že mislil, da bomo spet imeli kakšno akcijo.« Četverici je manjkal en samcat telefonski klic v kočo, kjer so pustili nahrbtnike. Koliko majhnih naključij se je moralo dogoditi, da se je njihovo doživetje končalo prijetno? Čeprav nenaključni, SMS enega izmed igralcev verjetno niti ni bil prvi v nizu navideznih naključij nevidnega režiserja. Ve, da lahko postane dober igralec le z dolgoletno vajo.
Moderni človek je izgubil občutek za druga bitja, kot so gore, drevesa, sloni in zvezde, kot sestavnega dela enega in istega oceana neskončnosti. Kot globalna civilizacija smo postali skrajno antropocentrični in v naši zavesti ne vzdržujemo več skupnega temelja, iz katerega izhajajo vsa živa bitja in vsi pojavi živega in ne-živega. (*)
(*) Marko Pogačnik, Skrivno življenje Zemlje
Iztok Snoj