Matjaž Čuk: Katmandujska dekleta so mestne frajle in niso vajena hoditi po gorah ...
Kam bom šel danes?
Pravzaprav še ne vem. Vem le, da ne bom šel do High Campa, ker so šli tja vsi študenti iz mojega hotela, vsi tisti, ki so spali višje, v prepolnem Low Campu in še večina tistih, ki so spali nižje v prav tako polnem Forest Campu.
Škot je obupal. Odločil se je, da jo bo s svojim vodnikom pobrisal v dolino.
Jaz pa odhajam navzgor. Enkrat za spremembo - zadnji. Sredi najhujšega brega ujamem in prehitim dekleta iz mojega hotela, ki so odšla precej pred mano. Kathmandujska dekleta so mestne frajle in niso vajena hoditi po gorah. Prišla so verjetno zaradi tega, ker je Mardi Himal trek nepalski hit, modna muha. Vse kar leze in gre mora tja. Kot naš Triglav.
Le malo več kot eno uro potrebujem do Low Campa. V prvem hotelu povprašam za sobo. Imajo. Le deliti jo bom moral še z nekom. Malo premišljujem, nato se odločim.
Ostal bom tu. Naštejem kar nekaj prednosti, ki govorijo v prid moji odločitvi: imam zagotovljeno sobo, za jutri mi bodo rezervirali prenočišče v High Campu, nazaj grede me bo tu čakala postelja, ker je nižje, je tu topleje in jutri je pred menoj normalen dan - štiri ure hoje. Edina pomankljivost je, da bom prikrajšan za razgled, ki naj bi ga užival z grebena Badal Danda; a za to bo še veliko priložnosti v naslednjih dneh.
Torej pred mano je zeloooooo dooolgo popoldne. Po kosilu se umaknem v sobo. Pod toplo odejo poslušam glasbo z mojega telefona. Sredi uživanja me preseneti trkanje, pravzaprav kar zbijanje po mojih vratih. Ja, ja, že grem. Prišel je moj sostanovalec. Mlad fant iz Južne Koreje.
Popoldne pišem dnevnik. Letos sem kar priden pri tem opravilu, a vseeno zaostajam nekaj dni. Danes je priložnost, da ta zaostanek malo zmanjšam.
Po obilni večerji, juhi in veliki porciji špagetov, grem v sobo. Korejec že spi, celo popoldne se ni premaknil iz sobe.
Noč je precej mirnejša od včerajšnje. Spim dobro.
Matjaž Čuk