Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jeseniški grad


Na obisku/G-L: Alojzij Žakelj – domačin z Jesenic

Na obisku/G -L: V gorah nikoli ne veš (1.)

Na obisku/G -L: V gorah nikoli ne veš (2.)

Na obisku/G -L: V gorah nikoli ne veš (3.)

Na obisku/G -L: V gorah nikoli ne veš (4.)

Na obisku/G-L:V gorah nikoli ne veš (5.)

Na obisku/G-L: Na skali pod Mežaklo

Na obisku/G-L: Srečanje z Lojzom

Na obisku/G-L: Le kako sta izvedela


Alpinistični razgledi 30/1988
Bivak sem uredil po volji boga
Marjeta Kozjek in Matej Šurc: Pogovor z Alojzom Žakljem na najvišje ležečem domovanju v Jugoslaviji. 

ponedeljek, 2. februar 2015, ob 05:29, Helena Plahuta, ogledov: 3329

Na obisku - Majda Gašperin: »Na poti do Kredarice je bilo nenavadno veliko planincev, kakor sredi poletja,« pripoveduje Alojzij Žakelj, domačin z bivaka na skali pod grebenom Mežakle.

Lepo jutro. Nad Jelenkamnom nebo že rahlo rdeči. Za vikend napovedujejo sneg, potem bo pristop do bivaka težji. Hitro sva pripravljeni z mojo psičko Iro. Parkiram pri Kolpernu, prečiva most čez Savo, greva mimo blokov in pod avtocesto. Že v prvem bregu se skozi drevje kažejo rdeče ožarjene Jesenice. Višje se vzpenjava, lepše je. Greben Karavank se odkriva postopoma. Stol, Vajnež, Golica, vse tja do Kepe. Lepi razgledi brez oblačkov.

Uživam, pot je suha, pomrznjena in korak je lahek. Opazim na novo naložena debla ob poti. Pot je zelo dobro označena, ne moreš zgrešiti. Kmalu sva že spodaj na ravnici. Na skali se vidi bivak, zastava plapola v vetru. Na modrini bivaka je nekaj svetlega, nov stolpič. Še zadnji najbolj strmi del in sva malo višje nad potko. Tu se lepo vidi skalna polička in celoten bivak. Pa sonce še ni posijalo na to stran Mežakle in bivak je v senci.

»Sonce posije na svečnico,« mi pove domačinka na začetku poti, ki je malo nad avtocesto v pasji družbi uživala v lepih razgledih. Spodaj pod skalo privežem Iro in se povzpnem navzgor. Polička je že dosti višja od prvotne, ko si se moral plaziti spodaj. Sedaj gre že po kolenih. Dobro je obdelal skalo poleg mostičkov. Dovolj prostora, da se kaj odloži. Na terasasti skali pod bivakom je sneg. Lestev do vrha je majhna in vzpenjanje po njej je lahko kar težavno. Na vrhu pa pogled na Jesenice, vrhove Karavank. Čudovito.

Stojim in uživam. Že zaradi razgleda je vredno priti sem gor. Na vrhu bivaka nov stolpič z radijsko vodeno uro, prebarval ga bo spomladi. V notranjosti je vse urejeno kot vedno. Vpišem se v knjigo in pogledam, če je imel kaj obiskovalcev. Kar nekaj se jih je vpisalo od mojega zadnjega obiska. Tudi nove slike ima na steni. Zanimive.
Spustim se navzdol, kjer me vsa vesela pričaka Ira. Spodaj na ravnici se psička požene naprej. Zagleda Lojza, ki se pripravlja, da bo fotografiral bivak.

»O, Majda!« Imam občutek, da sem ga presenetila. Je bolj tiho, pa jaz nisem, in se kmalu razgovori. Imel je kar pester vikend: »Zadnjo soboto in nedeljo je bilo kar zanimivo. Odpravil sem se na Kredarico, z avtom do Krme. Tokrat sem imel žensko družbo, prijateljico s Primorske. Na njeno prošnjo sem jo spremljal. Imela je veliko željo, da bi pozimi stopila na Triglav. Na poti sva srečala nenavadno veliko planincev. Izgledalo je kakor sredi poletja. Parkirišče na koncu ceste je bilo povsem zasedeno. Bil je mrzel zimski dan. V bližini Kredarice zelo vetroven. Snežne razmere so bile zelo lahke, idealne za hojo. Ni se prediralo, tudi derez ni bilo potrebno uporabljati.
Malo pod Kredarico sem srečal prijatelja Francija in Ireno. Povedal mi je, da je eden padel z vrha Malega Triglava na Triglavski ledenik, 200 metrov višinske. Bil je težko poškodovan, videl je njegov padec, vendar je preživel. To se zgodi zelo redko. Videl sem tudi helikopter, ki je priletel ponj.
Na Kredarici sta bila vremenarja Janez in Franci, ki sta naju sprejela izjemno gostoljubno. Naslednje jutro sva hotela na vrh Triglava, vendar sva se zaradi močnega vetra in mraza, minus 15, vzponu odpovedala. Tudi ostali, ki so prespali na Kredarici, so se obrnili in se odpovedali vzponu na Triglav. Tudi sestop je bil glede snežnih razmer podoben kakor vzpon. Idealen.«
Lojz utihne in se malo zamisli, nato pa me nenadoma vpraša in brez, da bi počakal odgovor, sam nadaljuje:
»Si prebrala v vpisni knjigi? Moj prvi letošnji obisk na stebrasti skali je bila 25 letna gospodična Nastja. Srečala sva se malo pod bivakom. Ona se je vzpenjala, jaz sem šel v dolino. V vpisno knjigo je napisala: Lepo vas je bilo zopet srečati, se vidiva kmalu Alojz.«

Želim mu čim več takih obiskov. Z Iro nadaljujeva proti dolini. Ko pogledam nazaj, se Lojz zopet pripravlja, da bo fotografiral bivak …

Majda Gašperin
 

eXTReMe Tracker