Primož Blaha: Alpamayo treking, 7 dni v pravljici
Osrednji del potovanja je bil daljši pohod po Cordilleri Blanci, ki sva si ga vsaj okvirno zamislila že doma (za razliko od vseh ostalih improvizacij). Izbrala sva treking na severu Kordiljere, ki obkroži Alpamayo, nekoč izbran za najlepšo goro na svetu. Sam treking pa slovi kot dokaj odročen, samoten ter poln raznolike pokrajine neznanskih lepot.
Zamislila sva si krožno varianto, s tem da bi na koncu združila sloviti Santa Cruz trek in se tako vrnila na izhodišče po 10 dneh hoje. Glede na to, da bova v tem času odvisna od tistega kar bova sama nosila s seboj, je bilo treba kar skrbno spakirati vse potrebno. Največja težava je bila seveda hrana, saj ob poti ni možnosti za obnovo zalog. Zato mislim, da so bili paketi Travellunch najboljša izbira, kljub temu, da sva jih morala prinesti s seboj od doma, saj česa podobnega v Peruju ne poznajo. Seveda se je tudi teh paketov nabralo kar precej, tako da sva bila na začetku poti res težko otovorjena – in zato tudi toliko bolj vesela vsakega obroka, ki nama je vsaj malo zmanjšal tovor …
V hostlu so naju kar malo prestrašili, da na trek ni priporočljivo brez vodiča, saj da je pot zahtevna in težko sledljiva ter da težko računaš na zunanjo pomoč. No, na koncu lahko rečem, da je največja težava res ta odročnost, saj bi v primeru kakšne nezgode lahko potrebovala tudi cel dan hoje do najbližje naselbine, po možnosti zgolj kake samotne kmetije, kjer verjetno ne znajo niti špansko, kaj šele angleško. Nama je šlo k sreči brez težav.
Kar se pa tiče poti, ni prav nič zahtevna, zgolj precej naporna. Po glavnih poteh namreč domačini tovorijo z osli, tako da gre za široke in dobro uhojene poti, ki pa resda niso označene, tako da sta karta in nekaj pozornosti obvezna. No, na kakšnih stranskih poteh se najdejo tudi možici, imela pa sva tudi primer, ko ni bilo niti možicev niti poti in sva morala sama iskati prehode po sicer očitni smeri. Skratka, brez nekaj izkušenj bi bilo verjetno res kar nerodno, tako pa z orientacijo nisva imela težav.
Kar se tiče napornosti. Večino časa sva bila nad 4000m, veliko je visokih prelazov, več daljših etap z napornimi vzponi in spusti, povrhu pa še težak nahrbtnik… Brez aklimatizacije torej ne bo šlo. Prednost je ta, da je ob poti veliko lepih razgledov in primernih mest za postanke, kar sva tudi dosledno izkoriščala! Poleg tega je več kot dovolj vode vsepovsod, da ni potrebe po tovorjenju več kot 1 litra.
Še ena prednost je bila dokajšnja neobremenjenost glede dolžine dnevnih etap. Resda je treba priti čez tisti prelaz ali dva, sicer pa sva imela na voljo ogromno možnosti za kampiranje in ko sva imela dovolj hoje, sva se pač ustavila. Vode je, kot rečeno, dovolj, prav tako pa tudi travnatih teras z razgledom. Slabega kampa nisva imela, kateri je bil najlepši pa je nemogoče reči. V resnici sva kljub počasni hoji in stalnimi postanki hodila bolj kot ne po planu, saj so očitno standardne dnevne etape nastavljene na takšen tempo.
Nekaj načrtovanja, nekaj negotovosti, nekaj živcev, ampak to pač spada zraven. A dovolj o tem, čas je, da se odpravimo na popotovanje po pravljičnih zelenih dolinah pod belimi gorami!
6. dan: Huaraz – Hualcayan, 3150 m – kamp, cca 3800 m
Najbolj naporna etapa na trekingu je na vrsti že takoj na začetku, zato sva se odločila, da jo razbijeva na dva dneva. Vsekakor pametna odločitev! Toliko bolj, ker naju je oba ravno ta dan začela hecati prebava. K sreči nič hujšega in se je kmalu uredilo; očitno želodcu bolj paše hrana iz vrečke …
Ker naju je čakalo le 2-3 ure hoje, se nama zjutraj ni preveč mudilo. Po obilnem zajtrku sva se s colectivom zapeljala na sever do mesteca Caraz. 6 Solov (1,5€) za 1 uro vožnje … Do izhodišča treka nato ni druge kot na taxi, za 25€ naju je v 2 urah zapeljal po strmi ozki cesti do vasice Hualcayan, ki leži na obširni sončni terasi visoko nad dolino. Precej idilično.
Tam pa se že takoj začne vzpon v ključih, ves čas navzgor po nepopustljivo strmem pobočju. Precej utrujajoče in enolično, pa vendar ne dolgočasno, saj se čez pisano cvetoče pobočje zliva več potokov in slapičev, zadaj pa se odpira pogled na Cordillero Negro nad globoko zeleno dolino nekje daleč spodaj.
Na višini okoli 3800 m sva prišla do manjše izravnave, kjer se je na mehki travi pasla čreda konj, midva pa sva se nekoliko umaknila na bližnji razgledni balkon, ki je štrlel iz pobočja. Odlično mesto za kamp z bližnjim potočkom in prekrasnim sončnim zahodom za Črnimi gorami! Najina umaknjenost sicer ni bila dovolj, da bi se izognila nočnim obiskom krav, ki so očitno ravno tam našle najboljšo travo (no, res je bila mehka …). Ampak so bile neškodljive, tako ali tako pa sva se kasneje na takšne obiske kar navadila. Navadila pa sva se tudi jasnih in svetlih noči, polnih zvezd. To noč sem na nočnem izhodu videl gigantski utrinek čez velik del neba …
7. dan: kamp – Laguna Cullicocha, 4628 m
Noči v Peruju so dolge, saj je kar dobrih 11 ur teme! Tako sva bila zelo zadovoljna, če sva zdržala s samo enim nočnim izhodom na WC, iz tople spalke v mrzlo noč. Po drugi strani pa sva se, ne glede na napore in utrujenost prejšnjega dne, vedno dobro naspala in spočila – in na koncu že komaj čakala prvi jutranji svit!
Ta dan še niti ni bilo pretiranega mraza, čeprav sva pozajtrkovala, spakirala in se odpravila še predno je sonce pokukalo izza visokih grebenov. Kar dobro sva napredovala preko lepih pobočij, nad temno zelenima lagunama in kmalu so se za ovinkom pokazali prvi zasneženi vršaci. Tako sva tudi v drugem delu poti pozabila na naraščajočo utrujenost, saj so naju koraki sami gnali vedno višje, vedno bližje tem skrivnostnim lepotam, ki so se odkrivale z vsakim metrom.
Laguna Cullicocha leži v objemu gorske skupine Santa Cruz. Pa vendar tam ni prave divjine, saj je v bližini nekaj objektov elektrarne, proti dolini pa je speljan akvadukt, ki oskrbuje naselja z ledeniško vodo. Vse to sicer nič ne moti idile tega kraja, saj je ambient res veličasten!
Popoldne se je pooblačilo in kratek čas je celo padalo nekaj snegu podobnega, a že kmalu se je začelo jasniti. Uf! Kakšen pogled na bele vrhove in divje razbite ledenike v večernem soncu! Na cilju sva bila precej zgodaj, a sva brez težav samo stala in strmela v to igro sonca in oblakov na tako neverjetni kulisi! Hkrati pa se je na drugo stran še vedno odpiral pogled proti Črnim goram, za katerimi je zašlo sonce, a še nekaj časa ožarjalo visoke vrhove nad nama …
8. dan: Cullicocha – prelaz Osoruri, 4860 m – prelaz Vientunan, 4770 m – Ruina Pampa, 4050 m
Zbudila sva se v ledeno mrzlo jutro (kar dobesedno, saj je bil cel šotor zaledenel!) in se odločila, da počakava, da sonce pokuka iznad Santa Cruza in naju pogreje ter posuši opremo (vsak dan sva imela precej kondenza v šotoru in slane na zunanji strani, čeprav sva spala tako, da sva imela glave praktično zunaj. Še dobro za tople spalke!).
Krasno in mirno jutro, da bi lahko kar cel dan sedela ob laguni… A vseeno naju je čakala še dolga pot. Do prvega prelaza Osoruri je šlo kar lagodno s svežo energijo in veličastnimi razgledi. Potem pa je sledila dolga in razgibana pot, ki je prečila pobočja visoko nad dolino, malo gor in dol, nato malo več dol in malo več gor do prelaza Vientunan. Tu sva bila že kar utrujena, malo so naju razveselili kondorji na bližnji skalni trdnjavi, potem pa naju je čakal še dolg in strm spust v dolino Quebrada Alpamayo (quebrada pomeni dolina).
Nisva pričakovala takšne zelene doline. Saj je izgledala kot iz kakšne pravljice! Temno zelena pobočja, ki so se zajedala v strme grape, čez katere so se zlivali potočki in slapovi z ledenikov tam visoko zgoraj in napajali rdečo, vijugavo reko, ki je živahno tekla po dnu doline in dajala življenje bogati flori. Proti koncu doline sva od zgoraj videla nekaj hiš in obdelanih teras, vendar sva zavila po dolini navzgor, kjer so se potepale le še krave in konji, ki so se prosto pasli na širnih pašnikih.
Končno sva se spustila do dna doline na območje imenovano Ruina Pampa. V vseh dolinah je ogromno vode in ravna dolinska dna so večinoma precej močvirnata, reke so izdolble bolj ali manj globoke vijugave jarke, vse naokoli pa se zlivajo manjši potočki in ustvarjajo deltaste oblike.
Pri ruševinah neke predinkovske kulture sva se utaborila, pošteno utrujena po naporni hoji. Popoldne se je spet povsem zjasnilo, tako da sva se z užitkom skopala v reki (po delih seveda!), potem pa izkoristila še zadnje žarke toplega sonca za poležavanje. Zasluženo in zelo dobrodejno!
9. dan: Ruina Pampa – Alpamayo base camp, 4550 m
Še eno mrzlo jutro v globoki dolini, kamor še dolgo ni posijalo sonce. V mrzlem vetru se tudi s hojo nisva preveč ogrela pa še oblaki so se začeli nabirati že dopoldne. V zatrepu doline sva se odcepila z glavne poti in se usmerila na manjšo stezo označeno z možici. Preko ledenega potoka in po strmi moreni sva prišla do neverjetno zelene lagune Jancarurish. Obkrožena z 200-metrskimi stenami nad katerimi pretijo viseči ledeniki in odtekajo v neusahljivih slapovih, nad vsem tem pa bdi piramida Alpamaya.
Kljub že omejenim oblačnim razgledom sva šla naprej skozi visoko travo, mimo baznega tabora pod Alpamayem, ki se nama sprva ni zdel nič posebnega in sva šla dalje navzgor po tej stranski dolini. Na okoli 4700m že blizu Santa Cruza (tokrat z druge strani) sva obrnila in se vrnila v bazni tabor, ki se je na koncu izkazal kot najbolj udoben prostor za šotor. Glede okolice pa itak nisva imela pripomb!
Kljub negotovosti ob pretečih oblakih se je zvečer kot vedno zjasnilo in spet sva imela povsem jasno zvezdnato noč! Toliko zvezd je danes res že kar redkost. In kar je še bolj neobičajno, so tisti ledeniki, za katere se ponoči zdi kot da visijo v zraku in se bleščijo v soju lune. Tudi sicer so bile noči neobičajno svetle in dejansko je bila lučka en najmanj uporabljenih kosov opreme.
10. dan: Alpamayo BC – prelaz Gara Gara, 4830 m – Quebrada Mayobamba – prelaz Mesapata, 4460 m – Huillca, 4050 m
Mrzlih juter sva se že navadila. Tokrat naju je za spremembo najprej čakal spust nazaj do doline, čez še eno ledeno reko, potem pa dolg vzpon do prelaza Gara Gara. Prvi del je bil lažji, mimo dveh manjših lagun, višje pa se je začel grušč, melišče in ime prelaza se je zdelo kar na mestu. Tolažil naju je neverjeten razgled ves čas med vzponom na drugo stran proti Alpamayu, Quitaraju-ju, skupini Santa Cruz, itd.
S prelaza sva se spustila v še eno idilično zeleno, a bolj pusto dolino Q. Mayobamba, katere edini prebivalci so bile krave in konji. Le del doline sva prehodila, potem pa se spet vzpela, k sreči bolj lagodno, na prelaz Mesapata, s katerega sva imela žal le omejen razgled, saj se je nad vrhovi že spet pooblačilo. Tako sva se spet spustila in se že kar mukoma vlekla po dnu doline Q. Tayapampa še nekaj kilometrov do širne pampe na kateri stojijo 4 majhne hiške, vse naokoli pa se pasejo črede krav, konj in alpak. Videla sva sicer samo 2 domačinki, ki pa sta bili precej zadržani. Poleg še dveh francoskih pohodnikov z vodičem prvi ljudje v zadnjih 3 dneh.
Sredi pampe Huillca sva se utaborila in to ravno prav, saj je začelo celo deževati. K sreči je po pol ure rahlega rosenja nehalo in se spet začelo jasniti. Res smešno vreme. Tako sva ujela nekaj malega popoldanskega sonca, potem pa kmalu izmučena zaspala.
11. dan: Huillca – prelaz Huillca, 4610 m – Janca pampa, 3900 m
Za dobro jutro naju je čakal še en vzpon na prelaz Huillca. Poti po dolini Q. Yanta Quenua ni bilo videti, ampak je bilo jasno kam greva. Vmes sva med skalami odkrila celo kolonijo viskač; to so nekakšni gorski zajci s košatimi repi. Luštni in poskočni.
Zadnji del do vrha prelaza je bil hudo strm po napornem melišču, prav tako spust na drugo stran v dolino Q. Yanajanca. Imela sva le delni vpogled v veličastno skupino Pucajirca in ogromne ledenike nad rdečimi skalami. Vreme je bilo danes najbolj turobno do zdaj, kar pa je po svoje tudi pripomoglo k nekemu posebnemu vzdušju v tej nenavadni dolini.
Če so bile že prejšnje doline pravljične, potem je bila ta kot iz najlepše pravljice! Bujno zeleno rastje, cvetoča grmovja, gozdiči quenua dreves, slapovi, ki padajo preko visokih sten, temno zelena laguna, vijugava reka sredi ravne pampe, kjer se pase živina in konji. V tistih meglicah, ki so objemale vrhove nad dolino je bil občutek, kot da bi se znašla v neki tropski pokrajini – le da se vse skupaj dogaja nad 4000 m!
Ob idilični laguni Sactaycocha sva imela eno od mnogih pavz, potem pa se dolina kmalu prevesi navzdol, čedalje več je gozda, že skoraj prava džungla! Končno sva prispela do še ene širne ravnine – Janca pampa. Tu je bilo prvič na poti nekaj več hiš na obrobju močvirnate pampe, v sredi pa obvezne črede krav in konj. Nisva se spustila čisto do dna, ampak sva se utaborila na manjši terasi, s katere sva imela pregled nad celotno pampo, v zatrepu doline pa… Uf! Saj je bilo kot v kakšnem amfiteatru velikanov: zelena pampa z ledeniško reko, obrobljena z gozdom, nad tem se v polkrogu dviga nekajstometrska rdečkasta stena, čez katero se zliva cela vrsta slapov, na vrhu pa obroba enormnega visečega ledenika. Naravi vsekakor ne zmanjka ustvarjalnosti!
No, midva sva ravno postavila šotor, ko je začel dež; tokrat je trajal skoraj celo uro – potem pa se je spet začelo jasniti in noč je bila spet povsem jasna. Kar nekaj časa sva bila še zunaj in občudovala nočno panoramo, saj je bila noč res svetla, čeprav je do polne lune manjkal še cel teden.
12. dan: Janca pampa – Pomabamba
Ne bi mogla reči, da sva imela res posebno slabo vreme, čeprav je v tistih krajih običajno tudi nad vrhovi lahko cele dneve jasno. Vsekakor pa se nama je zdelo nesmiselno vztrajati, ko pa so vsi vrhovi zakriti in na vrhu prelaza vidiš le delček razgleda. Zato sva se odločila, da nadaljujeva le v primeru lepega vremena, sicer pa zaključiva v Pomabambi, kjer je tudi zaključek Alpamayo trekinga (plan je bil sicer nadaljevati po Santa Cruz treku, kar sva računala opraviti v 3 dneh).
In ker se je že takoj zjutraj pooblačilo, sva se odpravila po dolini navzdol. Ta rodovitna dolina je bila nižje čedalje bolj na gosto poseljena, čeprav še vedno precej odmaknjena od civilizacije. Kot kaže so pred kratkim zgradili ozko cesto, ki pripelje vse do zadnjih hiš, vendar seveda nihče nima avtomobila, da bi jo uporabljal… Sčasoma se bo najbrž marsikaj spremenilo, napredek pač nezadržno prodira vse višje in vse globlje.
Midva sva se spustila mimo preprostih kmetij, kjer živijo prijazni ljudje, vse dokler se dolina ne zapre v ozko sotesko. Skoznjo je speljana ozka in slikovita pot, ki kmalu prileze na plano visoko nad reko. Takoj ko sva prišla ven iz visokih hribov, naju je spet grelo vroče sonce, za nama pa črni oblaki in sva bila kar zadovoljna z najino odločitvijo da zaključiva.
Spustila sva se vse do mesteca Pomabamba, ki se nama je zdelo kot mesto na koncu sveta (to se je naslednji dan na nek način tudi potrdilo!). Očitno so gringosi tu precej redki obiskovalci, saj so naju prav vsi z navdušenjem pozdravljali, nama mahali, spraševali iz kje sva, kaj tam počneva in nama želeli dobrodošlico v njihovem malem mestu. Nekdo naju je celo slikal, tako da sva se za spremembo znašla v drugi vlogi! :) Krasno mesto, krasni ljudje! Kar neverjetno se zdi, da takšen kraj sploh obstaja, morda je res le v najini domišljij i…?
No, midva sva seveda strumno zakorakala do glavnega trga in našla majhno gostilno, kjer sva takoj naročila pivo! Brez da bi naju kdo kaj vprašal, sva dobila še juho, kosilo (piščanca, kaj pa) in sok. Pa se nisva nič pritoževala! Celo kosilo za 5S, pivo prav tako (to je okoli 1,5€).
V mestu je tudi par hostlov, prvi je bil videti naravnost grozen, drugi pa je bil kar lepo urejen, gostje so bili tudi tu kvečjemu iz Bolivije ali drugih koncev Peruja. Nobenih sledi o kakšnih gringosih v celem mestu. Tuš v sobi sicer ni delal, skupni pa je bil kvečjemu mlačen, kar pa je bilo še vedno več kot v zadnjem tednu!
Potem pa hitro spet ven, saj sva se res zabavala nazaj med ljudmi, sploh tu, kjer je bilo vsako srečanje tako veselo! Spila sva še kakšno pivo, poleg hamburgerja sva naročila Coca-colo, da sva bila bolj pristna gringosa, saj so naju prišli gledat celo otroci z ulice. Zvečer pa sva šla kar po vrsti do uličnih prodajalcev: čaj, ražnjič, še en ražnjič, nekakšne miške za sladico …
Ravno v teh dneh pa so imeli nekakšno lokalno fiesto, kjer so se vsi okoliški prebivalci predstavljali v svojih kostumih, igrali, plesali. Midva sva bila vseeno že kar utrujena in tudi navajena hodit spat s soncem, zato nisva prav dolgo zdržala, medtem ko je fiesta trajala še pozno pozno v noč …
13. dan: Pomabamba – Huaraz
Zjutraj sva običajno zgodaj vstala in šla na zajtrk. Seveda sva komaj našla eno odprto gostilno pa še tam so bili vsi zaspani in je kar trajalo, medtem ko se je mesto zunaj le počasi zbujalo po prekrokani noči. Po zajtrku sva še kakšno uro sedela na trgu in opazovala utrip Pomabambe. Že kmalu so se spet začele nabirati različne skupine, vsaka v svojih kostumih, s svojim ansamblom in so imeli sprevode po ulicah.
Midva pa sva se vkrcala na bus proti Huarazu. Vožnja naj bi trajala okoli 8 ur, kar se nama je zdelo res veliko za tistih 150-160 km nazaj na drugo stran Kordiljere. Meni je bilo sprva prav prijetno samo sedeti in opazovati bežečo pokrajino skozi okno. Rodovitne doline, polne teras in obdelanih površin, ki ustvarjajo zeleno-rjave mozaike, vmes pa ženske v živo rdečih oblačilih, ki tako lepo popestrijo, da se zdi kot da so del pokrajine. Ob poti smo pobrali še kar nekaj potnikov, tako da so nekateri celo stali na busu, kar na tisti cesti ni bilo ravno prijetno.
Kasneje se je dolina bolj zaprla, videti je bilo le še posamezne hiše, cesta pa se je vila preko strmih pobočij nad globokimi prepadi. Vsakič, ko je nasproti pripeljal kakšen tovornjak je bilo potrebnega kar nekaj spretnega manevriranja, da smo prišli mimo na tisti ozki cesti.
Sredi dneva smo spet prišli do bolj poseljenih predelov in se za pol ure ustavili v majhni vasici za kosilo; seveda nas ni nihče nič vprašal, samo postregli so nam klasično juho, piščanca in sok za 1,5€ in takoj smo odšli naprej. Sledile so čedalje bolj mučne ure in ure počasne vožnje, vzpeli smo se čez 4767m visok prelaz Portachuelo de Llanganuco in se končno spustili daleč v dolino Huaylas, kjer nas je čakala še zadnja ure blagodejne asfaltirane ceste. V Huaraz smo prispeli po neverjetnih desetih (10!) urah vožnje! Saj je bilo bolj naporno kot cel teden hoje!
Končno sva bila spet nazaj v domačem hostlu in pod toplim tušem! Zaželela sva si pico in sva šla v El Horno, ki je skrita na nekakšnem zahodnjaškem trgu, polnem evropskih restavracij in večinoma belimi obiskovalci. Tu se torej skrivajo vsi turisti! No, pica je bila nekako evropskega standarda, a daleč od najinih pričakovanj. Kljub temu sva pojedla vsak eno in pol – in za to tudi plačala toliko kot prej nisva porabila v parih dneh! Še nikoli na potovanjih pica ni bila dobra odločitev, ampak se kar ne naučimo …
Utrujena od dolge vožnje sva šla kmalu spat v mehko toplo posteljo z zavedanjem, da naju naslednji dan čaka le počivanje, brezdelje in uživanje. Po celem tednu nomadskega življenja tudi zasluženo!
Čudovit treking, poln samotnih in odročnih dolin – vsaka je nekaj posebnega. Svet kontrastov in raznolikih čudes. Zanimivo, da nisva videla več divjih živali, še bolj zanimivo pa je bilo ogromno število krav in konjev, ki se pasejo daleč od doma. Bilo je naporno, a nikoli se nisva mučila, saj sva veliko počivala in hodila kolikor se nama je pač dalo. Ure nisva imela, ravnala sva se po soncu, nikoli se nama ni mudilo … Skratka, pravi dopust!
Primož Blaha