Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kobilja glava


          [email protected]


www.gornik.si



Slap ... Ne smem napisat'


Priromal je predlog, da naj kakšno
sliko namenim uganki.
Kakšna gora! Toda katera? 
Težko? Pretežko? Pomoč se glasi
takole: posnetek je nastal le tri
minute za ovekovečenjem zgornjega
slapu pod vasjo, ki jo s cerkvijo
v Lojah druži isto moško ime.
Uh, sem zatežil ... Pa najbrž
(vsaj domačinom) ne bo težko
ugotoviti, katera gora je na sliki.


Detajl


A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?


Žabiški Kuk in Vogel s pokrivalom


Vrh Kobilje glave ...


... tudi s pokrivalom


"Vzletiščna" Kobala s Sočo

 
Baba/Matajur


Mrzli vrh in Stolov greben


Od Male in Velike Babe do
Visokega Kanina


Kot bi zver s kremplji "pobožala"
Slemenske peči; zadaj levo Krn


Južno pobočje Jalovnika


Vrh nad Škrbino, podaljšan za ...


... Mejo


Za Slatnikom se odkrivajo
Grintovci


Pogled na ...


... Porezen


Tržaški zaliv


Kdo sta pa ta dva?


Kje vse so živeli!


Sela nad Podmelcem, zadaj
Temljine


Bo pomlad? Bo!


Z Jalovnika


Slap Sovpat ...


... s tolmunom


Še en lepotec pod Kobiljo glavo



Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 10. februar 2010, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 6461

Hud je! In nabrit tudi! Pa jezik kaže ...Gorniška potepanja: V bližini razgledišča boste srečali zelo zanimivo podobo ... 

 

Beli velikani nad Baško grapo

 
V naši državi sta, tako uči Atlas Slovenije, dve Kobilji glavi. Za prvo najbrž ve le malokdo, pa čeprav mimo nje večina hiti na poletni oddih ob morju. To 745 Nekje pod ... Pšššt.'Ograjena' Rodicametrov visoko vzpetino v severozahodnem delu Javornikov najdemo na zemljevidu kmalu za avtocestnim viaduktom Ravbarkomanda. V bližini stoji Koča Mladika na Pečni rebri, ki pa je trenutno zaradi obnove zaprta. Druga je skoraj natančno dvakrat višja in je med obiskovalci gorá precej bolj poznana, a je žal večini Slovencev toliko od rok, da na njej kljub lahkemu dostopu, razen če se je loti kakšen avtobusni izlet, nikoli ni kakšne posebne gneče. Tej gori bo veljala pozornost v tokratni objavi.

Rodica in njena Suha sestra

Kobilja glava (1475 m) je eden izmed najlepših razglednikov na Spodnje Bohinjske gore. Ah, spet sem narobe napisal! Peči! Tako je prav, če smo na Pod Kobiljo glavoUgriz?Primorskem, a kaj ko se mi vedno bolj dozdeva, da so Bohinjci v tem primeru zmagali (no, morda jim je pomagal še kdo drug) in jim je v vseslovensko hribovsko srenjo uspelo vpeljati svoje dolgo ime za v času med obema vojnama mejne gore. Morda pa ni »kriv« nihče, temveč ime Peči zveni preprosto prekratko za tako dolg greben? Morda premalo imenitno? Nemara ne dovolj inovativno? Greben s tem imenom poznamo tudi drugje ...

Veliki Raskovec in Matajurski vrh

Ime gore ni docela pojasnjeno. Etimološki slovar molči, se pa iz razlage za kraj Kobilje lahko razbere, da čisto brez konjeve »žene« ne bo šlo. Željko Kozinc je Tolminska "možaka"; Migovec s Kukom v ozadjuMali vrh, Podrta gora in Vrh Kontenašel ime kar v njenem videzu: »Še posebno od Soče ima Kobilja glava videz visoko vpetega, mišičastega in kakor v vzponu napetega konjskega vratu, ki mu zmršena griva pada na eno stran. In ta griva je gozdičje, ki se strmo grezi v senčni in grapasti pastirski in gozdarski svet nad Knežico.« S čudovitimi besedami umetnika pojdimo na pot ...

Slemenske peči Stadorja in Rdečega roba s Krnom in Vrhom nad Peski v ozadju

Najprej beseda o (zavitem) dostopu do izhodišča iz osrednje Slovenije. Cesti po Selški dolini in Baški grapi seveda nista edini možnosti, a tudi na drugih ne bo kaj dosti manj ovinkov. Treba si je vzeti čas. RodicaKo se čez Petrovo Brdo Matajurski vrhpripeljemo do Kneže, moramo pri cerkvi sv. Jurija zaviti levo, vendar ne v dolino Kneže proti Kneškim Ravnam, temveč skoraj vzporedno z glavno cesto, le »nadstropje« višje, skozi Podmelec do Ljubinja. Še pred vasjo zavijemo ostro desno. Kmalu smo na razcepu za severozahodno in jugovzhodno izhodišče. V prvem primeru sledimo ozki cesti na planino Stador (prva možnost vzpona na vrh po označeni poti mimo močil ali kalov za napajanje živine) ali še naprej na planino Lom, kjer pa nas do vrha ne bodo spremljale markacije, ampak samo izhojene stezice. Na tej strani lahko seveda izvedemo tudi krožno turo, vendar nam v tem primeru nekaj hoje po cesti med omenjenima planinama ne uide.

Divji Žabiški Kuk in piramidasti Vogel

Če smo se odločili, da se bomo na vrh povzpeli po jugovzhodnem grebenu, kmalu za Ljubinjem zavijemo desno in se po makadamski cesti, ki je višje na strmejših delih asfaltirana, pripeljemo v vas Sela nad Podmelcem. Tudi tod nas Sestop z JalovnikaPo zasneženem grebenudo vrha ne bodo vodile oznake (vsaj ob najinem obisku pred slabim letom jih še ni bilo), je pa kmalu nad izhodiščem postavljena zelena tabla (in višje še ena) z rumeno puščico in napisom »Jalovnik«, ki je dobrih dvajset metrov nižji predvrh Kobilje glave. Pot je na začetku dobro sledljiva. Hodimo večinoma po ali ob desni strani grebena, ki je spodaj gozdnat, višje pa vse bolj travnat in s kakšno skalo popestri dogajanje. Pozimi je (nenavadno, kajne?) seveda sneg, zato previdno izberimo čas. Tudi sredogorski »kuclji« neuglednih višin znajo presenetiti. Najprej dosežemo Jalovnik (1452 m), nato pa še najvišjo, s križem označeno točko. In potem ... Če je ozračje čisto, se vidi, do koder nesejo oči (beri: dokler je proti Furlanski ravnini in Jadranskemu morju še kaj hribov). V naštevanju ne vidim kakšnega posebnega smisla, pri podpisu fotografij pa se temu vendarle nisem mogel popolnoma upreti.

Kot bi veter ustvaril jezero ... Zadaj velika luža

Ker vzpon na Kobiljo glavo ni dolg in naporen, si lahko po vrnitvi v dolino ogledamo še kaj zanimivega. Tukaj je nekaj nasvetov. V zaselku Hum med Ljubinjem in Podmelcem bomo na desni (južni) strani ceste opazili s slamo krito in zelo staro, vendar lepo ohranjeno kaščo za shranjevanje pridelkov. Zgrajena je Korito pod slapom SovpatKašča na Humubila že leta 1723. Spodnji del, kjer so shranjevali sadje, je zidan, zgornji pa lesen. V njem je svoj prostor našlo žito. Malo nižje ob spustu proti Podmelcu, kjer lahko opazimo nekdanja vojaška skladišča streliva, nas smerna tabla povabi k slapu Sovpat (tudi slap Sopota ali Soupat). V bližini razgledišča boste srečali zelo zanimivo podobo. Potok izvira v južnih nedrjih Jalovnika. Upam si trditi, da je slap v širši slovenski javnosti skoraj neznan, pa čeprav pada dobrih šestdeset metrov globoko in s tem prekaša mnogo precej bolj znanih »sorodnikov« – s Peričnikom na čelu. Ima pač to (ne)srečo, da živi stran od turističnih magistral. Že prometnica ob Bači je za devetimi gorami (še dobro, da sva doma iz takšnega sveta in naju nič ne more presenetiti), do slapu pa je treba zaviti še na eno, seveda ožjo stransko cesto. Vam povem, splača se. Midva sva prvič na smerno tablo k slapu naletela že pred leti, ob iskanju bližnjice (bolj rečeno druge ceste) s Kneže do Tolmina. Ob kratki in lepi poti do slapu, urejeni že leta 1997, so deset let kasneje postavili tudi lično korito s podkvijo in skodelico za žejne obiskovalce. V bližini tolmuna je tudi zdravilni izvir. Kaj in koliko (če sploh) zdravi, ne vem. Revme zaenkrat še nimam, kakšnih drugih bolezni tudi ne, ob razmišljanju, ali morda zdravilna voda pomaga na podoben način kot Gospodična na Gorjancih, pa lahko rečem samo: »Kar je, je. Če je bilo dobro do sedaj, bo tudi še naprej ...«

Sela nad Podmelcem, zadaj zasnežene Peči

Nekaj prostora bi rad namenil še žal vedno manjšemu številu prebivalcev vasic pod Kobiljo glavo. Ob sprehodu skozi Sela naju je ogovoril prijazen domačin. Spraševal je, od kod sva prišla, kje sva doma, kako nama je všeč in podobne Letnice na svetišču v vasi z zgovornimi odtisiSv. Peter v Lojahreči. Veliko zanimivega je povedal. Zelo prijetno je bilo poslušati stare zgodbe o tem, kako so nekdaj, ko še ni bilo cest, hodili od vasi do vasi, od zaselka do zaselka, od hiše do hiše. V Loje, pa čez Liščarski most na Temljine, pa v Lisec, Podleskovco, Kneške ravne ... Danes ceste so, pa je v odročnih vaseh kljub vsemu vedno manj prebivalcev. Razložil nama je, da v vasi živi le še nekaj starejših ljudi, spodaj v Lojah pri sv. Petru pa je življenje ugasnilo že pred leti na zelo žalosten način. Pravite, da je vsak konec življenja žalosten. Res je, toda v tej vasi je bil še posebej. Zadnji prebivalec je izgubil vse, tudi voljo do življenja ...

Znanec z uvodne sličice še vedno nekam čudno gleda ...

Seljan naju je povabil v hišo, da bi ob kozarcu še kakšno rekli. Našla sva bolj ali manj za lase privlečen izgovor, da naju čaka dolga pot do doma. Za konec sva slišala Ob slapuSv. Marija v Podmelcuzgodbo o tem, kako in s čim so si pomagali pri zunanji podobi vaškega svetišča. Ni kaj, res so bili zelo iznajdljivi. Ko boste obiskali Sela nad Podmelcem, vam bo ob pogledu na božji hram takoj jasno, da del jedilnega pribora ni primeren samo za obedovanje. Morda tudi vas domačin povabi v hišo. Če boste imeli čas, le pojdite in še za naju spijte kozarček. Na zdravje vsem! Pa ne samo ob kozarčku rujnega. Tudi sicer v življenju ...

Opomba: Veliko zanimivega o opisanem področju boste našli v vodniku Pohodniške poti na Tolminskem s podnaslovom Nad levim bregom Soče, ki ga je leta 2002 v samozaložbi izdal Stojan Kenda. Dve leti kasneje je izšel tudi vodnik Baška grapa in Šentviška planota. Priporočam.

Komentiraj (6):

Greta Kastelic, sreda, 10. februar 2010, ob 08:25

Pravi užitek! Najprej branje. Potem pa pohajanje tam na koncu sveta ... kjer bi število prebivalcev v vaseh lahko preštel tudi ne preveč spreten mizar;-)
Samo glasno razmišljam: Kdaj bo knjiga?
In še: Zakaj, za vraga, objavljaš svoje prispevke ob tako nečloveški uri? Francijev teror? ;-)
Vse trem vse lepo.
Greta

Greta Kastelic, sreda, 10. februar 2010, ob 08:27

... preštel mizar na prste obeh rok ...
Frfravost pa taka;-)

Gorazd Gorišek, sreda, 10. februar 2010, ob 09:00

Hja, cel dan in še vso noč urejam objavo, zjutraj ob pol šestih pa pritisnem "objavi". In s Francijem sredi noči tudi kakšno rečeva. Šala, seveda, čeprav je v prvem delu stavka tudi precej resnice. Drugače ne gre. Časa zmanjkuje ...

Še nekaj moram napisati, preden me Bohinjci pribijejo na križ. Domačin iz prelepe Baške grape, ki je mimogrede pravilno rešil uganko, mi je sporočil, da se Graparji in Bohinjci strinjajo z imenom Tolminsko-Bohinjske gore ter da se samo del grebena od Jehlca do Hohkowbla imenuje Peči. Se spomnim, da sem to že nekje prebral, pa včeraj pri pisanju pozabil omeniti – z mislijo na (samo) Miheličev vodnik.

Knjiga bo. Kdaj, kakšna bo in kaj bo v njej, pa res ne vem ...

Jaka Ortar, sreda, 10. februar 2010, ob 09:47

Jeseni mi je domačin v Rutu razložil, da oni pravijo "Peči" delu od Bizel do vključno s Suho Rodico (torej tisti konec, ki ga vsak dan gledajo naravnost nad vasjo), geodeti pa so na kartah so s "Peči" označili del južnega ostenja Suhe Rodice (Novi vrh).

Jože Dakskobler, sreda, 10. februar 2010, ob 11:23

Prebivalci z druge strani grape, se pravi Planotarji pa Tolminsko-Bohinjske gore sploh ne imenujejo drugače kot Peči. Se pravi, da res drži pregovor, da ima vsaka vas........
Pa lep pozdrav iz prelepe Baške grape.

Matjaž Čelik, petek, 12. februar 2010, ob 13:35

Kot zanimivost, še Šavlijevo razmišljanje o izvoru imena:
http://www.carantha.net/julijske_alpe_in_njihova_imena_m.htm#kobilja_glava__1475_m_

eXTReMe Tracker