Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kolovratenje po Kolovratu in (ne)ježa na Ježi

gorisekgorazd@gmail.com
           [email protected]


Ob Zadnji Sori


Sveti Mihael


Pod Kozlovim robom


Tolmin


Kozlov rob


Čez most 


Koča na R(r)obu na Krnu


Avsa


Prestreljenik


Lopa


Velika Črnelska špica, Viš,
Mala špica in Divja koza.
Spredaj Veliki vrh.


Pod Matajurjem


Nagnoj


Na slemenu Kolovrata


Žafran


Srečanje z "lovci"


Matajur, Kuk in Kobariški
Stol


Kolovrat


Slap Brinta


Na (pod) gradu(om)


Na gradu


Zlatorogov svet


Vogel in Žabiški Kuk


Spomini ...


Meja na Kolovratu


Studenec pod Ježo


Detajl


Kam pa zdaj?


"Povsod" sem bil, samo na
Ježi ne ...

Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

 

 

 

 

 

 

sreda, 8. april 2009, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 9448

Ko pride pomlad ...Gorniška potepanja: Kaj storiti, če na izhodišču ugotoviš, da je pomemben del gorniške opreme ostal doma? Lahko se vdaš v usodo in se vrneš domov, ali pa izvedeš nadomestno turo, ki se na koncu sprevrže v zelo zanimivo pustolovščino.

 Ko se Gorazd izgubi

 
Tokratni cilj Gorniških potepanj naj bi bil Vrh nad Škrbino, ponosen dvatisočak Spodnjih Bohinjskih gora, popravljam – Peči, saj sva si zaželela nanj s primorske strani. Naj bi bil ... Vse je šlo po sreči, s številnimi ovinki do planine Stador vred, le dva pozabljivca sta tokrat popolnoma odpovedala.

Kaj storiti, če na izhodišču ugotoviš, da je pomemben del gorniške opreme ostal doma? Lahko se vdaš v usodo in se vrneš domov, ali pa izvedeš nadomestno turo, ki se na koncu sprevrže v zelo zanimivo pustolovščino ...

Prvič, odkar zahajava v zasneženo visokogorje, so gamaše ostale doma. Brez njih po snegu pač ne gre, razen če bi ves dan hodila po zelo utrjeni podlagi, a se na to nisva preveč zanašala. Morda se res ne bi udiralo, ampak da bi to Vrh nad Škrbino – se vidimo kdaj drugičMost na Sočipreizkusila, bi morala prehoditi kar dolgo pot. Zavzeto sva premišljevala, kaj bi, a je namesto naju odločil veter. Čez Planino Lom je bril s tako močjo, da sva samo za kratko stopila iz zavetja in se sprehodila po planini, ki je seveda samevala. Rodica in Črna prst sta bili kot na dlani, vendar je veter pihal ravno iz tiste strani. Ob partizanskem spomeniku sva se poklonila borcem za svobodo in se vrnila v dolino. Se vidimo naslednjič!

Gamaš sicer nisva imela, volje pa zelo veliko. Kar sproti so se odkrivali novi cilji, seveda taki, ki niso imeli obilne snežne odeje ali pa so zaradi množičnega obiska poti nanje dobro uhojene. Izpod planine Stador je prelep pogled na Most na Soči z jezerom in na Tolmin z okoliškimi vasmi. Kmalu sva zagledala prvo zanimivo vzpetino, kjer še nisva bila – Kozlov rob.

'Vejasti' pogled

Najprej sva si v Ljubinju ogledala zanimivo cerkvico svetega Mihaela, ki stoji na travniku nad vasjo. Ljudsko izročilo pravi, da je bilo v času turških vpadov v njej pomembno zatočišče. Tudi pozvoniti se da. Njeni začetki segajo v petnajsto stoletje, a čeprav je sedaj delno obnovljena, v njej ne opravljajo več verskih obredov. V vasi stoji večja cerkev sv. Marka, ki skrbi za božji blagoslov.

Mimo majhnega slapu ob cesti v Poljubinj sva se pripeljala v Tolmin. Na zahodnem koncu mesta sva poiskala stezo, ki naju je pripeljala na Kozlov rob. Njeno ime je skoraj daljše od dolžine. Imenuje se »zgodovinsko-naravoslovna Dolga je bila njena pot ...učna pot«. In res je med potjo kaj videti. Najprej sva prišla do pričevanja stare jelke, pravzaprav njenega štora. Zasadili so jo v Napoleonovem času in jo podrli po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Preživela je torej Avstrijo, Italijo in Jugoslavijo, v samostojni Sloveniji pa ji je žal zmanjkalo sape. V nadaljevanju sva šla mimo mnogih dreves, ki imajo pred sabo napisana svoja imena, in mimo bunkerjev, ki spominjajo na vojne dni pred skoraj sto leti. Na vrhu so naju ob oglarski kopi pozdravile ruševine gradu, ki se omenja že v dvanajstem stoletju. Na »grajskem dvorišču« so klopce, razgledna plošča (videlo se je skoraj vse, kar je napisano na njej) in vpisna knjiga.

Kopa

Sredi gozda sva našla tudi napravo, kjer lahko povadiš ali si z ravnotežjem na »ti« ali ne. Ob glasnem hrupu, ki so ga povzročali vozniki kartinga na dirkališču v Tolminu, mi je zadeva šla kar dobro od rok. Le zaradi kape v levi roki me je malo preveč vleklo na tisto stran. Ko sem jo odvrgel, je bilo veliko lažje. Vajo sem zaključil kot se spodobi – z lepim doskokom v telemark.

»Kam pa zdaj?« Najprej sva se spomnila slapov pod Krnom, a sva si kmalu premislila, saj je bilo za sicer lepe slapove čisto prelepo vreme. V mislih sva iskala kakšen razgleden hrib. Biserka je predlagala obljudeni Matajur, sam pa sem se spomnil na Korado, razgledni kucelj nad Goriškimi Brdi. Na koncu se je obrnilo tako, da nisva prišla na nobenega od teh dveh razglednikov, a je bilo tudi med njima zelo pestro.

Livek, prijetna vas nad soško dolino. Kmalu so naju pozdravili prvi vijolični travniki. Glavni »krivec« za to lepoto je bil seveda žafran. Višje ko sva bila, več Krn in BatognicaPod Kukomga je bilo. Na nasprotni strani so nama pogledi neprestano uhajali na zasneženi Krn, ki je skupaj s svojimi podložniki deloval skoraj nepristopno. Gomiščkovo zavetišče pod njegovim vrhom je bilo videti kot orlovsko gnezdo, ki ždi visoko nad Krnovo zahodno steno. Ob zimskem vzponu nanj je bil občutek čisto drugačen.

Livek; sv. Jakob

Nad Livškimi Ravnami sva »skočila« na najvišji vrh Kolovrata – Kuk (1243 m). Višina je na prvi pogled še kar spodobna, a (asfaltirano) izhodišče za ta hrib je nesramno visoko (1120 m), tako da sva samo dvakrat vdihnila in že sva bila na vrhu. O (ne)označeni poti iz doline ni sledu – vsaj na zemljevidu ne. Sploh pa .. Namenjena sva bila na Korado, ki je čisto nekje drugje.

Kakorkoli, po nekaj minutah sva stala pri oddajniku in imela kaj videti. Nad Livkom se nama je smehljal bližnji Matajur, nad Kobaridom grebena Stola in Polovnika, za njima pa snežno bele Kaninske gore. Spominov, kolikor hočeš. Gregorčičev slap s KukaNekdo je na stražiVidljivost je bila zelo dobra, tako da sva lahko za skoraj vsak vršič v Kaninskem pogorju našla ustrezno ime. V dveh jesenskih pustolovščinah sva jih v nekaj dneh prehodila in preplezala zvrhan koš. Zelo luštno je bilo, pa tudi tokrat nama ni ničesar manjkalo. Na vrhu sva posedala kar debelo uro. To pa je bila tura! Nekaj minut hodiš in nato naslednjo uro počivaš. Tudi to se prileže, saj ponavadi hodiva ure in ure, počitka pa je le za nekaj minut. No, tako zelo lena vendarle nisva bila. Uspelo se nama je prestaviti na drugo stran, vendar samo toliko, da sva lahko videla še Krnsko skupino. V čudoviti panorami niso izostali niti slapovi pod Krnom. Še najlepše se je videl Gregorčičev slap. No, pa sva videla tudi njega, čeprav sva ga pred dvema urama že prečrtala s seznama.

Kaninske gore

Ko sva na spominski plošči na vrhu prebrala, da so partizani po osvojitvi soške doline osvobodili tudi Beneško Slovenijo in prodrli do črte Humin–Videm–Krmin (žal nam to ni veliko pomagalo), sva le dvignila svoji leni riti in se napotila navzdol. Že med hojo sva se odločila, da se povzpneva še na naslednji vrh v grebenu Kolovrata. Imenuje se Nagnoj (1193 m). Kot zanimivost naj omenim, da se vas v Benečiji pod Nagnojem imenuje po slovensko Dreka. To naključje ni prispevalo k neprijetnim vonjavam ...

Na zemljevidu sva opazila, da sta po obeh straneh Kolovrata speljani cesti. Potekata tik pod grebenom, le da je ena na soški strani, druga pa na beneški. Obe sta zgledno urejeni. V svinčenih časih je bila tod seveda popolnoma drugačna (žalostna) pesem.

Na Nagnoju se je odprl ves Kolovrat. Dan je bil lep, razgledi vzdolž celotnega travnatega slemena zagotovljeni in že naju je neslo naprej. Pot postreže samo s kratkimi vzponi in spusti. Prečila sva Trniski vrh 1139 m (v Atlasu Slovenije sicer Dobro jutro ;-)Na gradupiše Trinški vrh) in se ustavila na zadnji visoki vzpetini Kolovrata – Na gradu (1115 m), za katero imajo domačini tudi svoje ime – Klabuk. Vas na beneški strani Kolovrata se imenuje Kla(o)bučarji. Vzpetina je vsa prevrtana z vojaškimi rovi. Ker so sedaj delno obnovljeni, s Trniskega vrha vse skupaj spominja na znameniti kitajski zid. V prvi svetovni vojni je imela na Kolovratu svoje položaje italijanska vojska, ki si je tod zgradila najbolj utrjeni del celotnega obrambnega sistema. Za topniško obstreljevanje prve avstro-ogrske bojne črte na drugi strani soške doline se je bilo seveda treba dobro zabarikadirati. Kako je že napisal Simon Gregorčič? »Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla.«

Tolmin in Kobilja glava

Kolovratenje (saj sva bila na Kolovratu) po skoraj sto let starih podzemnih hodnikih naju je kar malo zamorilo, tako da sva želela čimprej na svetlo. Pa še Biserka se je prav pošteno »kresnila« po glavi ob nekem ozkem prehodu pod zemljo. K sreči hujšega ni bilo. Zagotovo jo je bolje odnesla kot ubogi vojaki pred stoletjem. Sicer pa ... Tisti, ki ga nič ne boli, je lahko pameten ...

Del najine ekspedicije se je vračal z manjšim glavobolom, a to naju ni odvrnilo od tega, da ne bi spotoma našla še nekaj podrtih vojaških objektov (bunkerjev, stražarnic …) in se ob obsežni panorami vrnila do izhodišča. Na Nagnoju sem Dvoglavi Veliki vrh (Polovnik) s sončnima Črnelskima špicama in senčno Viševo skupinoKrasji vrh in Debeljak. Za njima Rombon in Jerebica.dokončno razvozlal tudi zagonetko, ki me je morila že ves čas prečenja. Skoraj si ne upam napisati, da sem Rombonov zahodni greben zamenjal za ... »Krivo« je bilo sonce, ki je osvetlilo Črnelski špici, Viša in njegovih podanikov pa ne. In še to. Z vzpetine Na gradu (Klabuka) se vidita Rombon in Jerebica. Za malo, ampak vendarle kukata izza Krasjega vrha. Morda je bila to uvertura kasnejšega dogajanja ...

Krnska skupina

»Dovolj?« sem vprašal. Glavobol je popustil. Korada torej. Najbrž bova na njej ujela sončni zahod. Pa so šle najine želje in koraki malo po svoje ...

Že na vzpetini Na gradu sva zagledala napis, ki je vabil k Planinskemu domu pod Ježo. Planinski dom pod Ježo?! Ni nama bilo jasno, kje, za vraga, je ta planinska postojanka, saj še nikoli nisva slišala zanjo. V predzadnji izdaji Atlasa Slovenije sem sicer našel vrh, ki se imenuje Ježa (949 m), vendar črk P.d., ki označujeta planinski dom, ni bilo v bližini.

Mimo sedla Solarji sva po stari vojaški cesti prispela do Slemena (865 m), kjer naju je smerna tabla povabila na Ježo in k planinskemu domu pod njo. »To bo to!« sva si rekla. Pa ni bilo. Šla sva kar brez zemljevida. »Saj se tako ne da zgrešiti,« sva bila prepričana v svoje sposobnosti. »Slabih sto višinskih metrov po gozdu. Kaj pa je to takega? To bo šlo mimogrede. Potem greva še na Korado,« sva pametovala naprej. Okoli manjše vzpetine vodita dva kolovoza – Glej, glej ...... prihodnji kvak, kvak ;-)vsak po eni strani. Izbrala sva desnega. Po njem sva šla kakšnih petsto metrov in na drugi strani vzpetine (bila sva prepričana, da je to Ježa), našla smerno tablo z napisom 9. konfin!? Tabla je kazala navzgor na »najino« Ježo. Ja kaj pa sedaj to pomeni?! Ni nama šlo v račun, da ob kolovozu ni bilo niti ene same markacije, tiste z rdečim krogom in belo piko na sredini. Čedalje bolj se nama je dozdevalo, da to ne bo prava Ježa, zato sva raje odšla čez gozdnato sleme na drugo stran in se po levem kolovozu (gledano od izhodišča) vrnila do ceste. Na tej strani sva v veliki luži opazila veliko žabjih potomcev, ki pa nama pri najini zagonetki niso bili v veliko pomoč. »Le kje je ta Ježa in kje je šele planinski dom?«

Vdana v usodo, da na tem vrhu danes pač ne bova, sva se odpeljala domov. Tako sva vsaj mislila. Niti zemljevida se mi ni dalo več odpreti. Napaka! Če bi Prvi alpinist v Vzhodnih AlpahGrb Planinske zveze Slovenijepogledal nanj, bi takoj videl, kje je kaj. Kolesa so se vrtela mimo studenca z zanimivim portalom. Na nekem levem ovinku na višini 740 m pa sva zagledala čudo čudes. Pripeljala sva se pred Planinski dom pod Ježo, ki pa še ni popolnoma dokončan, saj je zraven imena napisano »v izgradnji«.  To, kar sva iskala zgoraj po gozdu, sva sedaj našla ob cesti. Na zunanji steni sva zagledala podobo Valentina Staniča, na vhodnih vratih pa naju je pozdravil velik grb Planinske zveze – silhueta Jalovca.

»No dobro, dom sva našla, hriba pa še vedno ne!« Da pa bi bila zadeva še bolj tragikomična, se nama je iz kamna ob cesti v obraz smejal napis »Ježa 30 minut«! Vseh besed, ki sva jih izrekla, ne bom napisal, saj niso za javno uporabo.

Greva na Ježo?

In kaj sedaj? Biserka je kar takoj povedala, da ne gre več iskat te Ježe, pa če bi pisalo, da je do nje samo pet minut. Jaz se seveda nisem predal tako zlahka. Temu frdamanemu kuclju že ne! Na koncu se je izkazalo, da je Biserka prišla na vrh, jaz pa ne, a o tem pozneje. Na hitro sem, ne vem katerič že, odprl zemljevid Sva na Ježi? Seveda ne :(Tole pa ne bo prava višina Ježein določil, da je Ježa pač tisti vrh, ki sva ga prej obhodila. Še enkrat sem preslabo pogledal, toda to sem ugotovil prepozno. Ponovila sva vajo mimo studenca in zgoraj nadaljevala naravnost navzgor po strmem gozdu, oba kolovoza pa pustila pri miru. Po nekaj minutah sopihanja v breg sva stopila pred majhno piramido vrh gozdnate vzpetine, misleč, da stojiva na Ježi. Na piramidi je sicer pisalo 930 in ne 949 metrov, kolikor je visoka Ježa, a se zaradi tega nisva preveč vznemirjala, saj se nama je ob obiskovanju gora že velikokrat zgodilo, da se je nadmorska višina na kraju samem razlikovala od tiste, ki je zapisana na zemljevidu. Res je tudi, da v vpisni knjigi nisva našla magične besede, ampak če je nekdo prepričan, da stoji na pravem vrhu, mu je zelo težko dopovedati nasprotno. Midva sva bila prepričana. In to zelo!

Ker sem na vsak način želel spoznati še pot, ki z vrha »Ježe« vodi do planinskega doma pod njo, sem sam odšel v tej smeri, dekle pa se je vrnilo. Dogovorila sva se, da se dobiva pred domom. »Če je od njega do vrha pol ure, bom navzdol verjetno pridirjal v slabih petnajstih minutah,« sem rekel sam sebi in odšel. No, Biserki je to uspelo, mene pa na dogovorjeno mesto ni bilo. Ne čez petnajst minut in tudi čez pol ure ne. K planinskemu domu sem prišel šele čez debelo uro. In to kakšen! Siten, prepoten in umazan. »Kaj si počel?« se bo najbrž kdo vprašal.

Z »Ježe« sem odšel v jugovzhodni smeri po poti, ki naj bi vodila navzdol. Najprej sem se spuščal po širokem slemenu, ki je bilo prekinjeno z ostanki jarkov iz prve svetovne vojne. Tam, kjer jih prečka pot, so člani 9. konfina položili vanje hlode, ki olajšajo prehod. Pri tabli omenjene druščine sem nadaljeval kar naprej po kolovozu, ki me je pripeljal do osamljene počitniške hišice. Ob njej je votlina, v katero sem pokukal, a brez svetilke nisem videl ničesar. Odšel sem naprej po ostankih mulatjere in obstal nad spoštljivim prepadom, kjer nadaljevanja ni bilo. Vrnil sem se malo nazaj in nadaljeval po grebenu proti jugovzhodu, upajoč, da me bo v zložnem spustu privedel na pot, ki me bo Še dobro, da nisem prestopil državne meje ...pripeljala do planinskega doma. Takrat sem šele začel razmišljati, da vse od vrha nisem videl nobene planinske markacije, ki bi po logiki stvari morale biti, saj je spodaj pri domu lepo napisano, da na vrh vodi označena pot. Čedalje bolj mi je postajalo jasno, da nisva bila na Ježi. Ni mi preostalo drugega, kot da uporabim vse svoje orientacijske sposobnosti, ki sem si jih nabral v teh letih, ko sva skupaj strla že marsikateri brezpotni oreh. V gozdu je to kar zahtevno opravilo, saj ne vidiš veliko dlje kot do lastnega nosu. Lahko bi sicer odšel nazaj, od koder sem prišel, a pešačenje naokoli po cesti mi ni preveč dišalo, saj se je Biserka že zdavnaj odpeljala izpod hriba. Najbolj me je vleklo desno navzdol, a strmina je bila prehuda. Spodaj je bil dvesto metrov globok prepad, prekinjen z osamljenimi drevesi, kjer pa prehoda ni bilo. Čeprav sem navajen hudih gozdnih strmin iz domačega Lokavca, je bilo tole vendarle preveč. Tudi moja obutev je bila bolj primerna za sprehod po travniku kot pa za takšno plazenje po prepadih nad Sočo. Telefona seveda nisem imel s seboj in tudi zemljevid je ostal v avtu. Na razpolago mi je bil samo fotoaparat, s katerim sem za boljšo orientacijo približal nekaj hiš v daljavi, misleč, da bo katera od njih spominjala na planinski dom. Ena mu je bila zelo podobna, a prava zagotovo ni bila, saj je bila lokacija popolnoma drugačna. Za boljše počutje sem imel na roki še uro, ki mi je z višinomerom govorila, da moram še precej navzdol, s tekočim časom pa, da je ostalo le še pol ure do trde teme. Nič drugega mi ni ostalo, kot da se poskušam čimprej usmeriti navzdol, a mi je to vedno znova preprečil prepad na desni strani. Nadaljeval sem po grebenu in vedel, da sem že daleč stran od pravilne smeri. Navzdol nisem mogel, nazaj me pa tudi krdelo razjarjenih psov ne bi pregnalo. »Ne bom se vračal!« sem vztrajal. Veste, ko me zagrabi trma, je z mano hudič. Biserko kdaj vprašajte, ona to zelo dobro ve ...

Veliko ljudi mi je že reklo: »Zadnjič sem se skoraj izgubil. Ko bi imel tebe zraven in tvoj smisel za orientacijo ...« Bolje, da me ni bilo. Tudi Gorazd se lahko kdaj izgubi! In to sredi hoste sredogorskega kuclja, ki niti tisočaka ne premore. Pa še na njem nisem bil ... Kaj naj povem v svoj zagovor? Težko kaj pametnega. Morda tole – vsaj vedel sem, da sem se izgubil, kar pa mi ni veliko pomagalo. Počasi sem imel tega prečenja skozi gozd zadosti in sem jo pred manjšo vzpetino (Očna 905 m – to ime sem prebral šele pozneje na zemljevidu) le ucvrl navzdol. Strmina je bila še vedno zelo velika, a če sem želel priti še v dnevni svetlobi do ceste (vsaj upal sem, da je spodaj cesta), mi ni preostalo nič drugega kot sestop v neznano. »Kaj pa, če me bo spodaj pričakala stena (ali pa vsaj neprehodna strmina), kjer obvoza ne bo in bom moral nazaj?« O tej možnosti raje nisem razmišljal. Z vrvjo, ki bi jo lahko vrgel okoli kakšnega debla, bi se veliko bolje počutil. Navzdol sem bolj padal kot sestopal in se prijemal za drevesa, saj bi sicer v trenutku dobil preveliko hitrost. V športnih copatah se mi je nabralo polno listja in zemlje (to bi bila mama vesela, če bi bil še doma), a treba si je bilo rešiti golo, predvsem pa celo kožo. Po tem spektakularnem spustu sem na 650 m izmučen, žejen in moker (kar teklo je od mene) dobesedno skočil čez brežino na gozdno cesto. Toda katero? Na tisto, po kateri sva se prej peljala, prav gotovo ne!

Najprej sem se malo umiril, saj sem doumel, da je najhujšega konec. Vedel sem, da sem prišel dol precej drugje, kot bi moral. Usmeril sem se desno po cesti, ki me je vodila mimo spominske plošče, kjer je bila med drugo svetovno Malo sem zamudil. Ljudje v belem so že odšli ...Partizanska bolnica Volčanski Rutivojno Partizanska bolnišnica Volčanski Ruti. Verjetno sem bil videti kot kakšen ranjen partizan, a bolnišnica že več kot šestdeset let ne deluje več. Kar sam sem si moral pomagati. Ob mojem strumnem marširanju se je nasproti pripeljal domačin, ki je kar iz avtomobila sprehajal svojega psa. Jezik mu je visel do tal. To pa je »prijateljstvo«. Podobnega sva videla že dopoldne med Livkom in Livškimi Ravnami. Vozeči del dueta sem ustavil in ga povprašal, koliko je še do Planinskega doma pod Ježo. Najprej mi reče: »Tam je bila včasih obmejna stražarnica.« Rekel sem mu, da to vem in naj mi raje pove, koliko je še do tja. »Sem videl parkiran en avto.« Biserka je bila seveda že zdavnaj tam. Ko sem že mislil, da se dela norca iz mene, je le povedal tisto, kar sem hotel izvedeti od njega. »Ma približno dva kilometra, je do tja hor.« Jaz sem seveda mislil, da je do tja malo manj, sedaj pa sem slišal, da sem res za veliko zgrešil. In še navzgor bom moral ... Ko je vrli domačin videl, da me je ob »obljubljenih« dveh kilometrih skoraj kap, je razdaljo »milostno« skrajšal na kilometer in pol. Na koncu se je izkazalo, da sem tlačil pesek kar dobre tri kilometre ...

Da pa mi ne bi bilo preveč dolgčas, sem vmes naletel še na spominsko ploščo, ki stoji pri zaselku Vogrinski (644 m). Fotografiral sem jo tako, da se je v njej bleščal sončni zahod, saj s tistim na Koradi zaradi znanih dogodkov ni bilo nič. Vogrinski 644 mVečerna zarja od Planinskega doma pod Ježo. Na Koradi bi bilo bolje ...Čakala me je »le« še polovica poti in skoraj sto višinskih metrov (96, če sem natančen). V naravi se nikoli nisem drl na vse glas (in se tudi v bodoče ne bom), ker se to preprosto ne spodobi, vendar so me tokrat »izredne razmere« spravile do glasnega klicanja: »Biserkaaaa!« Odgovora ni bilo. Seveda sem želel, da bi se pripeljala navzdol, ker je nadaljnja pot vodila v tisto smer. Mimo Potoka in Kuščarjev (srečal nisem nobenega, tako se samo reče pri hiši) sva s teto temo družno prišla do Planinskega doma pod Ježo. Avto je bil tam, Biserke pa nikjer. Ko sem jo šel iskat okoli doma, je le prišla, in to po poti, ki vodi na Ježo. Vsa zadihana je povedala, da jo je po dolgem čakanju začelo skrbeti. Povsem upravičeno. Seveda ni mogla vedeti, kje se potikam. Lahko bi si izpahnil ramo (zelo verjetno), zlomil nogo (morda) ali se izgubil (nemogoče), a ravno to se je zgodilo! Šla me je iskat, in to proti vrhu Ježe. Logično, morala bi se nekje srečati. Toda ... Sedaj je bila razjasnjena še ena velika »skrivnost«. Biserka je namreč po lepi označeni poti (seveda prej kot v pol ure, saj je skoraj tekla navzgor) prišla na pravo Ježo (949 m), čeprav je pred dobro uro rekla, da se ji na vrh ne ljubi. Saj vemo, kako gre tisto o zarečenem kruhu ...

Na »pravem« vrhu je našla vpisno knjigo. Tista piramida, kjer sva bila prej, pa je bil sosednji kucelj (petsto metrov vzhodno od Ježe), ki ga je »okupiralo« društvo 9. konfin. Torej ni čudno, da pri sestopu nisem našel nobene markacije, saj sem navzdol odšel s sosednjega vrha, ki je na zemljevidu obkrožen z dvema kolovozoma. In zakaj sem spodaj zgrešil planinski dom za dobre tri kilometre, če sta hriba narazen samo borih petsto metrov? Vsak zase naj si nariše na list papirja krog, potem pa iz središča potegne črto, naslednjo pa naj premakne samo za nekaj stopinj levo ali desno. Na začetku je razlika majhna, ko pa pride do kroga ... No, pa smo tam, kjer ni muh in tudi Planinskega doma pod Ježo ne.

Biserka je na svoji »iskalni akciji« namesto Gogija srečala divjo svinjo, ki se je je kar pošteno ustrašila. Na srečo brez posledic. Svinja je stekla stran. Vsaka podobnost s takratnim svinjskim (beri umazanim) videzom pogrešanca je zgolj naključna …

Dekle je po spletu okoliščin prišlo na hrib, ki se mu reče Ježa. Jaz pa sem debelo uro ... Ne vem, kako naj to napišem, da ne bo videti vulgarno. No, delal z ježem nekaj drugega. Saj veste. Jež ima bodice in ježa, ki se ji lahko reče tudi malo drugače, na njem najbrž res ne bi bila prav prijetna. Tako utrujen (predvsem pa jezen sam nase), kot sem končal to turo, se mi zdi, da nisem še nobene. In da ne pozabim ... V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je ježa1 »premikanje s pomočjo živali, na kateri se sedi«, ježapa med drugim pomeni tudi nagnjen svet oziroma strmino. Če ima hrib odtod ime ne vem, zagotovo pa vem, da je zelo strm ...

Čakala naju je še vožnja domov. Najprej sva se zapeljala po »moji« cesti in s pomočjo števca ugotovila, koliko sem prehodil. Ko je že bilo videti, da bo ceste zmanjkalo, sva se mimo Pologarja in Maklavca le pripeljala na boljšo podlago ter se mimo majhne cerkve v vasi Volčanski Ruti spustila v soško dolino, ki sva jo dosegla pri Ušniku. Do doma je bilo še veliko ovinkov in veliko snovi za pogovor.

Na vrhu, ki sva si ga kot cilj določila doma (Vrh nad Škrbino ), nisva bila, tudi na Biserkinem Matajurju ne, še manj na moji Koradi, a za nama je bil kljub temu vznemirljiv dan. Pa samo na sprehod naj bi šla, potem ko sva ugotovila, da so gamaše ostale doma.

Verjetno ni treba napisati, kateri gori bom posvetil pozornost v naslednjih Gorniških potepanjih. Obljubim, da bo krajše. Vedno pač ni tako »zanimivo« ...
 

eXTReMe Tracker