Šport mladih - Tomaž Pavlin: ...  po Rudolfu Badjuri - Smučarski kronist - Njegovi smučarski začetki ...

Prijetno me je presenetilo vabilo 24. oktobra tega leta, ki me je vabilo na slovesnost ob preimenovanju vojašnice na Pokljuki. Minister za obrambo Aleš Hojs je namreč na predlog Združenja vojaških gornikov podpisal odredbo o preimenovanju ali bolje rečeno poimenovanju vojaškega objekta na Pokljuki po Rudolfu Badjuri, »turističnem in športnem pisatelju ter poveljniku prve slovenske alpske čete med prvo svetovno vojno, ki je tesno sodeloval tudi z generalom Maistrom«. In sem šel ali bolje rečeno smo šli skupaj z direktorjem Muzeja športa Iztokom Durjavo in našim vnetim zgodovinosmučarskim borcem in piscem in nekdanjim smučarjem ter vaditeljem Alešem Gučkom. Na Pokljuki smo se pozdravili z Janezom Kavarjem, vojaškim gornikom in upokojenim brigadirjem in načelnikom Slovenske vojske, ki naj bi, po Gučkovih besedah, bil najzaslužnejši za preimenovanje, medtem ko je Janez poudaril smučarsko raziskovanje in pisanje Aleša Gučka, ki da mu je tudi bilo navdih.

Treba je priznati, da je to lepa gesta vojaških krogov, ki so s tem dali priznanje slovenski smučarski dediščini in športu oziroma lahko bi rekli širše kar telesni vzgoji, ki je bila in je sestavni del vojaške vzgoje. V sklopu tega je tudi smučanje, ki se je utirilo pred prvo svetovno vojno v vojsko in leta in leta domovalo na Pokljuki. Škoda, da je tako malo takšnih primerov. Najbrž smo si tudi športniki sami krivi, ker premalo negujemo in razvijamo to plat delovanja in ker smo v zadnjem stoletju telesnovzgojne in telesnokulturne zgodovine kar trikrat urbi et orbi začeli šteti čas: leta 1918, 1945 in 1991. Preveč, ne? Po prvi vojni smo povzdignili nacionalni razvoj in negirali nemškega na Slovenskem, po drugi vojni se je izgubil meščanski, čeprav nacionalno naš, a ni bil razredno sorazmeren, pač pa le nacionalno zaveden in državotvoren, a vseeno osnova komunističnega fizkulturnega ali telesnokulturnega razvoja; in nazadnje novodobni slovenski, ki pa je, moramo priznati, z jugoslovanskim razhodom sprožil nacionalno slovenska vprašanja in iskanja. V tej luči gre nedvomno pozdraviti poimenovanje vojašnice po Rudolfu Badjuri, pa čeprav je v javnosti bilo manj slišano ali je manj odmevalo, kar pa gre krivda tudi pretirani spektakularizaciji sodobnega športa oziroma športne tekme in poplave športnih dogodkov in vestičk ter sledenje medijev temu trendu, saj naj bi se le tako medijska investicija kapitalsko povrnila. Še dobro, da imamo Šport mladih, ki ga marsikatera nacija nima, pa čeprav pravi naš vrli profesor Kristan, vsa mu čast za borbo za slovenizacijo športnega terminoslovja, da ga bere le peščica.

Kdo je Rudolf Badjura*?

Brat Metoda Badjure, filmskega režiserja, scenarista in snemalca, ki je posnel kar nekaj filmov s smučarskimi prizori in med njimi prva slovenska dokumentarna filma Bloški smučarji (1932) in Triglav pozimi (1932). Je Rudolf znan zaradi brata? Nikakor, prej bi rekli, da je Rudolf vplival na mlajšega brata in ga navdušil za smučarske dokumentarce. Najhitrejša pot za prvo informacijo so stare dobre enciklopedije. Slovenska enciklopedija nam v kratkem in jedrnatem geslu razloži, daje bil Rudolf Badjura rojen aprila 1881 v Litiji, umrl pa je septembra 1963 v Ljubljani. Gimnazijo je končal v Ljubljani, nato pa v Pragi opravil tečaj na trgovski akademiji. Kaj je potem počel in kje je delal, nam omenjena vira ne povesta, pač pa nizata njegova dela in omenita članstvo v Drenu, vplivni združbi ljubiteljev gora poleti in pozimi, ljubiteljev jam in fotografije. Borut Batagelj nam v zgodovini smučanja na Slovenskem (2009) razkriva, da je bil Badjura s kolegom Bogomilom Brinškom celo začetnik planinske združbe Drenovcev (1906), čeprav ga npr. Pavel Kunaver v svojih spominih ni štel med ključne. Po prvi vojni je bil Badjura član Skale, pomembnega društva za razvoj slovenskega alpinizma. Drenovci so bili, hm, danes bi jim rekli ekstremisti, skupina mladih planinskih navdušencev, ki so hoteli korak več in odkrivati stereotipno »nevarne«zimske radosti slovenskih gora in planin, ko je bolje ostati v nižini v toplem zapečku. Tako sta Brinšek in Badjura februarja 1907 opravila prvo zimsko turo na Ahac nad Turjakom, kmalu zatem na Snežnik. Badjura je v biografiji poudaril, da so ga njegove zimske avanture in »slab glas« stale prvih zaposlitev, čeprav naj bi bil kot praški trgovski abiturient zaposljiv. Ko se je npr. prijavil za delovno mesto v Banki Slaviji, vodil jo je kremeniti Slovenec Ivan Hribar, mu je ta dejal: »Ja, veste, g. Badjura, takih ljudi, ki se jim ne ljubi delati, tudi pri banki Slaviji ne potrebujemo!« Podobno se mu je zgodilo pri kandidiranju v Mestni hranilnici ljubljanski, kjer je imel tako podporo kot kritiko, da je ekstravaganten, ekscentričen, pozimi v gore hodi in kot tak ne bo mogel biti dober bančni uradnik. Kritika je pretehtala. Končno se je le zaposlil 1910 kot praktikant pri deželni (kranjski) upravi, popoldne pa je vodil Tourist office pri Deželni zvezi za tujski promet, predhodniku turistične zveze.

Turist in publicist

Badjura in Drenovci so svoje zimsko gorske in jamarske podvige fotografirali in pripravljali predavanja, ki so bila dobro obiskana, s tem pa so spodbijali predsodke in dokazovali, da je gora lahko lepa tudi pozimi. Badjura je že v svojem prvem predavanju aprila 1909 z naslovom Zima v Alpah, ko je predstavljal zimski Krvavec in Križko planino, poudaril možnosti teh planin za bodoči razvoj zimskega športa. Ta poudarek moramo razumeti brez smučanja, Badjura si s smučanjem še ni bil na čistem in ga niti še ni poizkusil, zato je nedvomno imel v mislih le zimsko turistiko. Drenovci so do tedaj opravljali ture s krpljami in derezami, vendar pa je medtem v sklopu zimsko športnega razvoja v cesarstvu že pridobivala mesto smučka, ki je navdušila tako Drenovce kot Badjuro. Poleg predavanj je Badjura pričel s pisanjem. 1912 je objavljal v Planinskem vestniku in pisal o zimskih turah in tudi smučanju, 1913 je izdal vodnik Na Triglav, v kraljestvo Zlatoroga. Z delom je nadaljeval po prvi vojni in bil med športnimi zanesenjaki ter 1920 pisal o smučarstvu v prvi slovenski športni reviji Sport. Kot navaja jugoslovanska enciklopedija, je spisal 13 planinsko turističnih vodnikov. V dvajsetih letih je Badjura svoje zanimanje usmeril tudi na sredogorje in hribovje ter med drugimi izdal vodnike po Pohorju (1925), Zasavju (1928) in zbral Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem (1930). V tridestih letih je izšel v nemščini vodnik po Sloveniji Kleine Führer durch Sloweinien (1936). Tudi po drugi vojni je bil dejaven in zbral številne izlete v delu Izbrani izleti, v geografsko-etnološkem pogledu pa je pomembno delo Ljudska geografija (1953). V njem je zaokrožil svoje raziskovanje in zbiranje podatkov, zlasti krajevnih imen. Delo je nadaljeval v Krajepisnem gradivu, a je ostalo v rokopisu, navaja slovenska enciklopedija, kot tudi poudari, da je v okviru Geografskega društva vodil korekture imenoslovja na topografskih kartah Slovenije.

Smučarski kronist

Že iz doslej napisanega lahko sklepamo, da je bil ljubitelj narave, pohodništva in planinstva ter slovenske besede in slovenskega jezika, ki se je navdušil nad smučko in smučanjem, saj mu je omogočala zimsko turistiko v novi dimenziji. Pri uveljavljanju in populariziranju smučanja moramo poudariti njegov prispevek pri oblikovanju klenega slovenskega smučarskega izrazoslovja nasproti skijarski skandinavizaciji, kakor so npr. storili Hrvati. Badjura se je pri promoviranju novodobnega smučanje navezal na staroveško bloško smučanje in npr. v članku Smučarstvo med Slovenci v reviji Sport leta 1920 poudaril, da ali ni za nas »velezanimivo in historično dejstvo«, da se »Slovenija, edina dežela v celi osrednji Evropi – v kolikor nam je do sedaj znano – lahko ponaša s pisanimi dokazi (Valvasorjevim opisom –- op. p.), da je del njenih prebivalcev že več kot 400 let gojil smuški sport?! – (Nasprotno seveda je za nas malo častno, da le komaj nekaj odstotkov pozna besedo smuči.)«

Novodobno smučanje je k nam zašlo preko različnih primerov, od gozdarskih do turističnih, in preko služenja vojaščine, saj je avstro-ogrska armada alpske oddelke opremila s smučkami, ki so iz Skandinavije prodrle v Srednjo Evropo in bile tehnično prilagojene alpskemu pogorju. Ti primeri se krajevno pojavijo na različnih slovenskih koncih od Trnovskega gozda, pod Snežnikom do Pohorja in Gornjesavske doline ter nazadnje v mestih, v prvi vrsti v Ljubljani, kjer so že bili organizirani prvi športni klubi, torišča športa. V mestih, npr. v Ljubljani, je bilo bolj priljubljeno in starejšega datuma sankanje, v Tivoliju urejena sankaška proga, na tivolskem ribniku pa drsališče, podobno kot v bohinjski Bistrici, tedanjem znanem zimskem letovišču, ki je zimsko turistično vzcvetela po izgradnji turske železnice in bohinjskega predora. Zimskemu pohodništvu, sankanju in drsanju je sledilo smučanje, tako prvi tečaji kot prve tekme, kar poudari tudi Badjura leta 1920: »Imamo že lepo razvito takozvano »poletno« ali »sezonsko turistiko«, smuški sport, ki pa v svojem glavnem bistvu ni nič drugega kot izpopolnitev turistike v zimskem času, »zimska turistika«, le-ta pa šteje do sedaj le še malo pripadnikov med nami. Šele zima 1913/1914 je datum prvih početkov smotrenega modernega smučarskega gibanja med nami s prireditvijo prvih smuških tečajev v Bohinju in Ljubljani.« Drži, Badjura dobro poudari skromno stanje pred in po prvi svetovni vojni, ki se je v dobrem desetletju prve jugoslovanske države obrnilo na glavo in že okrog leta 1930 je športno smučanje po številu organiziranih sekcij ali klubov dohitelo nogomet, tedaj in danes kralja športa, ter postalo kraljica slovenskega športa.

Njegovi smučarski začetki

Badjura se je s smučanjem, kakor nam posreduje njegove spomine Batagelj, spoznal na enomesečnih vojaških vajah leta 1911. Vpoklicani so se zbrali v štajerskem Gradcu, koder so dobili smuči, krplje in ostalo zimsko opravo z oblekami ter se odpeljali v Eberstein na Koroškem. Ko jih je komandant postrojil in vprašal, kdo ne zna smučati, sta bila v celem vodu le dva, on in častnik Polak. Komandant je bil s stanjem zadovoljen, njima pa ukazal vrnitev v Gradec. Prosila sta, da bi ostala in poizkusila. Precej neuspešni so bili prvi koraki in Polak je obupal, Badjura pa prosil komandanta, da bi ostal, češ da je izurjen »turist« in bi se rad naučil smučati, če pa mu ne bi šlo, bi se vrnil v Gradec. Komandant mu je dovolil in v 14 dneh je bil že tako vešč, da je lahko sledil ostalim. Po končani orožni vaji si je v Gradcu kupil smučke z bilgeri stremeni in se kot navdušen smučar vrnil v Ljubljano. Že februarja 1911 so drenovci napravili prvi smuški izlet skozi Topol na Rog in Badjura je v spominih poudaril, da je že »imenitno krmaril po severni rebri Roga v ovinkih brez padanja«. S tem se je zapisal smučanju in ga skušal zanesti tudi med ljubljansko meščanstvo in sploh širše v družbo. Včlanil se je v športne organizacije, kjer pa se so razšli, saj mu športni ali tekmovalni razvoj ni bil povšeči, bil je po duši smučarski turist, ne pa smučar na čas na trasi ali skakalec ali vijugar med količki. Smučanje ga je dopolnjevalo kot turista oziroma zimskega pohodnika in geografsko-morfološkega raziskovalca.

In če se vrnem k slavnosti, smo se v pogovoru s Kavarjem o vlogi Badjure strinjali, kako dobro bi bilo organizirati posvet o Badjuri. Vedenja o njemu ni malo, je pa razpršeno, marsikaj bi bilo vredno še raziskati, zbrati in predstaviti na posvetu in v publikaciji.

Tomaž Pavlin
Foto: Aleš Guček

* Badiura smo popravili v Badjura, kot je že dolgo uveljavljeno pisanje.