Na današnji dan se je rodil alpinist, gorski vodnik in gorski reševalec Uroš Župančič - z vzdevkom Žuro.

Svoj pogled na prehojene poti je Uroš razložil prijatelju Dušanu Vodebu: »V hribe moram hoditi, to je moje življenje, brez katerega ne morem. Sem hodim iz navade, iskat zdravje in spomine. Imel sem veliko sreče, da sem vse to doživel in preživel. Večkrat mi je šlo za nohte in sem se že čutil izgubljen, v alpinizmu ne gre brez tveganja. A le dvakrat sem doživel padec v steni. Prvi je bil v Veliki Mojstrovki, ko so odleteli štirje zabiti klini in je potem peti vzdržal. Drugi padec je bil zrežiran v filmu ,Zlatorogove strmine'. Dvakrat me je spodnesel snežni plaz, a vse se je dobro izteklo. Življenje mi je bilo lepo in me je povsem zadovoljilo. Nekateri mi pravijo, da sem znal živeti. Vedno pa bom trdil, da so gore ena od najbolj zanesljivih šol človekove osebnosti. V gorah namreč ni samo lepo in vse po tvojem, v njih vladajo tudi stroge zakonitosti, večkrat nepredvidene. Navaditi se moraš trpeti in potrpeti. Zdaj, ko se vse izteka, se mi zdi, da je res mnogo za mano. Kamorkoli pogledam, se vidim, v tej ali oni obliki, vese,lega ali utrujenega, samega ali s prijateljem, v poletju ali pozimi. Vse mi je znano, kot bi se sprehajal po Jesenicah. Znano mi je vse, kar se je dogajalo v naših gorah, vsa zgodovina od prvih osvajalcev do današnjih mačkov in veveric, vse poti in smeri. Vse mi je tako domače, rekel bi, kar moje, ker sem vse tako ali drugače sodoživljal. Moja pot gre sedaj navzdol, moči in pogum upadajo, a kdor je toliko doživel, mu ob tem priznanju ni hudo pri srcu. Srečen bom, če bom lahko še hodil v Planico, pa čeprav le na tiste skrite poti, v katere sem zahajal še kot otrok, da bom užival na samotnih, odročnih krajih, med rožami, skrivenčenimi macesni in divjadjo.«

Dušan Vodeb
PV 1981

UROŠU ŽUPANČIČU V SPOMIN
Odšel je gorniški oporečnik
Planinski vestnik (1992) - Mitja Košir: Na pragu devetega desetletja življenja je v smrt omahnil Uroš Župančič. Zaokrožil se je dolg in vsebinsko izjemno bogat curriculum vitae enega najpomembnejših slovenskih alpinistov vseh časov.
Moji spomini nanj, na velikega učitelja, segajo prav v zadnja leta njegovega življenja. Takrat je bil venec las okrog temena že siv, gube na visokem čelu so zaorale globoke brazde. Obraz je bil kot izklesan, zato pa so se znala usta raztegniti v prešeren, nemalokrat mladeniško nagajiv smehljaj, poln življenjskega optimizma, vedno pristnega nenarejenega, ki je okolico prepričeval, da ima opraviti z večnim mladeničem, celo razposajencem, pogosto odrezavo pikrim zafrkljivcem zrelih moških let, nikakor pa ne s sedemdesetletnikom.
Njegov korak je bil do poznih let čil, prav nič utrujen prav nič starčevski in na prenekateri poti so se morali celo desetletja mlajši krepko potruditi, da so vzdržali ob njem. Včasih so mu rekli »gorska lokomotiva«. Zaradi te samostojnosti in stremljenja po čimprejšnjem obvladovanju vseh zaprek, zaradi hitenja od cilja do cilja, Uroš nikoli ni imel veliko posnemovalcev, imel pa je v slovenski planinski srenji nemalo zoprnikov, njih, ki so njegovemu umevanju alpinizma in bistva planinske ideje nasprotovali ali pa celo zanikovali nesporno Uroševo vlogo v našem planinskem in alpinističnem razvoju. Tako je postal in ostal »enfant terrible« slovenskega alpinističnega dogajanja, tisti Uroš, ki vedno misli drugače, dela pa nekaj povsem tretjega, skratka tisti »oporečnik«, ki uveljavlja svojo voljo, skuša vplivati na druge, nemalokrat pa je proti nekemu sklepu ali dogovoru samo zato, da ni eden izmed mnogih.
Zaradi teh lastnosti Uroš Župančič ni imel veliko prijateljev, čeprav je bil v letih pred drugo svetovno vojno ena najmarkantnejših osebnosti slovenskega alpinizma. Poleg znamenitih imen skalaškega kluba kot so bili Joža Čop, Miha Potočnik, Stanko Tominšek, Matevž Frelih in obe veliki dami prepadnih sten Mira Marko Debelakova in Pavla Jesihova, je stal Uroš Župančič kot izrazito individualna pojava, pripadajoča predvsem samemu sebi, nikogar obvezujoča in nikomur podrejena.
Ob zmagoslavjih Skalašev so odmevali tudi podvigi Župančičeve naveze, pa naj je delil življenjsko usodo na vrvi z Dušanom Vodebom, Levom Beblerjem ali Francetom Ogrinom. Nastajale so nove, prvenstvene smeri v Triglavski steni Prisojnikovem Hudičevem stebru v Travniku v Zadnjem Prisojniku v Mali Rinki v Široki peči in Mojstrovkah, ki se po elegantnosti in težavah lahko enakovredno postavljajo ob bok največjim dosežkom Skalašev. Posebno in v marsičem še danes izjemno dejanje pa predstavljajo Uroševi samotni vzponi po številnih grapah v naših ostenjih, kjer je bil najpogosteje v zimskih mesecih prvi in zelo dolgo do razcveta zimskega alpinizma pri nas, skoraj edini gost. Njegovim samotnim gazem lahko sledimo po strminah Skednjev, pod vzhodno steno Prisojnika, ko je iskal in končno našel prehod skozi strmo grapo na vrh, stopinje je utiral skozi divjo sotesko med Mojstrovko in Travnikom, skozi Travniško grapo, pred njim niso bili varni snežni žlebovi v južnih ostenjih njegovih domačih Rateških Ponc, Struga in Vevnice, uspel je v Glavi nad Sitom in v Hudičevem žlebu, med njegova velika samotna zmagoslavja pa prav gotovo sodi tudi prvi zimski vzpon po severovzhodnem grebenu Jalovca.
S tem izrazitim, z jasnim ciljem opredeljenim nastopom v alpinistični javnosti pa si je Uroš pridobil simpatije in občudovanja tistih mladih zagnancev, ki so se v alpinizmu zavestno odločali za boj, za iskanje skrajnih meja človekovih zmogljivosti, za temeljit obračun s samim seboj, za očiščujoče samotne preizkušnje, ko nima človek ob sebi nikogar, s katerim bi delil strah in veselje. Uroš je vedno znal razumeti razvojne dileme mladega, obetajočega alpinista, ostro pa je obračunaval z napuhom in hvalisanjem brez prave podlage, z gostobesednostjo v varnih in toplih zapečkih. Takim pojavom njegov oster, včasih celo grob jezik ni prizanašal. Takšni ga niso marali, toda njemu so bili v uteho tisti katerih prijateljstvo ga je spremljalo skozi vsa dolga leta življenja v gorah.
Mimo objektivnega kronista Uroševega življenja nikakor ne sme spolzeti pomembno, po svoji humani vsebini morda najpomembnejše poglavje, ki ga je posvetil reševanju v gorah in organiziranju slovenske gorske reševalne službe. Tu, pri gorskem reševanju ,v tem velikem dejanju človek preneha biti zgolj alpinist, zgolj osebnost, sama za sebe, temveč se mora vključiti v kolektiv, v skupino, ki dela gara za skupni cilj, za čimprejšnji prenos ponesrečenca v varno dolino. V takih izjemnih trenutkih, ki jih je bilo v njegovem življenju veliko, je tudi Uroš vedel, da zgolj njegovo veliko znanje, njegove sposobnosti, ne veljajo veliko, če se ne združijo v skupno hotenje z znanjem in sposobnostmi drugih reševalcev. Ta socialni poudarek reševalnega dela v gorah prav gotovo daleč presega tistega navidezno bolj heroičnega v slehernem resnejšem alpinističnem dejanju.
Uroševih reševalnih akcij, ki jih je vodil kot načelnik Gorske reševalne službe ali pa je v njih sodeloval kot reševalec, je toliko, da to vsekakor zadostuje za oblikovanje zaokrožene slike o njegovi človeški osebnosti.
Alpinist, gorski reševalec in vodnik Uroš Župančič je dolgo življenjsko pot iz Rateč, kjer se je rodil leta 1911 prehojeno vzravnano in z upravičenim ponosom, zaključil zgodnje letošnje poletne dni na ljubljanskih Žalah.

Uroš ni umrl le odšel je pred nami
Ob odprtem grobu je pri pogrebu Uroša Župančiča na ljubljanskih Žalah 4. junija 1992 spregovoril njegov najboljši gorniški tovariš Dušan Vodeb iz Maribora, ki je dejal: Dragi naš Uroš! Midva si nimava nič več povedati. Bil si moj življenjski sopotnik in hribovski tovariš. Pogovarjala sva se tudi o koncu, o najinih poslednjih hribovskih poteh. Tedaj si si želel, da bi bila Tvoja zadnja pot v Planici, kjer si hojo po hribih začel in kot otrok stopil v svet gora. To Ti je bilo izpolnjeno. Takrat je bil začetek Tvoje življenjske poti, dolge 81 let, v kateri ni bilo drugega kot hribi, gore, stene, sneg in led. Drugega v življenju skoraj nisi poznal. Tudi vse druge ambicije si temu namenil: planinstvu, alpinizmu, gorski reševalni službi, Planinskemu vestniku, vzgoji mladih alpinistov - in še bi lahko našteval. Prihodnost bo pokazala kako velik je Tvoj prispevek za slovensko planinstvo in dodatno za Tvoja osebna doživetja. Ko Ti je umrla žena Pavla, je šla Tvoja življenjska pot naglo navzdol. Te samote nisi znal obvladati, ni Ti mogel pomagati sin Klemen in nihče drug. Tvoja Murka je v vsem skrbela za Tebe, uravnavala je Tvoje življenje, nevidno, pa vendar. Danes spet stopaš k njej, spet bosta skupaj, tokrat za vedno. Jaz pa pravim, da Uroš ni umrl, le odšel je pred nami. Prilagam zraven Tebe Tvojo varovalno vrv, ki Te je spremljala, ko si sam iskal pot v nevarnih skalah. In še zadnje slovo, ko je dokončno zastal Tvoj poznani gorniški korak. Hvala Ti, Uroš, za vse, za vsa doživetja v skupni hribovski poti, dolgi 59 let!
 

Slovenski biografski leksikon: Uroš Župančič

Župančič Uroš, alpinist, rojen 8. marca 1911 v Ratečah šolskemu upravitelju Ivanu in Rafaeli rojeni Terček, na Jesenicah. Meščansko šolo in TSŠ (elektrotehnika) je končal 1934 v Ljubljani in se 1935 zaposlil pri KID na Jesenicah. 1941 se je pred Nemci umaknil v Ljubljano in se vključil v OF. Italijani so ga zaprli in obsodili na 20 let ječe (Spoleto, Firence, Castelfranco Emilia); po kapitulaciji Italije se je vrnil v Ljubljano 1945 se je zaposlil v Železarni Jesenice in tu delal do upokojitve 1978.

Odlikovanje: red dela s srebrnim vencem (1970).
Plezati je začel s 17-imi leti in bil v desetletju pred 2. svetovno vojno eden naših najpomembnejših in najsposobnejših plezalcev. Plezal je sam in v navezah (Sandi Wissiak, Lev Baebler, Dušan Vodeb, France Ogrin, Milan Cizelj, Maks Medja, Miro Dermelj, Dušan Klepec). Opravil je nad sto prvenstvenih letnih in zimskih vzponov. Prvenstvene smeri ima v severni steni Triglava, Cmiru, Prisojniku, Široki peči, Mojstrovki, Travniku, Visoki Ponci, Jalovcu, Mangartu in Dovškem Križu. Pomembno plezalsko delo je opravil predvsem pozimi in se uvršča med utemeljitelje našega zimskega alpinizma. Prvi se je lotil zimskih vzponov po Zimmer–Jahnovi smeri v Triglavu, Severnem razu Travnika, Kaminski smeri v Mojstrovki, v Veliki Dnini, Kukovi Špici, Travnikovi grapi, Hudičevem žlebu v Prisojniku, v vzhodni steni Prisojnika, Visoki Ponci idr. Pomemben je tudi kot samohodec; poleti in pozimi je sam plezal smeri in pota, ki jih ni še nihče dotlej, mnoge so ostale neponovljene. Po 2. svetovni vojni je v navezah ponovil zelo težke smeri v Široki peči (Dibonov steber), Frdamanih policah (sev. stena), Špiku (vse smeri v sev. steni), Triglavu (Čopov steber), Rogljici in Rakovi špici. Plezal je tudi v Dolomitih, Visokih Turah, Mont Blancu, Prenju, Durmitorju, Čvrsnici, Solunski Glavi, Prokletijah, na Šar planini in Korabu.
Več let je bil odgovoren za planinska pota v Julijcih in pokazal več mikavnih gorskih potov: jubilejna pot po Zvonikih čez Prisojnik, z Vršiča pod Špičko na Kanja sedlo, pot Mire Marko Debelakove po policah severne stene Kanjavca od Doliča na Prehodavce in nova pot s Planike na Triglav. Deloval je kot inštruktor v letnih in zimskih plezalskih tečajih, 1946–53 je bil načelnik in organizator Gorske reševalne službe, več let odbornik v Planinskem društvu Jesenice. Od 1927 se je udeležil nad 600 reševalnih akcij. Organiziral je več množičnih planin. manifestacij in Titovih štafet z vrha Triglava, sodeloval pri številnih planiniskih akcijah in prireditvah (npr. Svobodni Triglav). – Dolgoletna je Ž-eva planinska publicistika. Pisal je od 1930 v J in SN, od 1932 predvsem v PV (mdr. popisal vse svoje prvenstvene vzpone), po drugi vojni tudi v Hrvaškega planinarja (Zgb), Naše planine (Zgb), TurV in dnevno časopisje. Nastopil je v 2. slovenskem celovečernem filmu Triglavske strmine (1932). V osebnem arhivu hrani kroniko Gorske reševalne službe ter zgodovinsko in muzejsko gradivo o našem planinstvu. Z zbirateljskim delom je bil eden prvih pobudnikov za odprtje slovenskega planinskega muzeja. Ljubiteljsko se je ukvarjal še z etnologijo, numizmatiko in bibliofilstvom.

Psevd.: Žuro. — Prim.: osebni podatki; podatki Skupnosti pokoj. in inval. zavarovanja (Lj.); EFK; SBibl; J. Wester in J. Mazi, Spl. kazalo … PV, 1940, 1961, 1972; T. Orel, PV 1961, 180–3; E. Lovšin, Gorski vodniki v Julij. Alpah, 1961, 283; J. Varl, Železar 1968, št. 17/8 (s sliko); M. Košir, ib. 1971, št. 9; D. Sedej, Glas 1971, št. 45 (s sliko); F. Savenc, Delo 1981, št. 55 (s sliko); 7 dni 1981, št. 10 (intervju, s sliko). T.O.

Tine Orel