Primož Blaha: Huaraz, rjavo mesto pod belimi gorami
Nekje tam na drugem koncu sveta leži dežela, polna raznolikosti, drugačnih ljudi in brezmejnih lepot. In sredi te dežele leži mesto Huaraz, ne posebno lepo na prvi pogled, a vendar nekaj zelo posebnega in prijetnega. Kaj je tako posebnega? Morda kulisa ostrih belih gora, ki zapirajo obzorje? Morda vsi tisti prijazni in sproščeni ljudje, polni topline in veselja? Morda občutek neobremenjenosti s časom in nepotrebnimi problemi? Mislim, da gre za skupek vsega naštetega, kar daje občutek domačnosti v sicer tako tujem okolju. In kaj je lepše kot potovati po svetu in tam nekje daleč od doma odkriti tako prijetno domač kraj?
Vzdušje v Huarazu je res prijetno, ulice so živahne, prebivalci (Huaracinosi) so prijazni, ustrežljivi in zelo ponosni na svoje poreklo in na svoje mesto. Kljub temu, da ni kakšnih tipičnih turističnih znamenitosti, ni v mestu nikoli dolgčas. To je kvečjemu prednost, saj ni veliko klasičnih turistov – tisti, ki pridejo so večinoma namenjeni v gore, mesto pa je naravnost enkratno za izhodišče in za uživanje po opravljenih turah. In tisti, ki pridejo so nadvse lepo sprejeti, zato verjamem, da jih večina zapusti Huaraz z željo po ponovnem obisku!
Huaraz nama je bil s Simonom 20 dni v juniju drugi dom. Mesto, ki šteje nekaj čez 100.000 prebivalcev leži v globoki dolini Callejon de Huaylas na višini ok. 3100 m in zgolj 10 stopinj južno od ekvatorja. Dolino na zahodu omejujejo Črne gore – Cordillera Negra; gre za nižjo gorsko verigo bolj zaobljenih in neatraktivnih vrhov, razmeroma pusto in rjavo pokrajino, ki pa je bogata z rudninami, prepredena s cestami in tudi razmeroma gosto poseljena. Nižje je tu seveda relativen pojem, saj tudi vrhovi v Negri segajo nekaj čez 5000 m, a kljub temu so celo leto brez snega – od tod tudi ime.
Popolnoma drug svet pa je na vzhodni strani doline, kjer se razprostirajo slovite Bele gore – Cordillera Blanca. Gre za nedoumljivo visoke in divje lepe gore, vklete v večni sneg in led, ki že od daleč burijo domišljijo s svojimi eksotičnimi imeni in ostrimi potezami. Ledeniki zagotavljajo neskončne (?!) vodne zaloge, zato so globoke doline polne zelenja in nadvse raznolikega rastlinja, z vseh pobočij se zlivajo slapovi, po dnu tečejo bistre reke, vsepovsod pa so razmetane neštete lagune vseh mogočih in nemogočih barv.
A preden se lahko podamo v osrčje teh visokih gora, kjer se že doline začenjajo na 4000 m, je nujna dobra aklimatizacija. Zato sva prve štiri dni preživela v Huarazu, se privajala na tamkajšnje življenje (kar ni bilo težko!) in hodila na dnevne aklimatizacijske ture.
1. dan: Ljubljana – Benetke – Amsterdam – Lima – Huaraz
Dolga in naporna pot naju je čakala do Huaraza, opravila pa sva jo razmeroma hitro. Ob 2h zjutraj sva se odpeljala proti Benetkam in preko Amsterdama poletela do Lime, pri tem pa pridobila 7 ur, tako da sva bila ob 18h po lokalnem času že v Perujski prestolnici. Brez obotavljanja sva šla naravnost na avtobusno postajo in se ob 22h vkrcala na nočni bus proti Huarazu.
2. dan: Huaraz – Urpay
Že od prvega obiska v Peruju sem vedel, da je potovanje enostavno in da vedno dobiš prevoz brez kakšnega posebnega truda in načrtovanja. Večina ljudi v Peruju namreč potuje z avtobusi, zato so ti presenetljivo udobni, zanesljivi in poceni. Utrujena od dolgega leta sva kar hitro zaspala. Pričakovala sva 8-urno vožnjo, najprej po obalni Pan-americani, potem pa preko 4000-metrskega prelaza do Huaraza, kjer sva si obetala ovinke, slabo cesto in glavobol zaradi hitrega vzpona. Zato sva bila toliko bolj presenečena, ko so naju vrgli iz trdnega spanca še v temi, uro prezgodaj, češ da smo že na cilju!?
Rahlo nejeverna sva se odmajala ven – in zagledala obrise ostrih belih špic nad mestom! Tu sva! Razmeroma hitro, čeprav zelo naporno, a zdaj ni več važno! Kar naenkrat sva se prebudila iz potovalne otopelosti in prišlo je zavedanje: tu sva in pred nama so trije tedni nepozabnih doživetij!
Nisva vedela v katerem delu mesta sva, v katero smer morava, a vseeno sva samozavestno zakorakala po ulici, mimo vseh taksistov! Ups, napačna smer! Prvi, ki sva ga vprašala naju je usmeril proti centru – zdaj pa zares! Hitro sva našla všečen hostel Akilpo, kjer so imeli tudi turistično agencijo, lepo urejene prostore, znali so angleško, cena pa seveda nizka. Vzameva!
Povsem spočita in naspana, pred nama pa še cel dan in sva se kar takoj podala po mestu. Hostel je praktično v centru, ob glavni tržnici, mesto pa ni preveč veliko in povsem obvladljivo peš. Ulice so živahne, polne ljudi, promet je precej hektičen, vsi hupajo, na ulici pa prodajajo kar želiš. Zanimivo, da sva v teh prvih dneh videla zelo malo drugih turistov, verjetno je julija kaj več obiska.
Prvi dan sva si že za zajtrk privoščila kar celo kosilo – seveda piščanca s pomfrijem in rižem. Nekako najbolj klasična hrana, ki jo strežejo tako rekoč na vsakem vogalu za smešno nizke cene. Saj sploh ni slabo, porcije so zelo velike, le zelo kmalu se naveličaš.
Ker so naju že pošteno srbele noge, sva šla nazaj v hostel po nasvet za krajši sprehod. Kot tudi vedno kasneje si je Benji ali pa njegov brat vzel čas, vedno predlagal kakšen lep izlet, dal napotke, nasvete, narisal karto … Res so bili izjemno prijazni, zato sva se vedno z veseljem vračala v isti hostel!
Zdaj pa torej ven in najprej na colectivo. To so kombiji, ki vozijo ves čas, vsepovsod, sproti pobirajo in odlagajo ljudi kjerkoli želijo. So hitri, učinkoviti in ponavadi povsem nabasani. Tarifa za kamorkoli po mestu in okolici je enaka – 1 sol (okoli 0,3 €). Colectivo seveda ne čaka nikogar, pelje povsod, tudi če je cesta še komaj podobna cesti. Na vožnjah s colectivosi sva se tudi neskončno zabavala, saj so bili vedno nabito polni, vsi domačini pa so bili navdušeni nad gringosema, tako da sva se vedno počutila toplo sprejeta. Ker sva se z najino ubogo španščino bolj slabo razumela, smo se ponavadi predvsem veliko smejali, domačini pa so se tudi med seboj zelo hitro zbližali, čeprav se niso poznali. Vsekakor bolj prijetno vzdušje kot smo ga vajeni v našem svetu!
Peljali smo se po neki bližnjici med hišami strmo navzgor po pobočju Črne kordiljere, ki je nad mestom iz leta v leto bolj poseljeno. Izstopila sva v naselju Urpay in se peš odpravila malo naokoli. Hodila sva med preprostimi hišami iz blata, se čudila orjaškim kaktejam in pozdravljala vesele otroke in nasmejane domačine, ki tu zgoraj menda ne srečujejo veliko turistov.
Nad hišami je polno njiv in pašnikov, prepredenimi s kanali za vodo, ki je tu ni ravno v izobilju. Glavna prednost Negre pa je seveda razgled na drugo stran doline, kjer je Blanca kot na dlani! Sredi dneva je bilo nad vrhovi sicer dokaj oblačno, a razgledi so bili kljub temu navdušujoči!
Nekaj časa sva hodila navzgor, potem pa zaokrožila kar malo počez nazaj proti mestu. Na poti sva čisto slučajno naletela na območje polno nenavadnih skalnih formacij. Lep izlet za prvi dan in ko sva se vrnila v Huaraz, sva se počutila že povsem domače. Privoščila sva si še obilno večerjo in šla kar zgodaj spat, da bova spočita za nov dan.
3. dan: Huaraz – Laguna Wilkacocha, cca 3800 m
Tik pod najinim oknom so na ulici prodajali nekakšne tople napitke: limeta, več vrst sirupov ter čaj iz kdo ve česa. Sva se kar z veseljem navadila na kozarec za dobro jutro! Po zajtrku pa spet na colectivo nekaj kilometrov proti jugu ob reki Rio Santa. Tam so naju po klasičnem vaha-vaha sistemu (napol med vožnjo) vrgli ven na izhodišču poti proti laguni Wilkacocha.
Še nevajena višine sva se lepo počasi vzpenjala v žgočem visokogorskem soncu skozi več majhnih vasic, polnih ljudi, ki so delali na polju in se trudili pogovarjati z nama. Kakšno veselje in toplina, ko zagledajo tujce!
Po nekaj urah hoje z vedno lepšimi razgledi sva se znašla ob laguni. Sama po sebi nič posebnega, ampak z enkratno panoramo nad dolino in zasnežene vršace na drugi strani. Seveda se nama ni mudilo in sva si na razgledni travnati terasi privoščila dolg počitek. Pridružila sta se nama še dva psa (teh je bilo povsod polno), ki sta bila prav prijazna, tako da sva v miru pomalicala, onadva pa sta si na koncu prislužila nekaj ostankov. Potem smo skupaj malo zadremali in uživali v širnih razgledih. Šele dobro sva začela pa že tako uživava!
Povratek v Huaraz, kjer sva zvečer pri Jonu (lastniku bližnje gostilne) še dolgo klepetala in pokušala lokalno specialiteto; žganje Pisco. Seveda nama je bilo žal tako ta dan kot naslednji, ampak čisto vse pač ne more biti popolno!
4. dan: Huaraz – Laguna Churup, 4450 m
Noči v Peruju so dolge, zato sva bila kljub dolgemu spancu ob 7h že pokonci. Ta dan sva se namenila še malo višje, do bližnje lagune Churup (4450 m). To je bil tudi prvi izlet v Belo Kordiljero in prvi okus tistega kar naju še čaka. Skoraj celotna Cordillera Blanca je vključena v narodni park Huascaran, zato sva morala kupiti karto za 20 €, ki pa velja cel mesec, potem pa se lahko prosto sprehajaš po parku in tudi kampiraš kjerkoli.
S colectivom do vasice Llupa, od tam pa najprej po položni poti do Piteca, kjer je tudi vstop v park. Tam se pot strmo vzpne in se kmalu približa visokim stenam nad katerimi kraljuje Nevado Churup (nevado pomeni nekaj podobnega kot sneženi vrh). Najbolj presenečena sva bila, ko sva se iz travnikov in pašnikov na višini okoli 4000 m znašla sredi nenavadnih quenua dreves! Zdelo se je, kot da bi ob potoku, ki se steka iz lagune narava kar oživela! Drevesa, cvetoči grmiči, rože, ptice – vse to na višini, kjer bi pričakoval le pust skalni svet…
Ta dan sva na poti prvič srečala nekaj več turistov – celo enega Hrvata, ki se je malo zaplezal pri sestopu in naju prosil za pomoč. Zgornji del poti je bil namreč kar strm, malo je bilo treba celo poplezati, ampak nič česar ne bi bili vajeni iz naših hribov. Na poti dol se je Simon pri skoku čez potok udaril v koleno, a k sreči nič hujšega. Vseeno sva bila kar utrujena od hoje, višine in žgočega sonca, zato sva se pri Pitecu stisnila v prtljažnik taxija, ki je tam čakal skupino Američanov, tako da nas je bilo v avtu kar 7. Nazaj v Huaraz, na večerjo in spat. Jutri pa dan počitka.
5. dan: Huaraz – Rataquenua
Dan počitka? Po še eni dolgi noči sva se res povsem naspala, zunaj pa naju je čakal še en sončen dan. Seveda nisva zdržala in sva se odpravila vsaj na krajši dopoldanski sprehod. Tokrat na razgledno točko Rataquenua tik nad mestom. Gor so postavili ogromen križ, odpre pa se panorama Huaraza z belimi velikani v ozadju.
Tam sta naju ustavili in popisali policistki in nama odsvetovali nadaljevanje navzgor, ker naj bi ropali. Res sta bili simpatični, ko sta se trudili, da bi nama v španščini razložili kako in kaj! Menda sta v okolici Huaraza samo dve območji, kjer se občasno dogajajo ropi, sicer pa je mesto zelo varno. Predvsem po zaslugi domačinov, ki so ponosni na svoje mesto in ne tolerirajo kriminala. Midva sva se počutila varno kot v Ljubljani!
Dol sva se spustila kar na slepo na drugo stran v nekakšno predmestje Huaraza. Tam očitno ni turistov (v resnici tudi ni razloga, da bi bili), ampak nama je bilo dovolj zanimivo, da sva naredila en krog in se na drugi strani reke znašla v – Novi Floridi!? Hehe, zanimivo ime naselja, ki ni ravno spominjalo na kakšno Florido. Vseeno sva se ustavila na pivu v neki gostilni, v kateri so imeli hkrati tudi garažo; morda pa je kljub vsemu bolj »elitna« četrt …
Popoldne pa sva preživela v pripravah na prvi in najdaljši treking. Kupila sva karto Avstrijskega Alpenvereina (1:100.000), Benji nama je dal še zadnje napotke, treba je bilo skrbno spakirati – in se seveda še zadnjič pošteno najesti! Počutiva se dobro, spočita in aklimatizirana sva dovolj, torej je čas za odhod globoko v čudoviti svet Cordillere Blance!
Primož Blaha