Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na skali pod Mežaklo

Na obisku - Majda Gašperin: »Razdejali so mi bivak na skali pod Mežaklo, razbili oba radia,« pripoveduje Alojzij Žakelj, domačin izpod Triglava.

Lojzu sem napisala SMS, da ga bo naslednji dan obiskala gospa Helena, ki si že dolgo želi videti bivak in njega. Pa me je zvečer poklical.
Žalosten je začel pripovedovati: »Zgodilo se je s ponedeljka na torek. V dolino sem se vračal, ko se je že mračilo. Pa še rahlo je rosilo. Naslednji dan sem bil pri bivaku okoli desetih. Z grozo sem odprl bivak. Že zunaj sem opazil, da so bili vandali na delu. Popolnoma so mi uničili pečico. Pa tako sem se namučil, ko sem gašperček vlekel kot soplezalca po steni. Sedaj ga bom pa zopet lahko odnesel v dolino, za odpad. Razbili so mi oba radia, pa dve stekli na okencih, raztrgali slike na steni, odlomili dimnik. Tudi poličkam niso prizanesli. Lestev in stol sem našel v kanjonu. Ne morem verjeti, kakšni so ljudje. Saj je bivak namenjen vsem. Prav vsak je dobrodošel, če ima dobre namene. Vesel sem vsakega obiska. Človek si v miru lahko oddahne in si nabere novih moči.
To se je zgodilo že večkrat. Ampak tokrat je bilo najhujše. Poličke sem že popravil, ostalega pa ne morem.«
Malo pomolči, nato pa Lojz nadaljuje: »Na zemljevid Slovenije, ki so ga raztrgali, so mi napisali: Sledeči put palimo, zato prestani, posle si i ti na redu!«
»Pa imaš še zemljevid? Nesi ga na policijo,« mu svetujem.
»Nimam ga, sem ga že vrgel v smeti. V jezi niti pomislil nisem na to.«
Ne bi se dobro godilo vandalom, če bi jih ravno zalotil. Močan, kakor je, bi se lahko zgodilo marsikaj.
»Lani julija sta me na bivaku obiskala dva moška,« je nadaljeval. »Prej sta me poklicala domov z izgovorom, da vesta, da sem veren in če bom gor na bivaku. Eden mi je bil takoj sumljiv. Ni imel poštenega izraza na obrazu. Nisem polagal dosti pozornosti na njiju, imel sem delo. Govorila sta mi o knjigah, ki sta jih pustila. Nekaj sta jih podarila, eno pa bi moral vrniti. Šele kasneje sem ugotovil, da sta druge vere. To so pravo nasprotje mojega prepričanja. To sem jim tudi povedal, ko se me potem klicali po telefonu. Ne dolgo zatem sem imel s črnim sprejem popisan bivak.«

»Ne moreš kar tako sklepati,« mu rečem. »Lahko so bili takrat oni ali pa ne. Tudi tega, kar se ti je zgodilo sedaj, ne moreš povezovati s tem dogodkom. Veš, Lojz, ne odobravajo vsi tega, da na skali stoji tvoj jeseniški grad!«
Kar zasmilil se mi je. Sedaj, ko ima časa na pretek, pa se mu dogajajo take grde stvari. Kar dolgo sva klepetala po telefonu.
»Boš videla jutri, ko boš prišla gor,« sva zaključila pogovor.

Tudi ko smo se naslednji dan z gospo Heleno vzpenjali po strmi poti, je govoril ves čas samo o bivaku. Pa je gospa Helena skušala pogovor obrniti drugam. Ni ji uspelo. Hodila sta spredaj, midve s psičko Iro pa za njima.
»Napiši«, mi je rekel, »kakšna hudobna zalega je to storila. Noben dober človek ne bi storil česa takega.«

V veliko veselje je gospe Heleni uspelo priti čez poličko do bivaka. Kar zavriskala je. To pa je bil podvig. Še Lojz se je nasmehnil. Gašperček, stolčena radia, dimnik, vse je ležalo tam pod steno. Kako kruta so dejanja, ki jih naredi človek, z razlogom ali brez. Sedaj pa bo moral pečko spraviti v dolino, pa tako se je namučil z njo. Poličke je že popravil. Le slik nima. Pa ravno tiste, ki so mu veliko pomenile. Obljubila sem mu, da bom pogledala v mojem arhivu, če imam kakšno.
»Lojz, sedaj imaš pa dober sedež, ko ni pečice. Udobno sediš v bivaku in gledaš ven,« se malo pohecam.
»Ja, več je prostora, bom kar pustil tako«, se je pridružil mojemu razmišljanju. »Zanimivo, oltarčka, pa ur ti pa niso uničili,« hitro opazim.
»Si ne upajo,« je dejal. »Tudi taki vedo, da ima oltar posebno moč.«
Ko sva midva klepetala, mu je gospa Helena napisala dolgo posvetilo v knjigo, v katero zapisuje vsak obisk. Bilo je kar hladno. V dolini je bilo vse zamegljeno in kmalu smo se odpravili nazaj. Uspešno sva s Heleno prilezli do Ire, ki je čakala pod steno in nas ves čas glasno opozarjala, da čaka.

Za zaključek uspešnega podviga naju je ga. Helena povabila še na kavo in sladico. Lojz se je kar malo potolažil in začel razmišljati o prijateljih, ki jih ni malo. Takih, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja okoli nas in se strinjajo z njim.
Tako, kot pravi Janez Medvešek: »Vedno bodo obstajali ljudje, ki so nesrečni, če so srečni … tak je ta čuden svet!«

Pa še res je tako. Sreča, da je več dobrih kot slabih!

Majda Gašperin 
Foto: Helena Plahuta in Majda Gašperin 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Na skali pod Mežaklo"

Benjamin Ravnik,

Članek me je spodbudil, da napišem svoja opažanja v zvezi s tem bivakom. Vandalizma po bivaku seveda ne odobravam, moti pa me poseg v naravo okrog bivaka. Na področju, takoj desno od skale, je gozd ves posekan. Tam je teren strm in zato tu nastaja erozija. Prst, ki so jo prej zadrževale korenine, voda spira. Mežakla ima zelo nizko plast prsti, zato na večih mestih zdaj že gledajo ven skalne čeri. Debla posekanih dreves ležijo tam. Ne vem sicer, ali to seka Žakelj ali ne, je pa to nerazumljiv poseg v naravo, saj so debla ponekod postavljena počez, da bi preprečila plazenje prsti. Omenim naj še to, da je staro ime za to skalo Pekova skala.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti