Matjaž Čuk: Vse kar leze in gre mora na Mardi Himal trek - božja pot Nepalcev ...
Nekaj minut čez sedem med prvimi odhajam na pot. Vreme je jasno. Moj jutranji pozdrav so bele gore. A ne za dolgo. Lepa, udobna pot me skrije v kraljestvo gozda. Uživam v tišini in samotni poti.
Po pol ure zaslišim za seboj korake. Ko pride bližje, ga spoznam. Rus, moj včerajšnji sostanovalec. Ups, odlično si je opomogel. Spustim ga naprej. Več kot pol mlajši je od mene. Stare kosti hodijo počasneje.
Na vrhu brega je skromna hiška. Ustavim se na čaju. Tudi moj znanec, Rus, je tu. Ko vprašam malega pobiča za račun, mi kar zapre sapo. 100 Rupij za šilce čaja v plastičnem lončku? Ja, to je bil moj najdražji črni čaj v Nepalu.
Prvi oddidem naprej. Pot se zdaj položi. Vodi po grebenu in ob njem, še vedno skozi širne gozdove. Spet sem sam. Modro bele oznake me varno vodijo mimo vseh pasti in razpotij. Nekje moram strmo navzdol, da se izognem neprehodnemu grebenu.
Po dobrih treh urah hoje se gozd razredči in stopim na veliko travnato ravnico na kateri stojijo trije hoteli Forest Campa. Eden izmed njih naj bi bil moj nocojšnji dom.
Naj bi bil ...
Ko vprašam v prvem za prosto sobo samo odkimavajo. Ko vprašam v drugem je odgovor isti. V tretjem me napotijo navzgor. “Pojdi še dvajset minut naprej. Tam je hotel in tam boš našel sobo.” je nasvet prijazne Nepalke.
In sem šel. Dobre pol ure, a nič zato. Za robom je ravnica, na njem majhna hiška - hotel.
“Imate prosto sobo?” vprašam.
“Ne. Vse postelje so zasedene.”
“Kako? Spodaj so mi rekli, da bom pri vas našel sobo!” ne morem verjeti.
“V Nepalu so sedaj počitnice. Moj hotel je majhen. Imam le dvajset postelj. Popoldne pride skupina petdesetih nepalskih študentov, ki so rezervirali vse postelje.” mi prijazno razloži mladi mož.
Odločim se, da ostanem tu. Moja pot je začrtana in ne želim jo menjati. Tudi če bi šel naprej, so možnosti, da bi dobil prosto sobo minimalne, skoraj nične. Počakal bom, kaj bo prinesel večer. Morda pa ne bodo prišli?
V miru si privoščim kosilo. Nato pišem dnevnik. Dolgo ni nikogar iz doline. Debelo uro za menoj pride Rus, moj sostanovalec.
“Si pa hiter, kar izginil si!?” je njegov pozdrav.
“Ja, ja, sem šel počasi, a brez počitkov.” zamrmram v odgovor. In si mislim - stari, nisi še za staro šaro ...
Moje dopoldansko upanje se je sesulo kot hišica iz kart. Kmalu po tretji uri so prišli. Prvi, za njimi drugi in tretji. In še so hodili. Vse do noči. Najmanj petdeset jih je prišlo ...
Tudi mimo hotela navzgor so celo popoldne hodili ljudje. Le kam bodo spravili vse te ljudi, če so že sredi dopoldneva zatrjevali, da so vse postelje na gori zasedene???
Dan se počasi preveša v večer in prav zanima me, kako bo potekala večerja. V jedilnici je prostora komaj za petnajst ljudi, nas pa je blizu šestdeset! Malo pred šesto na mizo začne prihajati prva hrana. V jedilnico pride petnajst Nepalcev. Ko pojejo, oddidejo. Čez pol ure se postopek ponovi. Pride druga skupina. In potem še tretja. Čisto na koncu dobimo še mi “padalci” ... Dal bhat seveda za vse.
Krepko čez osem je ura, ko smo vsi siti. Nedolgo zatem se prične dogajati. V majhni jedilnici nas bo spalo osem. Dva na mizi, štirje na klopeh in dva na prekratki nepalski postelji. Meni pripada mesto na klopi. Ob pol devetih poležemo vsak na svoje mesto.
Nikoli pa ne bom izvedel, kako so na dvajset postelj razporedili petdeset odraslih Nepalcev ...
Matjaž Čuk