Gorski reševalec II, E-bilten - Matija Perko Slike: Med piloti helikopterja je vrsto let letel na pomoč tudi Miklavž Škofič-Maurer. O reševanjih, problemih ...
Reševanje v gorah se je do danes zelo razvilo. Tako je tudi helikopter postal nepogrešljiv del pri reševanju v gorah pa tudi na ostalih težko dostopnih terenih. Seveda le takrat, kadar to dopuščajo vremenski pogoji za letenje.
Tako so se med reševalci znašli tudi piloti in tehniki letalci. Posamezna društva GRS so jih vključila v svoje delo. Medsebojno poznavanje je pri reševanju zelo pomembno, saj ni vseeno s kom gredo reševalci na tvegana reševanja, kjer so odvisni eden od drugega. Vsak od njih mora opraviti svojo nalogo.
Med piloti helikopterja je vrsto let letel na pomoč tudi Miklavž Škofič-Maurer, Miki kot ga kličemo tisti, ki ga poznamo. Pravzaprav moja odločitev za pogovor z njim ni bila posebej težka, saj sva bila dolgoletna sodelavca v Slovenski vojski, kjer sem tudi sam zadolžen za reševanje. Najbrž je pogled na reševanje z očmi pilota drugačen, kot ga imamo ostali reševalci, zato sem o tem povprašal Mikija.
Miki, pa se najprej na kratko predstavi!
Torej, rodil sem se decembra 1962 v Ljubljani. V 6. razredu osnovne šole me je družinski prijatelj, ki je bil pilot, peljal z letalom. Bilo je noro! Dogodek je močno vplival name. Takrat je bilo jasno, da bom postal pilot. Edina pot, da postanem pilot je bila vojaška šola. Tako sem odšel v vojaško letalsko gimnazijo v Mostarju. Nisem še imel 14 let.
Gimnazijo sem končal z odliko, po selektivnem letenju pa sem bil sprejet na letalsko vojno akademijo (VVA) v Zadru. Med šolanjem sem se odločil za smer Pilot helikopterja. Tudi na akademiji sem leta 1983 diplomiral z odliko. Najprej sem letel na helikopterju Gazella, nato sem se prešolal na helikopter MI-8. Do vojne za Slovenijo sem služboval v Zagrebu. Leta 1991 sem prestopil v takratno TO Slovenije.
Ko je bila ustanovljena letalska enota TO sem bil tja razporejen tudi jaz. Delo sem opravljal na različnih dolžnostih, kot so vodja posadke na B-412, inštruktor letenja, ter kot preizkusni pilot. Do upokojitve oktobra letos sem izvajal širok obseg raznih nalog, kot so: mednarodni leti, sodelovanje v mirovnih operacijah, šolanje mladih pilotov, reševanje v gorah, cestno reševanje, prenašanje tovora na gorske postojanke in še bi se kaj našlo.
Živim z družino v Brezju pri Dobrovi, trenutno se ukvarjam z iskanjem novih smeri pri razvoju uporabe helikopterjev za potrebe civilne družbe.
Kakšno šolanje si moral opraviti potem, ko si že letel in opravljal tako zahtevne naloge, kot je reševanje v gorah? Kaj je še potrebno, da si zares tudi reševalec?
Poleg osnovnega šolanja za pilota helikopterja je pri reševanju v gorah potrebno imeti še dodatna usposabljanja, predvsem delo z vitlom in pristajanje na višinske točke. Pa tudi izpit za naziv Gorski reševalec. Ta naziv štejem kot zelo pomemben za letalske posadke, ki izvajajo reševalno delo. Da razložim: upravljanje helikopterja je za izkušenega pilota enako če rešuješ v gorah, ali pa če pristajaš na težko dostopne točke v gorah s ciljem usposabljanja. Dejanska razlika, ki jo težko izmerimo, predstavljajo osebnostne lastnosti ter veščine, ki jih ima posameznik.
Pa si poglejmo podrobneje. Letenje je veščina. Menim, da se človek tega nauči le delno, tako kot na primer slikanja tehnik na Likovni akademiji, ali glasbe na Glasbeni akademiji. Zaradi tega se je nekoč naša letalska šola imenovala Letalska akademija. S šolanjem samo odkrivaš tančice cehovskega znanja, uriš se biti bolj dovzeten, ter prefinjen pri upravljanju stroja. Naj se sliši še tako neumno, pilot se rodi, pilot ne nastane. To velja še posebej za pilota helikopterja, saj upravljanje helikopterja zahteva precej več veščine kot upravljanje z letalom. Seveda se tudi letenja lahko vsak nauči, enako kot vožnje z avtom. Da bi postal pilot z veliko začetnico, pa je potrebno imeti nekatere lastnosti, ki so ti dane že ob rojstvu.
Naslednja lastnost, ki jo mora imeti dober pilot, ki rešuje v gorah, je sprejemanje in razumevanje prostora. Ne smeš se bati višine, videti moraš, tako kot vrhunski alpinisti vidijo smeri v steni, pot svojega helikopterja, ter izvedbo naloge od začetka do konca, skupaj z morebitnimi zapleti ter rešitvami le-teh. Rad moraš imeti gore, jih spoštovati pa tudi poznati. Ljubezen do gora je bistvena pri delu pilota, ki rešuje v gorah. Le na ta način lahko vzpostaviš pozitiven odnos do okolja ter do tistih, ki jih rešuješ. Zavedati se moramo svojih omejitev, po drugi strani pa tudi stiske ljudi, ki potrebujejo pomoč. Lahko se odločimo napačno, ali pa z negativnim razmišljanjem kot »Saj nisem plačan za to«, vplivamo med življenjem in smrtjo – ali pa invalidnostjo. To se ne sme dogajati!
Torej je zelo pomembno, da se pilot zaveda, kako različni dejavniki vplivajo na reševanje?
Razumeti moramo motivacijo ostalih članov posadke helikopterja, kot tudi vseh drugih reševalcev. Delovati moramo pozitivno, pa tudi profesionalno. Osebni problemi ne smejo vplivati na naše odločitve. Tudi mnenja drugih moramo upoštevati skladno z možnostmi, ki jih imamo.
In ne nazadnje, potrebno je opraviti tudi izpit za gorskega reševalca. Tako se naučimo osnov reševanja, plezanja do tretje težavnostne stopnje, gibanja v gorah. Tako lažje razumemo težavnost posameznih reševanj in naporov, ki so jim ob tveganju za lastno življenje izpostavljene vse reševalne ekipe. Tako bi v primeru nesreče s helikopterjem, lažje pomagal ostalim članom posadke in ne bi dodatno ogrožal sebe ali drugih. In nazadnje, tudi fizična kondicija je zelo pomembna.
Mogoče kratek opis tvojega prvega reševanja v gorah?
Priznam, svojega prvega reševanja v gorah se ne spomnim; ne vem zakaj, vendar se mi ni posebej globoko vtisnilo v spomin. Spomnim se mnogih drugih, ki so bila posebna po raznih dejavnikih – od izredne zapletenosti do nemogočih vremenskih pogojev, ali pa samo po izrednem pogledu na polno luno, ki je vzhajala nad Alpami, medtem, ko je na drugi strani sonce zahajalo in je bila pokrajina pravljična.
Kako gledaš na reševanje v gorah kot pilot?
Večino tega odgovora sem podal že v odgovoru na eno prejšnjih vprašanj; menim, da moraš biti vrhunski profesionalec, ki iz »entuziazma« opravlja to delo. Menim, da je uporaba helikopterja pri reševanju v gorah pripeljala do hitrejšega in kakovostnejšega razvoja reševalnega dela. V knjigi »Nesreča na Turski gori« je dr. Tomazin izredno lepo opisal vse prednosti, pa tudi pomanjkljivosti reševanja z helikopterjem. Najgloblje pa se je te problematike, že pred časom, dotaknil Hermann Geiger v svoji knjigi Ledeniški pilot. Kot človek se zavedam potrebe, da se nudi pomoč znotraj »zlate ure« (če ponesrečencu nudimo medicinsko oskrbo znotraj ene ure po poškodbi). Tudi sam se lahko znajdem v taki situaciji; takrat bi si želel takšen pristop. Prav tako pa se tudi zavedam, da lahko pride nepotrebnega aktiviranja helikopterja (zlorabe) pri reševanju v gorah; to se po navadi izkaže kasneje. Problem bi nastal, če bi istočasno tudi nekdo drug potreboval pomoč helikopterja. Po moje je pomembno, da vsak počne tisto, za kar je izurjen in to počne s polno odgovornostjo.
Ali so bila reševanja zate le rutinska naloga?
Reševanja zame nikoli niso bila rutinska naloga. Gora je vsakič drugačna, najenostavnejše reševanje se lahko sprevrže v nekaj najbolj zapletenega. Poleg tega pa tu ne smemo pozabiti, da imamo opravka z zelo visokim čustvenim nabojem. Pri reševanju je vedno v igri človeško življenje. Najprej tistega, ki ga rešujemo in njegovega soplezalca, ali ostalih, ki so udeleženi pri nesreči. Na drugi strani pa vseh nas, ki sestavljamo ekipo za reševanje. Umetnost je ta naboj pretvoriti iz bremena, ki ti vrta po podzavesti, v pozitivno, vendar varno motivacijo.
V vsakem od nas tiči želja pomagati drugemu. V primeru možnosti, da nekdo umira je ta potreba še večja. Kako izpolniti to svojo potrebo brez prevelikega tveganja zase in za ostanek ekipe je pa umetnost. Rutinske naloge reševanja ne obstajajo. Rutinski pogled na nalogo te ubije.
Vem, da je vsako reševanje drugačno, ali si se moral na kakšno še posebej pripraviti?
Na vsako reševanje se moram pripraviti. Na nekatera sem se s svojo posadko še posebej pozorno pripravil. Eno od teh je bilo reševanje na Kriški gori.
Na zemlji smo helikopterska posadka in medicinska ekipa z Dr. Gorjancem na čelu opravili obsežno pripravo, kjer je vsakdo dobil jasno zadolžitev. Zavestno smo poleteli v meglo/oblak, ki je pokrival vrh Kriške gore, da bi rešili življenje mali deklici. Ta bi brez naše pomoči umrla. Tveganje je obstajalo ter ostajalo, vendar ni bilo kritičnega pomena, saj ga je podrobna priprava ter proučevanje morebitnih problemov skorajda izničila. Ni bilo prijetno leteti po megli nad vrhovi smrek. Sposobnost človeka pa je v tem, da racionalno obdeluje emocionalne in vizualne vplive. Seveda smo reševanje uspešno zaključili.
Potem reševanje na Mangartu. Z dr. Tomazinom, ter ostankom ekipe smo podrobno proučili vse možne dejavnike, določili meje delovanja in zaupali drug drugemu. Navkljub res nemogočim razmeram, smo nalogo uspešno opravili. Žal je bil ponesrečenec mrtev.
Še bi lahko omenjal. Letošnje novoletno reševanje pod Staničevo kočo, kje so nas oblaki skoraj zaprli. Pa moje zadnje reševanj v karieri, na Doliču; bila je že noč. Priprava - seveda, vsekakor. Posledica kvalitetne priprave je bila uspešno izvedena naloga.
Vedno je bilo varno. Takšna je vsaj moja presoja.
Vendar sem si kar nekajkrat zastavil vprašanje - kaj sploh počnem tukaj, saj lahko tudi jaz umrem?
Kaj meniš o reševalcih in njihovem delu nasploh?
Na to vprašanje bi odgovoril malo bolj indirektno. Ko sem se ob nedeljah (ali pa ob praznikih) zjutraj peljal v službo na Brnik sem videl prazne ulice, prazne ceste. Srečal sem le tiste, ki so na ta dan delali. Tako kot jaz, so se vozili v službo še policisti, zdravniki, med. tehniki, cariniki, vzdrževalci, šoferji avtobusov, smetarji, še bi lahko našteval. Voditelje radijskega programa, in televizijce tu ne bi upošteval. Tu smo, skratka, bili tisti, ki smo skrbeli, da se svet vrti. Brez teh poklicev ne gre. Med njih bi uvrstil tudi gorske reševalce.
V današnjem času delujemo kot anahronizem, kot infantilni altruisti. Danes, ko je profit in denar vse. Le kdo se bo ob vsakem trenutku dneva odzval in odšel, pogosto niti za hvala lepa, tvegajoč svojo glavo in zapuščajoč svoje najdražje pomagati nekomu drugemu?
Plemenito, a dandanašnji premalo cenjeno delo reševalcev.
Si član GRS Jesenice, kako so te sprejeli reševalci na tvojem društvu?
Torej, sem član GRS Jesenice, tam sem bil tudi pripravnik, kaj naj rečem? Tam imam same prijatelje, kakor na poklicnem tako tudi na osebnem nivoju.
Nisem član ostalih GRS društev. In jih ne bi našteval. In glej ga, zlomka – tudi v teh društvih imam same prijatelje, prav tako na poklicnem in osebnem nivoju.
Ali helikopter vpliva na število reševanj, ki jih je vsako leto več?
Ne, po moje temu ni tako. Po mojem mnenju na povečanje števila reševanj vplivata, med ostalim, dva ključna dejavnika. Prvi je mobilna telefonija, seveda v povezavi z vse večjim vplivom javnih medijev, predvsem rumenega tiska. Primer: Nekaj se mi zgodi, pokličem 112, če me ne pridejo reševat pa pokličem medije. A fantje vedno gredo, ne glede na razmere! Sicer pa pokličem vplivnega prijatelja, ki pozna drugega vplivneža, ta pozna enega tretjega, pa bodo reševalci spet prišli pome. V primeru, ko pride do zaračunavanja reševanja, ker sem očitno sam povzročil neljubi zaplet, pa spet pokličem kakega vplivneža, obvestim medije.
In potem so krivi reševalci, ki jih kar naenkrat nihče več ne brani. Sramotno …Ali je res potrebno izpostavljati reševalce, ki vedno nesebično pomagajo.
Drugi dejavnik: standard v Sloveniji je relativno visok. Poglejte samo cene spanja v gorskih kočah. Moderno je iti v hribe. To danes počne veliko ljudi! Denarja je dovolj, lahko se kupi najboljša oprema. Kot pravi rek: Obleka naredi človeka. Nekateri to prevedejo v »dobra gorniška oprema naredi dobrega gornika/alpinista«. Pa smo tam!
Se ti je kdaj zgodilo, da nisi mogel zaradi različnih okoliščin pomagati? Sam vem, da včasih pride tudi do takih situacij.
Med moje najbolj črne spomine spada nesreča na Konjskem sedlu. Takrat, ko je reševalca Čufarja zasul plaz. Če bi vedel, kaj se bo tekom noči zgodilo, bi večer pred tem tvegal, ter odpeljal ekipo na Kredarico. Bila je polna luna, pristal bi sicer brez dovoljenja, a menim da bi mi najbrž uspelo. Čez noč se je vreme obrnilo in vemo, do česa je prišlo.
To je bil eden ključnih dogodkov v moji karieri. Takrat sem si obljubil, da bom dal v bodoče vse od sebe, seveda znotraj omejitev, da opravim nalogo.
Če je bilo vreme neugodno, sem naredil vsaj to, da sem reševalce ter potrebno opremo prepeljal čim bližje kraju nesreče. Tako sem jim vsaj malo olajšal delo. V primerih, ko sta nas ustavila noč ali slabo vreme, sem mnogokrat dejal vodjem reševalne akcije, naj me pokličejo pred svitom. Da bomo čim prej poskusili znova, če se bo le dalo. To sem nekajkrat tudi storil – vedno uspešno.
Kaj pa tveganje, kje so meje, ali reševalci preveč tvegamo?
Na to vprašanje težko odgovorim, Vsakdo pozna meje svojih zmožnosti, vodja reševanja pa mora poznati omejitve celotne ekipe. Tu pogrešam tako imenovani »Crisis management«. Je pa delo gorskih reševalcev vsekakor delo, kjer se točka »povišano tveganje« nahaja v opisu del in nalog. Taki pač smo, mar ne?
Kje je meja, ko je tveganje za reševalce preveliko?
Ne vem; vsak pozna svojo. Triaža je pomemben del vsake akcije, to vi, kot »reševalci« veste bolje od mene.
Sam sem uporabljal nekaj dejavnikov, ki so določali stopnjo, do katere bom tvegal:
1. Če ne grem, bo ponesrečenec umrl? Visok faktor tveganja.
2. Če ne grem, bo ostal invalid ali pa bo pač neugodno visel nekje v navezi, lahko, da ga bo bolelo, vendar nevarnosti za smrt ni. Nižji faktor tveganja.
3. Če ne grem bo pač počakal v neki koči, nič mu ne bo manjkalo, jutri je nov dan. Manjše tveganje.
4. Poškodovanec je pokojni. Ne moremo več pomagati. Gremo, ko bomo lahko. Opraviti brez nepotrebnega tveganja.
Po mojem mnenju sta bili najbolj absurdni akciji, podpihovani z raznimi pritiski in mediji, nevarni za ekipe reševalcev, utrujajoči, ter nepotrebni v takšnem obsegu:
• Iskanje Staneta Belaka-Šraufa, pogrešanega v plazu že kar nekaj časa. Nepotrebno porabljen denar, reševalci so tvegali, da jih zasuje plaz, ni bilo jasno, kje iskati, da bi bil Šrauf živ, pa ni bilo več verjetno!
• Konjsko sedlo: Ko se je nesreča že zgodila – naslednji dan zjutraj – se je zgodilo nedopustno siljenje poleta helikopterja v nemogočih vremenskih pogojih, vzpodbujanje tekmovalnosti ter samo dokazovanja (pritiski od zunaj). Takrat se je že vedelo, da je za tovrstno delovanje – žal – prepozno. En reševalec je bil že pokojni (Čufar), ostali pa na varnem.
Iz naslonjača se vse razmere zdijo idealne.
Ali je naša zakonodaja na tem področju po tvojem mnenju ustrezna, imamo »varovalko« za svojo varnost?
Vsi vemo, da varovalke ni. Ustreznega zavarovanja ni. Pogosto smo predmet medijskega linča. Financiranje gre bolj tako… Kaj če se komu kaj zgodi – spomnimo se Turske gore. Tudi takrat smo reševalci nosili vse breme pomoči družinam, kot da že sami nismo bili dovolj prizadeti. Velikega napredka na tem področju ni. Očitno nima nihče politične volje, da bi to področje ustrezno uredil na nivoju države.
Kaj meniš o aktiviranju helikopterja, je postopek pravi ali se da še kaj izboljšati?
Torej, to vprašanje bi rad malo razširil. Tak postopek, kot je sedaj – kakor tudi urjenja reševalcev-letalcev, tako tudi aktiviranja je okoren in nekvaliteten. Dobro je, da se tisti, ki izdajajo odobritve za polet helikopterja zavedajo posledic, so »samo ljudje«, ter zato hitro in po bližnjici urejajo odobritve. Žal je ta postopek neuraden, uradno je pa vse skupaj ena sama zmešnjava.
Ve se, kdo je vodja helikopterske ekipe in kdo, na koncu koncev, izda nalog za prevoz. To je zdravnik letalec. Žal, zdravnik ne more izdati ukaza za dvig helikopterja. To je neposredni odgovor.
Malo širše: Vsako leto se uri veliko število letalcev-reševalcev ter zdravnikov-letalcev za reševanje v gorah. Za ta urjenja z helikopterjem se porabi veliko sredstev in časa. Posamezniki pa so, posebej če živijo v »ne gorskem« delu Slovenije ali pa, če niso udeleženi vsaj v nekaj akcijah reševanja s helikopterjem, samo formalno izurjeni. Tak način ni rešitev. Je drag in neuspešen.
Vsi gorski reševalci morajo biti izurjeni za osnovno delo z helikopterjem. Tako kot tudi gasilci, jamski reševalci, pa še kdo. Toda ti reševalci so v prvi vrsti usposobljeni za vsa klasična reševanja. Mravljice, pridne in delovne.
Helikopterska ekipa mora biti »profesionalna«. Majhna skupina ljudi, ki se med seboj dobro poznajo poznajo, ki so resnično izurjeni za vsakršno reševanje.
Po mojem mnenju bi reševanje moralo biti organizirano tako: Določeno omejeno število reševalcev-letalcev (vsekakor manj kot sedaj), vrhunsko izurjenih, tako na vajah, kot tudi v praksi, določeno število vrhunsko izurjenih zdravnikov-letalcev in društva klasičnih reševalcev.
Helikopter,namenjen za gorsko reševanje naj ne bi bil ne vojaški in ne policijski. Tu ni problem v barvi helikopterja, problem je v namembnosti helikopterja. Obstoječi helikopterji so neopremljeni za reševanje, po drugi strani pa preobremenjeni z vsemi, za gorsko reševanje popolnoma nepotrebnimi, vojaškimi in policijskimi aparaturami.
Zaradi tega nobena vrhunsko izurjena posadka ne more izpeljati naloge tako, kot bi si jo želela. Da seveda ne omenjam, da primarni nalogi teh posadk sploh nista reševanje v gorah ali HNMP.
Za teboj je nešteto reševanj, si jih že strnil, ali boš še naprej ostal med reševalci?
Samoumevno je, da bom še naprej ostal med reševalci. Vsa reševanja težko strnem, nekako pa bom ostal z vsemi povezan, saj je bilo vsako posebno. Je pa res potrebno, da bi končno uredili stvari, ki niso v domeni posameznih GRS društev in GRS zveze. Stvari, ki so v domeni države. Zaračunavanje storitev, opremljanje, urjenje, ustrezno zavarovanje članov, ter priznavanje dela.
Miki hvala, da si za našo publikacijo povedal, kako ti kot pilot gledaš na posamezna aktualna vprašanja o reševanju in problemih, ki jih imamo v gorski reševalni službi.