Uroš Zupančič o svojem prijatelju Sandiju Wisiaku, njegovi tragediji in reševanju v Kamniških planinah (1933), kjer ga je zasul snežni plaz
Prijatelj in reševalec o nesreči
Jutro (1933): O Sandiju Wisiaku in njegovi tragediji v Kamniških planinah nam je njegov prijatelj in reševalec, znani naš planinec Uroš Zupančič še povedal:
S Sandijem sva se spoznala pozimi 1930 na Kočni in postala sva v kratkem dobra prijatelja. Od takrat se je začel Sandi sistematično baviti s plezalnimi turami in je že prihodnje leto premagal mnogo sten in grebenov Julijskih Alp. Tako je napravil zimsko turo o božiču na Jalovec, na Svečenico na Triglav, o Veliki noči pa v Kamniške planine. V kratkem času je izvršil več prvenstvenih tur v Kamniških in Julijskih Alpah. Ker je bil tudi dober smučar, je imel zlasti pozimi lažji dostop do najvišjih vrhov. Dosegel je velike uspehe, najbolj ponosen pa je bil na zimske ture. Dasi je izvajal skrajno težke ture tudi poleti, ko je velikokrat preplezal severno triglavsko steno v vseh smereh ter je imel za sabo tudi plezalno turo na grebenu Dovški križ — Škrlatica, ki je znana kot najtežja v naših Alpah. Mladega planinca, ki bi prihodnji mesec dopolnil šele svoje 25. leto, je usoda prvič in zadnjič opomnila letos na Svečnico v Turškem žlebu, ko se je komaj rešil plazu.
V sredo zjutraj so se podali Sandi kot dober turist in dva začetnika v planinskih turah od doma na lahko turo, pri kateri je bilo prvotno Kamniško sedlo določeno za cilj. Prvo noč, ko je močno deževalo, so prebili pod šotorom, drugo noč pa v pastirski koči pod Kamniškim sedlom. Sandi je bil to noč posebno vesel in je prepeval svojo priljubljeno pesem: »Skalovje, moje domovje ...« V petek ob 8. zjutraj je krenila družba po težkem mokrem snegu proti Kamniškemu sedlu. Ker je bil Sandi kot vodja izleta dobro razpoložen, so nadaljevali pot pod Planjavo z namenom, da dosežejo Korošico. Sneg se je silno vdiral in napredovali so le počasi. Malo pred poldnem so na markirani poti prišli do kraja, kjer je pot zavarovana z žico. Zaradi silne strmine in množine snega pa je postal ta kraj usoden. Tovariša sta ostala na vrhu, on pa je nadaljeval pot v strm snežen lijak. Tovariš Gregorič ga je opozoril na vrv, da bi se zavarovali, Sandi pa je ta predlog odklonil, ker je bil prepričan o možnosti prehoda. Moker sneg, ki je ležal na trdi podlagi, pa se je pod nogami utrgal in v najkrajšem času se je napravil iz začetkoma majhnega vedno večji snežni plaz. Tovariša sta iz razdalje dobrih pet metrov videla, kako se je začel v plazu vedno hitrejše oddaljevati in kako se je obupno boril ter si pri tem skušal pomagati s cepinom. Silna masa plaza ga je vlekla s seboj in kmalu pokopala. Potem se je še enkrat ustavil in za kratek čas pojavil, imel pa je najbrže že tedaj zlomljene noge kar se da sklepati iz klica: »Zlomil sem si nogo,« ki sta ga tovariša slišala, ko sta se vrnila nižje pod lijak. Malo pozneje sta slišala še nekaj nerazločnih besed, katere pa je udušil nov plaz. Tedaj je nesrečnega turista vrglo v 50 m visok kamin in ga zakopalo spodaj v tri metre visok, 100 m dolg in okrog 50 m širok plaz.
Zaradi silne brzine, v kateri se je vse to odigralo, in nevešča kretanja na snežnem terenu mu spremljevalca nista mogla pomagati. Če bi mu bila tudi ob začetku plazu skušala skočiti na pomoč, bi najbrž še onadva delila njegovo usodo. Ko sta prispela v Bistrico, so bili takoj o nesreči obveščeni reševalci SPD Kamnika in Ljubljane. Ob 4. popoldne so že odšli iz Kamnika domačini na kraj nesreče. Tja pa so prispeli že v noči in je bilo vsako iskanje brezuspešno. Našli pa so na takozvanem »Vunderlihovem snegu« ledeno krvavo kepo in ponesrečenčevo rokavico. To je bilo na kraju plazu.
V soboto proti večeru pa so se v Bistrici zbrali Skalaši in ob 2. zjutraj odrinili proti sedlu. Tam, kjer je bila najdena rokavica, so začeli kopati ob 3 zjutraj, izkopali so ogromne množine snega, delo je bilo brezuspešno in tako naporno, da so bili dopoldne že vsi silno izmučeni. Režek, Modec, Gregorin in jaz smo pregledali ves kamin in sploh ves plaz od poti, kjer je Sandi zdrsnil, pa do mesta, kjer je bila najdena njegova rokavica. O njem pa ni bilo niti sledu. Vsi izmučeni smo začeli plaz se enkrat temeljito sondirati in naključje je naneslo, da je sonda g. Hudnika takoj pod kaminom naletela na trd predmet. To je bila nova pobuda in z zadnjimi močmi smo spet začeli kopati. Naposled smo v globini enega metra odkopali najprej nogo in tako kmalu razkrili truplo ponesrečenca, ki je ležalo vznak z glavo navzdol. Obraz močno krvav je imel spokojen izraz, zadaj na glavi pa so se videli udarci od derez. Takoj smo opazili, da je desna noga zlomljena nad stegnom, leva pa pod kolenom. Obleka je bila strgana le na desni nogi. Ko smo ga dvignili, se mu je vlila iz ust kri, znak zadušitve in težkih notranjih poškodb. Takoj smo ga prenesli v Bistrico in položili na mrtvaški oder v kapelici. Oder je bil ves obložen s planinskim cvetjem.
Uroš Zupančič
Jutro, 17. maj 1933