Na današnji dan, pred petinsedemdesetimi leti, je zvok zabitega klina v jutranjem hladu zmotil enakomerno oglušujočo pesem Slapa v Prisojniku.
Uroš Župančič: Več let sva z Leonom že ogledovala navpični stolp v severni steni Prisojnika; domačini ga imenujejo :»Hudičev Stolp«. Vselej sva gledala nanj molčé - vsak svojih misli. Vabil naju je in strašil. Ko pa sva lani pomladi izvedela, da tujci samo čakajo primernega vremena, sva se odločila. S prvim zabitim klinom sva postala strumna. Zabila sva ga takoj pri prestopu snega nad slapom v bele plošče, ki so presekane s plitvimi pokončnimi risi. Zavarovana na njem, sva splezala nekaj metrov naravnost navzgor, do prevesne, preperele poči. Nisva še hotela tratiti sil in volje, ker sva najtežje pričakovala proti vrhu. Zato sva pod preveso prečila nekaj metrov desno na njen rob; prestop dalje navzgor je izpostavljen preko gladke plati, ki se takoj nižje prelomi in spušča v črnih, neprehodnih prevesah na snežišče.
Oprimkov sva si poiskala v levi balkonski prevesi, na plošči pa sva s trenjem obleke in plezalnikov izsilila prehod višje na položen in razčlenjen teren. Proti levi navzgor sva iz žleba priplezala skozi krušljiv kamin na luskast raz stolpa. Plezanje je dalje izpostavljeno, svet krušljiv, a nudi užitek z razgledom na levo v gladke stene Hudičevega Žleba, proti desni pa se stolp v ploščah dviga navpično proti nebu. Iz luskastega razu sva izstopila na krušljivi, nagnjeni, majhni terasi; iz nje se desno ob razu dvigne kamin. Skozi njega sva v lepi plezariji izplezala na drnasto poličico (možic!). Dalje po razu ni mogoč prehod; zato sva stopila v poklino desno ob njem in na glavo v stebru. Primerno počivališče je to in primerno za pregled nadaljnje smeri. Z glave se v Hudičev Žleb spušča grapa, na desno pa vodi drnasta in peščena polica na srednje snegove Prisojnika.
Plezanje dalje tesno po razu ni mogoče, radi belih, gladkih in prevesnih plati. Proti levi vodi izpostavljena poličica nad Hudičev Žleb, ki se tam daleč na levi zaokrene v ostrem kotu proti desni; polica privede v dno vrhnih kaminov, ki so naju najbolj vabili in zanimali. Tja in skozi nje na vrh stebra sva hotela priti. Prečila sva po vegasti polici, ki se sem in tja prekine do belega odloma; dalje proti levi sicer še vodi polica, a midva sva si hotela prikrajšati pot. Preplezala sva krušljiv odlom (zelo težko in izpostavljeno!) in bila sva na polici, ki naju je privedla v dno kaminov (možic!). Lep je občutek, ko stopi človek kot prvi na tak kraj. Tu notri v dnu kaminov je solnce redek gost; sedaj pa stojiva midva, mala človeka, tu sredi nedotaknjenega sveta - za taka doživetja se človek podaja v nevarnosti! Visoko nad nama modrina neba, globoko pod nogami sneg, slap in zelenje, vse naokoli pa skala, hlad in božanski mir. Kako mogočno je to občutje! Prerojen in v dno duše zadovoljen je človek: koprneč, da bi se taka doživetja ponavljala. Zato hodimo v gore!
Plezanje na desno v kaminih je bilo za naju pretežko in morda ne toliko zanimivo; gotovo bi ne nudilo toliko užitka ko plezanje na levi skozi ozke, hladne kamine. Rosne kapljice razjedajo skalo, apnenec je vlažen in mrzel. Kamini so navpični in čestokrat pretrgani s skoki ali z zagvozdenimi skalami. Stopi in prijemi so vseskozi pogosti, majhni, a zanesljivi. Prav v izstopu iz kaminov pa se poveča preperela, rdeča krušljivost; da bi tu žalostno ne končala plezarije brez užitka in v veliki nevarnosti, sva izstopila iz kaminov na levo v ozko poč, ki je zasekana v trdno skalo. Po poči sva vstopila v veliko skalno dvorano; ko bi plezala dalje, bi preko vlažne, gladke plošče zdrsnila - v Hudičev Žleb; zato sva rajši splezala sredi dvorane na veliko majavo skalo, ki je kakor kamenita miza; z nje sva se dvignila skozi stropno okno dvorane kakor skozi dimnik na vrh strehe, na vrh Hudičevega Stolpa.
Vsa smer vodi po naravnih prehodih; plezala sva jo štiri ure. V spodnjem delu je mestoma krušljiva, na luskastem razu izpostavljena. Ključ smeri je z leve spodnje police preko krušljivega belega odloma na zgornjo desno polico; to mesto je težko. Izstopni kamini se plezajo lepo in zanesljivo, kljub izpostavljenosti. Edinstven je izstop na vrh iz votline s tremi odprtinami! Višina smeri je dobrih 400 metrov.
Tako sva po dolgih letih plašnega gledanja na Hudičev Stolp, kjer se pozimi zadrži le malo snega, končno le uspela. Spoznal sem, da ni dosti, če gledaš smeri od daleč; treba je priti bližje in poskusiti. Vsak resni poskus mora biti poplačan z uspehom ali vsaj z izkustvom. Uvidel pa sem tudi, da ni moči, ki bi zadržala nabrano hrepenenje. Tisto jutro je v naju oživel trden sklep, da topot ne odnehava. In nisva!
Uroš Župančič
PV 1937