Gorniška potepanja: Ko boste, pa po katerikoli poti že, prispeli na razgledno Dobrčo, se velja potruditi še na, če so pravilno izmerili, meter višji Šentanski vrh, odkoder boste videli še dlje. Tudi v snegu bo šlo dobro od nog, saj je ponavadi shojeno že kmalu po sneženju.
Na hrastovo goro
Čeprav spada Dobrča (1634 m) zaradi apneniške kamninske sestave tal k zahodni skupini Kamniško-Savinjskih Alp, jo marsikdo uvršča v sosednje Karavanke. 
Najdemo jo v vodniku o našem najdaljšem gorovju, seveda z opombo, da je v njem samo zaradi planinske potrebe (logike?), ker je zemljepisno prek Prevala pač povezana z Begunjščico. Tudi avtor vodnika po Slovenski planinski poti Dobrčo zaradi praktičnosti uvršča v poglavje »Po Karavankah«, z obrazložitvijo, da večina ta del poti, ki jo poleg Knafelčeve markacije spremlja tudi enica, med Tržičem in Dovjim, kjer SPP zapusti Karavanke, prehodi na skupni večdnevni turi.
Od Kriške gore in s tem Storžičeve skupine Dobrčo loči globoka dolina Mošenika, na drugi strani pa njena pobočja prav tako strmo padajo v dolino 
Drage. In, da ne pozabim: tudi levo od nje še ni konec Kamniško-Savinjskih Alp. Brezniške peči so njihov najzahodnejši del. Koliko ima s Kamnikom in še posebej s Savinjo skupnega greben, v katerem se pri Žirovnici za kratko skrijejo vlaki ob vožnji na Jesenice, pa je že druga zgodba. Fickov vodnik iz leta 1993 ta del Kamniško-Savinjskih Alp, z našo današnjo izvoljenko vred, preprosto prezre.
Na Dobrčo vodi veliko markiranih poti, pa tudi takšnih pristopov, ki so bolj primerni za gornike z raziskovalno žilico. Podrobneje ne bi o tem, a v svetu med 
Potočnikovim grabnom, Belim potokom in Bistriško planino se najde, poleg lahko dostopnega Tominčevega slapu, marsikaj zanimivega. Pa še izgubiti se ne morete, ker je »steza« pač tam, kjer boste prikolovratili na katero od uradnih poti, ki pa so resnici na ljubo vedno bolj podobne razkazovanju mišic sodobnega, za »napredkom« stremečega človeka. Največ obiska je gora verjetno deležna iz vasi Brezje čez Breško goro, potem pa do ali mimo Koče na Dobrči in Podgorske planine do njenega razglednega vrha.
Koča na Dobrči se je sprva imenovala Krisanola. Pa ne zato, ker je stala na Kresu, kot se kraj imenuje v spomin na kurjenje kresov ob turških vpadih, 
temveč po začetnih zlogih priimkov zasebnih lastnikov Kristana, Savnika in Novaka in Langusa. Po drugi svetovni vojni je dolga leta, v spomin na ponesrečenega planinca, nosila ime »Kostanjevčeva koča na Dobrči«. V sedemdesetih letih je pogorela, a so prizadevni tržiški planinci postavili novo in jo poimenovali z današnjim nevtralnim imenom.
Do koče se lahko povzpnemo tudi iz ostalih podgorskih vasi in pa (ah ja) pripeljemo (in to zelo visoko) po gozdni cesti. Severni pristop vodi po Slovenski 
planinski poti (seveda v obratni smeri) s Prevala. Tudi na Tržiški strani je še nekaj (ne)označenih poti in kolovozov čez Bistriško, Breško in Lešansko planino. Ko boste, pa po katerikoli poti že, prispeli na razgledno Dobrčo, se velja potruditi še na, če so pravilno izmerili, meter višji Šentanski vrh, odkoder boste videli še dlje. Tudi v snegu bo šlo dobro od nog, saj je ponavadi shojeno že kmalu po sneženju. Morda do Šentanskega vrha malo manj, zato se lahko obljubljenih pet minut malo razvleče, a kaj hujšega verjetno ne bo.
Najbrž se sprašujete, zakaj je v naslovu tudi grad Kamen? Hja, nekega popoldneva se z »veliko obtežitvijo« vse do Begunj nisva mogla spomniti, kod 
in kam. Za dodatni razmislek sva se podala na temeljit in precej dolg ogled gradu, kjer nisva 
bila že celo večnost, in skozi okno zrla v zasneženo Begunjščico. Ker je pred Dobrčo vodila s šest proti ena, sva z večernim vzponom to bilanco malo popravila, saj je minilo že skoraj deset let od zadnjega (bolje rečeno prvega) obiska. Patetika meni ne gre najbolje, a slovo dneva na vrhu je bilo tako čudovito, da je bilo vredno malodane do večera razmišljati, kam bi se šlo na sprehod.
Pa še pojasnilo podnaslova. Dobrča se ne imenuje tako zato, ker je dobra gora. No, saj je (v smislu lahke dostopnosti in širnega razgleda), toda s 
pridevnikom »dober« nima nič skupnega. Stari slovanski izraz »dobr« pomeni hrast. Nisem prepričan, da je na pobočjih Dobrče 
v današnjem času kaj več hrastov kot na drugih podobnih sredogorskih vrhovih, je pa vsekakor res, da nemško ime za grad Gutenberg, če ga je gospoda tako poimenovala zaradi Dobrče (v nekaterih virih je temu pritrjeno), ni (bilo) pravilno. Dandanes je od nemščine in gradu ostalo bolj malo, ne vem pa, ali še tako kot nekoč domačini iz podgorskih vasi izraz dobrča uporabljajo tudi za strme gorske košenice. Tudi teh verjetno skoraj ni več. Vsaj pri nas doma ne. Zdi pa se mi, da tudi pod Dobrčo ni dosti drugače ...