Gorniška potepanja: V bližini razgledišča boste srečali zelo zanimivo podobo ...
Beli velikani nad Baško grapo
V naši državi sta, tako uči Atlas Slovenije, dve Kobilji glavi. Za prvo najbrž ve le malokdo, pa čeprav mimo nje večina hiti na poletni oddih ob morju. To 745 
metrov visoko vzpetino v severozahodnem delu Javornikov najdemo na zemljevidu kmalu za avtocestnim viaduktom Ravbarkomanda. V bližini stoji Koča Mladika na Pečni rebri, ki pa je trenutno zaradi obnove zaprta. Druga je skoraj natančno dvakrat višja in je med obiskovalci gorá precej bolj poznana, a je žal večini Slovencev toliko od rok, da na njej kljub lahkemu dostopu, razen če se je loti kakšen avtobusni izlet, nikoli ni kakšne posebne gneče. Tej gori bo veljala pozornost v tokratni objavi.
Kobilja glava (1475 m) je eden izmed najlepših razglednikov na Spodnje Bohinjske gore. Ah, spet sem narobe napisal! Peči! Tako je prav, če smo na 
Primorskem, a kaj ko se mi vedno bolj dozdeva, da so Bohinjci v tem primeru zmagali (no, morda jim je pomagal še kdo drug) in jim je v vseslovensko hribovsko srenjo uspelo vpeljati svoje dolgo ime za v času med obema vojnama mejne gore. Morda pa ni »kriv« nihče, temveč ime Peči zveni preprosto prekratko za tako dolg greben? Morda premalo imenitno? Nemara ne dovolj inovativno? Greben s tem imenom poznamo tudi drugje ...
Ime gore ni docela pojasnjeno. Etimološki slovar molči, se pa iz razlage za kraj Kobilje lahko razbere, da čisto brez konjeve »žene« ne bo šlo. Željko Kozinc je 
našel ime kar v njenem videzu: »Še posebno od Soče ima Kobilja glava videz visoko vpetega, mišičastega in kakor v vzponu napetega konjskega vratu, ki mu zmršena griva pada na eno stran. In ta griva je gozdičje, ki se strmo grezi v senčni in grapasti pastirski in gozdarski svet nad Knežico.« S čudovitimi besedami umetnika pojdimo na pot ...
Najprej beseda o (zavitem) dostopu do izhodišča iz osrednje Slovenije. Cesti po Selški dolini in Baški grapi seveda nista edini možnosti, a tudi na drugih ne bo kaj dosti manj ovinkov. Treba si je vzeti čas. 
Ko se čez Petrovo Brdo 
pripeljemo do Kneže, moramo pri cerkvi sv. Jurija zaviti levo, vendar ne v dolino Kneže proti Kneškim Ravnam, temveč skoraj vzporedno z glavno cesto, le »nadstropje« višje, skozi Podmelec do Ljubinja. Še pred vasjo zavijemo ostro desno. Kmalu smo na razcepu za severozahodno in jugovzhodno izhodišče. V prvem primeru sledimo ozki cesti na planino Stador (prva možnost vzpona na vrh po označeni poti mimo močil ali kalov za napajanje živine) ali še naprej na planino Lom, kjer pa nas do vrha ne bodo spremljale markacije, ampak samo izhojene stezice. Na tej strani lahko seveda izvedemo tudi krožno turo, vendar nam v tem primeru nekaj hoje po cesti med omenjenima planinama ne uide.
Če smo se odločili, da se bomo na vrh povzpeli po jugovzhodnem grebenu, kmalu za Ljubinjem zavijemo desno in se po makadamski cesti, ki je višje na strmejših delih asfaltirana, pripeljemo v vas Sela nad Podmelcem. Tudi tod nas 
do vrha ne bodo vodile oznake (vsaj ob najinem obisku pred slabim letom jih še ni bilo), je pa kmalu nad izhodiščem postavljena zelena tabla (in višje še ena) z rumeno puščico in napisom »Jalovnik«, ki je dobrih dvajset metrov nižji predvrh Kobilje glave. Pot je na začetku dobro sledljiva. Hodimo večinoma po ali ob desni strani grebena, ki je spodaj gozdnat, višje pa vse bolj travnat in s kakšno skalo popestri dogajanje. Pozimi je (nenavadno, kajne?) seveda sneg, zato previdno izberimo čas. Tudi sredogorski »kuclji« neuglednih višin znajo presenetiti. Najprej dosežemo Jalovnik (1452 m), nato pa še najvišjo, s križem označeno točko. In potem ... Če je ozračje čisto, se vidi, do koder nesejo oči (beri: dokler je proti Furlanski ravnini in Jadranskemu morju še kaj hribov). V naštevanju ne vidim kakšnega posebnega smisla, pri podpisu fotografij pa se temu vendarle nisem mogel popolnoma upreti.
Ker vzpon na Kobiljo glavo ni dolg in naporen, si lahko po vrnitvi v dolino ogledamo še kaj zanimivega. Tukaj je nekaj nasvetov. V zaselku Hum med Ljubinjem in Podmelcem bomo na desni (južni) strani ceste opazili s slamo krito in zelo staro, vendar lepo ohranjeno kaščo za shranjevanje pridelkov. Zgrajena je 
bila že leta 1723. Spodnji del, kjer so shranjevali sadje, je zidan, zgornji pa lesen. V njem je svoj prostor našlo žito. Malo nižje ob spustu proti Podmelcu, kjer lahko opazimo nekdanja vojaška skladišča streliva, nas smerna tabla povabi k slapu Sovpat (tudi slap Sopota ali Soupat). V bližini razgledišča boste srečali zelo zanimivo podobo. Potok izvira v južnih nedrjih Jalovnika. Upam si trditi, da je slap v širši slovenski javnosti skoraj neznan, pa čeprav pada dobrih šestdeset metrov globoko in s tem prekaša mnogo precej bolj znanih »sorodnikov« – s Peričnikom na čelu. Ima pač to (ne)srečo, da živi stran od turističnih magistral. Že prometnica ob Bači je za devetimi gorami (še dobro, da sva doma iz takšnega sveta in naju nič ne more presenetiti), do slapu pa je treba zaviti še na eno, seveda ožjo stransko cesto. Vam povem, splača se. Midva sva prvič na smerno tablo k slapu naletela že pred leti, ob iskanju bližnjice (bolj rečeno druge ceste) s Kneže do Tolmina. Ob kratki in lepi poti do slapu, urejeni že leta 1997, so deset let kasneje postavili tudi lično korito s podkvijo in skodelico za žejne obiskovalce. V bližini tolmuna je tudi zdravilni izvir. Kaj in koliko (če sploh) zdravi, ne vem. Revme zaenkrat še nimam, kakšnih drugih bolezni tudi ne, ob razmišljanju, ali morda zdravilna voda pomaga na podoben način kot Gospodična na Gorjancih, pa lahko rečem samo: »Kar je, je. Če je bilo dobro do sedaj, bo tudi še naprej ...«
Nekaj prostora bi rad namenil še žal vedno manjšemu številu prebivalcev vasic pod Kobiljo glavo. Ob sprehodu skozi Sela naju je ogovoril prijazen domačin. Spraševal je, od kod sva prišla, kje sva doma, kako nama je všeč in podobne 
reči. Veliko zanimivega je povedal. Zelo prijetno je bilo poslušati stare zgodbe o tem, kako so nekdaj, ko še ni bilo cest, hodili od vasi do vasi, od zaselka do zaselka, od hiše do hiše. V Loje, pa čez Liščarski most na Temljine, pa v Lisec, Podleskovco, Kneške ravne ... Danes ceste so, pa je v odročnih vaseh kljub vsemu vedno manj prebivalcev. Razložil nama je, da v vasi živi le še nekaj starejših ljudi, spodaj v Lojah pri sv. Petru pa je življenje ugasnilo že pred leti na zelo žalosten način. Pravite, da je vsak konec življenja žalosten. Res je, toda v tej vasi je bil še posebej. Zadnji prebivalec je izgubil vse, tudi voljo do življenja ...
Seljan naju je povabil v hišo, da bi ob kozarcu še kakšno rekli. Našla sva bolj ali manj za lase privlečen izgovor, da naju čaka dolga pot do doma. Za konec sva slišala 
zgodbo o tem, kako in s čim so si pomagali pri zunanji podobi vaškega svetišča. Ni kaj, res so bili zelo iznajdljivi. Ko boste obiskali Sela nad Podmelcem, vam bo ob pogledu na božji hram takoj jasno, da del jedilnega pribora ni primeren samo za obedovanje. Morda tudi vas domačin povabi v hišo. Če boste imeli čas, le pojdite in še za naju spijte kozarček. Na zdravje vsem! Pa ne samo ob kozarčku rujnega. Tudi sicer v življenju ...
Opomba: Veliko zanimivega o opisanem področju boste našli v vodniku Pohodniške poti na Tolminskem s podnaslovom Nad levim bregom Soče, ki ga je leta 2002 v samozaložbi izdal Stojan Kenda. Dve leti kasneje je izšel tudi vodnik Baška grapa in Šentviška planota. Priporočam.