Gorniška potepanja: Cesta je pozimi ponavadi prevozna do Doma planincev in ne do zatrepa Logarskega kota, zato je enodnevna tura v času okrog novega leta, ko je dan zelo kratek, kar pošten zalogaj.
Na »mačjo« goro
Turska gora (2251 m) velja za prehodno goro in jo večina obišče mimogrede po Slovenski planinski poti ob vzponu na Skuto. Povezava med Kamniškim in Kokrskim sedlom ponuja planincem veliko 
zanimivosti. Skalne roglje Kotliče med Brano in Tursko goro, Sod brez dna, skozi katerega vodi zavarovana pot, kamnito »ravnino« Malih in Velikih Podov in še marsikaj. Kljub temu je Turska gora tudi kot samostojen gorniški cilj zelo priljubljena. Nanjo se lahko povzpnemo iz Kamniške Bistrice po neoznačeni stezici čez Žmavcarje (to je samo eden od zapisov te besede, za katerega nisem prepričan, da je pravilen), Štajercem pa so najbolj pri roki skobe in jeklenice v Turskem žlebu ali pot z Okrešlja na Kamniško sedlo, kjer dosežemo SPP. Z Okrešlja se lahko na Kotliče povzpnemo tudi naravnost navzgor po zagruščeni grapi (zahtevno brezpotje), ki se od poti na Jermanova vrata odcepi v desno na višini 1700 m.
Pozimi je najbolj v čislih Turski žleb, ki ga mnogi imenujejo kar Jalovčev ozebnik Kamniško-Savinjskih Alp. Podobna sta si po naklonini, nevarnosti padajočega kamenja, veliki skali v spodnjem delu žlebu in še čem. Seveda se v snegu ne vzpenjamo po zavarovani plezalni poti, ki so jo na pobudo Johannesa Frischaufa zgradili že leta 1900, temveč se, glede na razmere, po »dnu« ozebnika vzpenjamo proti vrhu. Cepin, dereze in čelada so v snegu obvezni deli opreme! Predstavljeno turo in še precej drugih, ki so lažje ali zahtevnejše od nje, najdete v vodniku Vladimirja Habjana Zimski vzponi v slovenskih gorah. Tudi če boste zelo pridni, vam »dela« ne bo zmanjkalo tako kmalu. V knjigi je tudi veliko koristnih napotkov o gibanju v zasneženih gorah.
Cesta je pozimi ponavadi prevozna do Doma planincev in ne do zatrepa Logarskega kota, zato je enodnevna tura v času okrog novega leta, ko je dan zelo kratek, kar pošten zalogaj. V pravih zimah nas kmalu nad letnim izhodiščem razveselijo zaledenele skulpture najvišjega prosto padajočega slapu pri nas. Strme steze nad Rinko in naprej proti Okrešlju pozimi nikakor ne smemo podcenjevati. Na vrhu glavne stopnje previdno prečkamo brv in se mimo dveh manjših slapov, ki ju v bogati zimi niti opazili ne bomo, povzpnemo do izvira Savinje, zavetišča GRS in dalje na zasneženo ravnico Okrešlja.
Mimo obeležja, ki nas spomni na žalostno nesrečo leta 1997, kjer so izgubili življenja naši reševalci, se bližamo žlebu. Strmina je z vsakim korakom večja, cilj 
pa vedno bližje. V žlebu bodimo zelo previdni. Skozenj se povzpnimo čim hitreje, da bo nevarnost kanonade z vrha trajala kratek čas. Mogočno Mrzlo goro, ki je za našim hrbtom, lahko občudujemo tudi od zgoraj. Na vrhu žlebu nas bo verjetno pozdravilo sonce. Do vrha na levi je le še položen vzpon, ki pa ga lahko popestri močan veter. Za popotnico se je lahkokategornikom na vrhu žlebu najbolje oskrbeti s kakšnim dodatnim kilogramom v nahrbtniku. Ker je pobočje ponavadi spihano, z iskanjem kamnov ne bo težav. Božiček nama jih je pred nekaj leti kar precej naložil na hrbet. Ravno njegov obdaritveni dan je bil ...
Aja, zakaj »mačja« gora? Enkrat sva se vzpenjala na Veliki Greben in Turska gora je tam za Bivakom pod Skuto kar naenkrat začela mijavkati. Ozrla sva se in kmalu opazila, odkod prihajajo glasovi. Saj vem ... Otročji postajam. No, verjetno sem že, toda naj me hudič vzame, če tisto desno pod vrhom ni nečemu podobno ...