Črnuški AO - Stanka Jelenc: Centralni Kavkaz, Rusija
»Kotar, na prijome!«
POROČILO O ČAO ODPRAVI Z (NE)MIRNEGA KAVKAZA
Čas trajanja odprave : 3. 7.– 22. 7. 2016 (3 člani) /31. 7. 16 (4 člani)
Kraj: alpinistični tabor Bezengi v Kabardino-Balkarski republiki na ruskem Kavkazu
Člani: Andrej Kotar (vodja), Mojca Debevc, Danilo Patarčič-Kavboj, Stanka Jelenc (vsi ČAO), Metka Križič (AO Idrija), Miha Ileršič (AO Rašica) in Ludvik Podrzavnik (AK Ravne)
Na pot proti Istanbulu smo odpotovali v soboto, 2. julija, tri dni po terorističnem napadu. Po krajšem postanku v turški prestolnici smo v ponedeljek v zgodnjih jutranjih urah poleteli v Nalčik, mesto v Republiki Kabardino-Balkarija sredi Centralnega Kavkaza. Še isto popoldne pa nas je avtobus odpeljal v Bezengi, naš novi dom na višini 2200 metrov.
Bezengi je sicer že od nekdaj pomemben alpinistični tabor, ki vsako leto privabi alpiniste, mlade tečajnike kot tudi turiste iz vseh delov Rusije. Nad vasico se dvigajo visoke, zasnežene gore, o katerih svetovna alpinistična srenja govori z velikim spoštovanjem. Vrhovi kot so Koštantau, Dihtau, Puškin in Mižirgi, vsi presegajo višino 5000m. Nad dolgim ledenikom Bezengi, ki je še leta 1975 segal vse do baze, se proti nebu dviguje znamenita Bezengijska stena, 12 kilometrov dolg zid, v katerem izstopajo Gestola, Džangitau in Šhara. Zato ni naključje, da temu delu Kavkaza zaradi velikih objektivnih nevarnosti (predvsem številnih nevarnih serakov) pravijo »Mala Himalaja«, zimsko prečenje Bezengijske stene pa je bila tudi ena izmed nominacij za prestižno nagrado Zlati cepin 2015. Naši Slovenci so se pod Bezengijsko steno odpravili že v 60. letih prejšnjega stoletja ter nanizali vrsto zahtevnih vzponov.
Ob našem prihodu, 50 let kasneje, je bilo že na prvi pogled čutiti prisotnost organizacijskega duha iz časov bivše Sovjetske zveze. Na Kavkazu namreč nihče ne more početi, kar bi se mu zljubilo. Vsak vzpon je bilo treba predhodno prijaviti pri starešini tabora in vodji svetovalne službe, 84-letnemu Juriju Saratovu, izpolniti »maršrutni list«, vodja odprave-rukovoditelj pa se je moral ob točno določenih urah javljati v bazo po radijski postaji (»Kotar, na prijome!«). So pa v vseh teh letih odpravili »jutranje uvrščanje na zbornem mestu in pozdrav zastavi, ter preizkus sposobnosti plezanja v plezalnem vrtcu«, kar navaja Tone Škarja v knjigi "Po svoji sledi".
Ob pogledu na okoliške vrhove je tudi nam kmalu postalo jasno, da lahkih vzponov in smeri v tem delu ni veliko, da dostopi vodijo preko dolgih ledenikov, polnih razpok in ledeno hladnih potokov, da se vreme pogosto spreminja in da koč za prenočevanje ni razen dveh bivakov. Pod hrib je bilo tako treba odnesti vso potrebno kramo od hrane in opreme, v primeru bivakiranja tudi šotore, vzponi pa so zaradi dolgih dostopov trajali tudi po več dni. Plezanje nad 4000 metrov je bilo zaradi višine, tehničnih težav, visečih serakov in težke opreme včasih kar težavno. Kak kos oblačila smo največkrat raje zamenjali za pol kile kruha ali ribjo konzervo. Tudi sestopi so pojem zase, nadelanih poti na te vrhove ni, kar pomeni, da je potrebno iskati prehode po razbitem šodru ali pa se spuščati po vrvi preko sten in žlebov.
Tri dekleta in štirje fantje, odlična kombinacija mladostniške zagnanosti in izkušenj starejših, se je projekta Kavkaz lotila s pravo mero odločnosti, primerno aklimatizacijo ter skrbno načrtovanimi cilji.
Po prvem uspešnem in hitrem aklimatizacijskem vzponu na 4-tisočak Ukju, ko se nas je prijela pohvalna oznaka »Maladci!«, smo se postopoma lotevali težjih vzponov, zahtevnejših smeri, višjih ciljev. Sicer so nam bile ruske ocene 1B, 2A, 3B še vedno velika skrivnost. Saratov se je ob vsakem ponovnem srečanju z nami iz zadržanega, avtoritativnega gospoda počasi »mehčal« v prijaznega možakarja.
Dneve med eno in drugo odpravo smo preživljali v bazi. Hrana je bila kar okusna, najraje smo imeli kartoško, kurico in zapekanko. Rehidracijo smo uspešno izvajali v lokalnem kafiču »Pri Tonji«, kjer smo se ob pivu družili z ostalimi slovanskimi dušami ter z njimi prepevali pozno v noč. »Počitek« smo izrabili tudi za plezanje krajših in daljši plezalnih smeri v granitnih plezališčih nedaleč stran od vasice.
Bili smo edini zahodnjaki, tako da je komunikacija potekala v ruščini, angleščino namreč razumejo le mlajše generacije. Bili smo prijazni, glasni in zabavni, v nekaj dneh smo poznali že celo »vas«. Ne bom posebej omenjala, da je bilo slovo kar precej nabito s čustvi. Upam, da se tole ne sliši preveč patetično.
Tudi naša ekipa je bila neverjetna. Poleg številnih odličnih lažjih in zahtevnejših vzponov (Ukju, Pik Semjenovskega, Gidan, Sella, Brno, Missestau, Kursanti in Dumala), ki seveda vsak zase zaslužijo samostojno poročilo z vsemi tehničnimi detajli, smo bili neverjetno uigran orkester. Brez Mojce, Metke, Mihca, Andreja, Kavboja, Ludvika ter številnih nasmejanih in dobrovoljnih domačinov verjetno ne bi uspeli spisati odlične kavkaške zgodbe.
Le birokracija v Putinovi Rusiji in izpolnjevanje številnih obrazcev v cirilici je bilo kar naporno, je pa Andrej uspel rešiti vse zaplete s svojim odličnim znanjem ruščine in ustrezno mero diplomacije.
O uspešnih vzponih, abecedi ruskega alpinizma, družabnih WCjih, Elanovi palici sredi Kavkaza, cenah piva in kave, pištoli na letališču, šefu kampa Aliju in njegovi "ženi", večerih pri Tonji in o večno namrgodenem Alimu pa boste več izvedeli na predavanju.
Prispevek pripravila: Stanka Jelenc
Fotografije: Miha Ileršič, Ludvik Podrzavnik, Stanka Jelenc
Podrobnejše poročilo o posameznih vzponih še sledi.
SEZNAM PREPLEZANIH SMERI:
9. 7.: Danilo Patarčič, Stanka Jelenc, Metka Križič, Mojca Debevc, Ludvik Podrzavnik, Miha Ileršič in Andrej Kotar: Ukju (4334 m), Freshfieldova smer (JV greben), 500 m, 2A.
13. 7.: Andrej Kotar in Miha Ileršič: Pik Sella (4329 m), severna stena, Smer Nevskega (Severna stena), 650 m, 3B.
13. 7.: Mojca Debevc in Metka Križič: Pik Sella (4329 m ) Tracevičeva smer (severna stena Zahodnega grebena), 650 m, 3A
13. 7.: Danilo Patarčič, Ludvik Podrzavnik, Stanka Jelenc: Pik Semjenovskega (4082 m) Južni raz, 1B
18. 7.: Mojca Debevc in Metka Križič: Gidan (4184 m) Smer Senčenkove, JV greben, 650 m, 2A
18. 7.: Danilo Patarčič, Ludvik Podrzavnik: Pik Brno (4110 m) Dosežen predvrh (4026 m), JV stran, 1B
18. in 19. 7.: Andrej Kotar in Miha Ileršič: Missestau (4425 m), Ivanišvilijeva smer (Severni greben), 950 m, 4B.
23. 7.: Mojca Debevc in Metka Križič: Pik Brno (4110 m) Zdenkova smer (Južni greben), 650 m,1B
24. 7.: Mojca Debevc in Metka Križič: Zahodni vrh Kursantov (3838 m) Zahodni greben, 2B
24. 7.: Andrej Kotar in Miha Ileršič: Dumala (4681 m), severna stena, Smer Naumova (SZ greben), 800 m, 3B.