Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Štajerska, Koroška, Kranjska in Mala Rinka

gorisekgorazd@gmail.com
           [email protected]


www.gornik.si



Nenavaden pogled na Rinke


V Etimološkem slovarju piše, da
ima beseda rinka vzporednico z
nemško besedo Ringel, ki je prvotno
označevala okrogla ali obročasta
zemljišča ali gore. Morda torej ...


Takole jih je videti z Mrzlega
vrha


Rinke z Brane


Od Štruce do Brane z Mokrice,
vmes pa Skuta, Rinke in
Turska gora


Ojstrica z Male ...


... Koroška s Štajerske ...


... in Skuta s Kranjske Rinke


V poletni vročini na Koroški
Rinki


Pod Žmavcarji

 
Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 20. januar 2010, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 6283

Jutranja rdečica na RinkahGorniška potepanja: Zimske Rinke so hvaležen, a zelo zahteven gorniški cilj. Severni pristop vodi skozi Turski žleb, z južne strani pa je najprimernejši vzpon skozi Žmavcarje, ki pa so v snegu ravno tako zelo zahtevni in plazoviti.



Visokogorski svet na nekdanji deželni tromeji stare monarhije


Če kje, potem na Rinkah že zaradi imen vemo, kje je kaj. Na Križu oziroma Koroški Rinki (2433 m) je bila do leta 1918 štajersko-koroško-kranjska tromeja, tako da so bile (in so še vedno) Vadine koroške, Okrešelj štajerski in Mali Podi kranjski. Vzhodno od Križa je na štajersko-kranjski meji Štajerska Rinka (2374 m), ki se ponosno dviguje nad Okrešljem, zahodno pa na kranjsko-koroški Kranjska (2453 m). Zapleteno? Za najmanjši kucelj je zmanjkalo idej (beri bližnjih slovenskih zgodovinskih dežel) in Mala Rinka (2289 m) je bilo očitno še najbolj logično ime. Hm, malo za šalo mi je prišlo na misel … Če smo okoli Rink že tako »deželni«, bi lahko tudi najnižjo Rinko poimenovali po še kakšni od slovenskih zgodovinskih dežel. Navijam za … Ah ne, seveda ne. Ime bi tako zelo spominjalo na pisca teh vrstic, da bo »neutrudni imenoslovec« rajši molčal … Bolje, da gremo na pot!

Kranjska, Mala, Koroška in Štajerska Rinka izpod Brane

Rinke so prepredene z lepim številom markiranih poti, od zelo zahtevnih do lažjih, čeprav se tudi na slednjih ne bomo mogli izogniti vsaj kratkim težjim odsekom. Z Okrešlja, bolje rečeno iz Mrzlega dola, so zaradi svinčenih povojnih V meglo zavit Bivak pod SkutoSkuta z Malih Podovčasov, ki jih mladi težko razumemo, saj jih poznamo samo iz pripovedovanja in zapisov starejših, zgradili zavarovano pot, ki je samo po našem (takrat še jugoslovanskem) ozemlju povezala Okrešelj z Vadinami. Kasneje je pot izgubila prvotni namen, ostala pa je ena od težjih zavarovanih poti v naših gorah, ki jo planinci še sedaj z veseljem uporabljajo. Pot čez Savinjsko in Jezersko sedlo je dandanes nekaj povsem običajnega, po vojni pa nikakor ni bilo tako. Marsikdo je mirno stal pred možmi postave. Če je sploh lahko dobro stal … V gorniški literaturi namreč najdemo pristen zapis dogodkov, ko so se na plezalce v steni drli zagnani varuhi meje in jih z vzklikom: »Silazi!« ali pa še bolj nemogočim »Diži ruke!« preganjali iz stene, čeprav je bilo verjetno tudi najbolj nehribovskemu branitelju iz katere od južnih republik jasno, da nima nobeden od »zmešanih Janezov«, ki zaradi njemu popolnoma nerazumljivih razlogov plezajo po steni, namena pobegniti v obljubljene (zahodne) dežele.

Grintovci s sedla med Kompotelo in Mokrico. Kranjska Rinka je čisto na desni.

Zimske Rinke so hvaležen, a zelo zahteven gorniški cilj. Severni pristop vodi skozi Turski žleb, ki sem ga opisal pred kratkim pri Turski gori. Na vrhu žlebu se Mrzla Gora, Koroška in Kranjska Rinka s Skute, zadaj Olševaobrnemo desno in najprej stopimo na Malo, nato pa še po grebenu in ob njem na ostale tri. Z južne strani je najprimernejši vzpon skozi Žmavcarje, ki pa so v snegu ravno tako zelo zahtevni in plazoviti, zato je treba skrbno izbrati primeren čas. Že spodnji gozdni del je lahko v neugodnih razmerah zahteven zalogaj. Prečnice lovske poti, kjer v kopnem pomagajo jeklenice, nam lahko povzročijo nemalo težav. (Gozdni strmini se lahko izognemo desno v Kotliški graben in se višje proti levi priključimo opisani poti, a je spodnji skok le Rinke z Mokriceredkokdaj zalit. Tako je bilo pomladi 2006, ko so obsežni plazovi naredili v Koncu pravo razdejanje, vendar hkrati omogočili lahek vzpon čez spodnji del Kotliškega grabna.) Višje gre lažje, skok nad gozdno mejo (poleti nekaj klinov) je ponavadi zalit, v nadaljevanju pa ni treba »tolči« melišča, po katerem se vzpenjamo v kopnem. Na levi strani nas spremlja vzhodna stena Velikega Grebena. Dolina se za skalnim robom obrne proti levi. Vzpenjamo se po njej in na desni poiščemo izstop, ki nas pripelje na Male Pode v bližini Bivaka pod Skuto. Čez položnejši svet dosežemo vznožje Rink. Najbližje je na Malo, za njo se dviga Štajerska, vzpon na Koroško in Kranjsko Rinko pa je precej bolj strm, a če smo dorasli zimskemu vzponu čez Žmavcarje, nam tudi zgornje »obiranje« vrhov ne bi smelo povzročati prevelikih težav.

Še na kratko o najinih srečanjih z Rinkami. S poletnega obiska pred veliko leti ne bo kakšne posebne zgodbe. Z Okrešlja po »mejni« poti na Koroško Rinko, potem pa kratki sestopi in vzponi na ostale tri. Po prestopanju z vrha na vrh sva končala na Križu, se mimo okna spustila na Jezersko sedlo in odvečno energijo porabila ob vzponu na Pogan. Ste že slišali za ta dvatisočak?

Pozimi se je bilo treba bolj potruditi. Že v prejšnji objavi sem omenil, da sva morala na zasnežene Rinke dvakrat. Prvič naju je veter v Žmavcarjih z vsakim Pod Kranjsko Rinko, zadaj KrižPred obličjem Branekorakom bolj bičal. Trma naju je držala do Bivaka pod Skuto. Ker se je orkanu pridružila še megla, sva ga najprej komaj našla, nato pa vendarle padla vanj. Ker se pozimi tura začne pri Domu v Kamniški Bistrici, pa tudi kratek dan dobro nagaja, nama prav veliko rezerve ni ostalo. V treh urah čakanja sva »pokurila« kar nekaj idej, kaj početi v nemirnem domovanju. Prebiranje vpisne knjige z doživetimi vtisi je lahko med drugimi dejavnostmi slabega vremena prav zabavno opravilo. Če se spomnim prav, so za naslednji dan vremenarji napovedali še večjo temo. V dolino, torej! Vrnila sva v jasnem jutru in veselo korakala iz Bistrice proti Žmavcarjem. Sonce naju je ves dan lepo grelo. Bivak pod Skuto je bil samo kratka vmesna postaja, nato pa hajd na vse štiri Rinke.

Hm, le od kod so dobile ime? S poroko najbrž nimajo nič skupnega. Ali pač … Verjetno bi se našel kdo, ki je pred mnogimi leti odšel z luštnim dekletom v gore nad Okrešljem in še danes hodi z rinko naokoli ...
 

eXTReMe Tracker