Črnuški AO - Andrej Kotar: ... na kavkaške štiritisočake
Stanka je že pripravila splošno poročilo o naših vzponih v rajonu Bezengi v Kabardino-Balkarski republiki na ruskem Kavkazu, manjkajo samo še podrobne predstavitve vseh naših vzponov, tako da dodajam nekaj fotografij in predstavitve vzponov, ki sva jih z Mihom Ileršičem (AO Rašica) opravila na štiri bezengijske štiritisočake.
Prva tura naše skupine (Danilo Patarčič, Stanka Jelenc, Metka Križič, Mojca Debevc, Miha Ileršič, Ludvik Podrzavnik, Andrej Kotar) je bil skupni aklimatizacijski vzpon na Ukju (4334 m) po 500-metrski Freshfieldovi smeri, ki poteka po JV grebenu. V četrtek, 7. julija, smo se iz baze Bezengi (2200 m) odpravili do bivaka Ukju-koš (3189 m), vendar smo zaradi slabega vremena naslednji dan preživeli v bivaku in se odpravili proti Ukjuju šele v soboto, 9. julija. Začeli smo ob 4h zjutraj in po prijetnem poplezavanju po granitnem JV grebenu prišli na vrh ob 10h dopoldne.
Po dveh dneh počitka smo se v torek, 12. julija, vsi skupaj odpravili proti bivaku Džangi-koš (3252 m) pod znamenito Bezengijsko steno na koncu ledenika Bezengi. To je bil naš najdaljši dostop na Kavkazu, saj je bilo treba prečkati večkilometrski ledenik, ki se je zelo počasi vzpenjal in bil poln bolj ali manj širokih ledeniških razpok, po katerih je drla voda, zato smo za dostop porabili precej več časa kot za druge dostope.
Naslednje jutro, 13. julija, smo se skupaj z Metko, Mojco in Mihom odpravili proti Piku Sella (4329 m); midva z Mihom sva plezala 650-metrsko snežno-ledno smer Nevskega po severni steni Pika Sella, Mojca in Metka pa Tracevičevo smer po severni steni zahodnega grebena. Smer Nevskega se začne pod velikim serakom, ki pa ni nevaren (kakor nama je povedal Jurij Saratov iz svetovalne službe v bazi), se nadaljuje po ledu pod skalami (Saratov je opozoril, da so te precej nevarnejše od seraka, potem ko se led začne topiti, vendar se ni med najinim plezanjem s skal odkrušil noben kamen) in se po krajši snežni strmini zaključi na vrhu Pika Sella, kamor je treba poplezati po nekaj metrih lahke skale.
S Pika Sella smo sestopili skupaj z Metko in Mojco po snežni grapi na vzhodni strani Pika Sella, med sestopom prečkali dobro zakrito ledeniško razpoko na stiku ledenika in grape ter še nekaj ur pod žgočim soncem po ledeniku sestopali nazaj do bivaka Džangi-koš. Naslednji dan smo vsi skupaj opravili še dolg sestop čez Bezengijski ledenik nazaj do baze.
Z Mihom sva za naslednjo turo izbrala vzpon po kombinirani 950-metrski Ivanišvilijevi smeri v severni steni Missestaua (4425 m), vendar je bila vremenska napoved za naslednjih nekaj dni zelo negotova. Viktor M. Pančenko, eden od članov svetovalne službe v bazi, nama je kljub temu rekel, da bi se dalo v torek, 19. julija, povzpeti na vrh, zato sva se v ponedeljek, 18. julija, v dovolj lepem vremenu odpravila proti šotorišču Kursantskie nočjovki (3400 m). V ponedeljek popoldne sva vstopila v smer, ki se formalno začne že na kratkem visečem ledeniku nad šotoriščem ter se nato nadaljuje po položnejšem delu ledeniku do začetka 300–400 metrov visokega lednega skoka. Na položnem delu ledenika sva postavila šotor in prespala.
Naslednji dan, 19. julija, sva ob 4h zjutraj začela plezati v lednem skoku, čeprav je kmalu po začetku plezanja začelo deževati. Ledni del sva razmeroma hitro preplezala in prišla na snežno planoto pod začetkom skalnega dela smeri. Tam (na višini približno 4000–4100 metrov) je dež prešel v sneg, poleg tega nama ni uspelo najti pravega vstopa v skalni del smeri. Poskusila sva na dveh koncih, od katerih očitno nobeden ni bil pravi, nato sva se odločila, da bova poskusila najti svoje prehode po skali do vršnega grebena približno 300 metrov nad nama in da bova nadaljevala, dokler bo teren dopuščal. Po več raztežajih skalnega plezanja v derezah in s cepini nama je le uspelo najti prehode do lahkega vršnega grebena, kjer sva se spet priključila originalni smeri. Ko sva zadovoljna stopila na vrh Missestaua, je začasno nehalo snežiti in zdelo se nama je, da bi se lahko celo razjasnilo. Toda ko sva z grebena sestopila do prvega sidrišča za spust po vrvi, je spet začel padati sneg, poleg tega je v vršni greben udarila strela nedaleč stran od naju. Spusti po vrvi do vznožja skalnega dela smeri so se vlekli v neskončnost, in ko sva bila proti večeru končno spet na snežni planoti pod skalnim delom smeri, sva srečala skupino ruskih alpinistov, ki so zaradi megle in sneženja zgrešili pot. Izbrali so napačno dolino in se tako znašli pod Missestauom namesto pod načrtovanim sosednjim Dihtauom. Najprej kar niso mogli verjeti, da so zaradi slabega vremena zgrešili celo goro, ko pa so se prepričali, da smo res pod Missestauom, so se nazadnje odločili za sestop v bazo.
Naju je do šotora čakalo še nekaj spustov po vrvi po skalah ob visokem lednem skoku v srednjem delu smeri in do položnega dela ledenika sva prišla, ko se je že stemnilo. Ker je bilo ves dan slabo vreme, je veter podrl najin šotor, zato nama ga v temi dolgo časa ni uspelo najti. Iskanje je trajalo toliko časa, da sva že mislila, da bo treba še isto noč sestopiti v bazo, vendar sva ga nazadnje le odkrila, ga spet postavila, hitro skuhala obvezno polento in zaspala. V sredo, 20. julija, sva s položnega dela ledenika sestopila do začetka smeri in naprej v bazo. Ugotavljala sva, da sva zaradi nepredvidljivega kavkaškega vremena izbrala najslabši možni dan za vzpon na vrh, saj sta bila tako prvi kot tretji dan brez padavin; drugi dan vzpona, ko sva se odpravila na vrh, pa je bil snežen, deževen in vetroven.
Vremenska napoved za zadnje dni pred odhodom s Kavkaza je bila spet zelo negotova, zato nama je Saratov odsvetoval vzpon na katerega od bezengijskih pettisočakov, ki sva ga oba z Mihom hotela osvojiti, in nama namesto tega ponudil druge, nižje vrhove v rajonu Bezengi. Po premisleku sva se odločila za vzpon na 4681 metrov visoko Dumalo po 800-metrski smeri Naumova v severni steni in po severozahodnem grebenu. V soboto, 23. julija, sva dostopila do že znanega bivaka Ukju-koš (3189 m), prespala v njem in se v nedeljo, 24. julija, ob 4h zjutraj odpravila proti prelazu Ukju (3800 m), nad katerim se začne smer Naumova v severni steni Dumale. Po prvi snežno-ledni strmini se smer nadaljuje s prečenjem skalnega severozahodnega grebena in se nato spusti na snežno sedlo pod vršno strmino Dumale. Od tu je do vrha še dobrih 400 metrov snega in ledu, nato pa na vrhu čaka še nekaj malega plezanja po granitnih skalah, da lahko stopiš na vrh 4681 metrov visoke Dumale. Smer Naumova je sicer ocenjena z enako kompleksno rusko oceno kot vzpon po smeri Nevskega na Pik Sella, na katerem sva stala 10 dni pred tem, vendar se nama je zdela tura na Dumalo težja in predvsem precej napornejša. Mogoče tudi zato, ker nama je Saratov po vrnitvi v bazo povedal, da vzpon na Dumalo ponavadi traja dva dni in da plezalci ponavadi postavijo šotor in bivakirajo tik pod severozahodnim grebenom.
Sestopala sva po smeri vzpona in tudi sestop se nama je dolgo vlekel, nad spodnjo strmino nad prelazom Ukju pa se je po celem dnevu jasnega vremena od nekod privalila še megla, tako da sva morala čisto na koncu v zelo slabi vidljivosti po občutku iskati varno sestopno pot po snežno-lednem pobočju do serakov na prelazu Ukju.
Ko sva bila končno pod smerjo in že blizu šotorišča Golubjatnja pod prelazom Ukju, sva začela sanjariti o šašlikih, kartoški in zapekanki iz baze, zato sva se odločila, da bova izpustila načrtovano spanje v bivaku Ukju-koš (3189 m) in s čelkama na glavi še isto noč sestopila v bazo (2200 m), kamor sva prišla okoli 11h zvečer. Ta dan sva bila v gibanju vsega skupaj približno 19 ur, ne veliko manj kakor drugi dan vzpona po sicer težji Ivanišvilijevi smeri na Missestau slab teden pred tem.
Zadnjih nekaj dni bivanja v bazi Bezengi je bilo spet napovedano slabo vreme, zato smo se odpovedali načrtom o še kakšnem vzponu in smo bolj ali manj posedali v bazi, polnili želodce ter čakali na odhod v kabardino-balkarsko prestolnico Nalčik, let v Istanbul in vrnitev domov z ruskega Kavkaza. Fotografije: Miha Ileršič, Stanka Jelenc, Ludvik Podrzavnik.