Gorniška potepanja: Opisa nisem imel s seboj in tudi doma ga pred turo nisem prebral, ker mi na kraj pameti ni padlo, da Mavrinc za deveti mesec ne bi bil dovolj. Bolj sem ji govoril, da nisem prepričan, ali je rušje požagano do vrha, predvsem pa, da je zanjo preveč strmo, bolj je želela navzgor ...
Med Malo in Veliko Pišnico
Prejšnji teden naju je v gore spet povabil Tine Mihelič s svojim vodnikom, v katerem je zelo doživeto opisal pristope do gorá na senčni strani Julijskih Alp. 
Zahtevne vrhove sva tokrat gledala samo od daleč, a Mavrinc je tako prijazna in razgledna vzpetina nad vršiško cesto, da sva se na njegovem vrhu čudila eden drugemu in se spraševala: »Kako to, da ni prišel na vrsto že prej?« V nadaljevanju so šle želje in z njimi koraki malo po svoje, a pojdimo lepo od začetka.
Najprej beseda o imenoslovju. Za koto 1562 m (ali 1564 m) najdemo tale imena: Špica v S(s)edelcih, Nad Sedlom špička, Mavrinc in Visoki Mavrinc. Po 
nekaterih virih je Mavrinc (tudi Mravinec ali Mravinc) na koti 1272 m. Zemljevid Jalovec in Mangart stopnjuje takole: Mali Mavrinc (pobočje nad prvima serpentinama vršiške ceste), Mavrinc (1272 m) in Visoki Mavrinc (1564 m). Tako za Špico v Sedelcih zmanjka prostora. Kaj je bolj prav in kaj manj, ne vem. Vrhova sem zapisal tako kot večina, ni pa rečeno, da je takšno poimenovanje najbolj pravilno, zato prosim vse, ki kaj vedo, da sporočijo svoja mnenja in predloge.
»Najlažji in najbližji vrh v knjigi bova pa menda še zmogla,« sva si rekla in že sva nad Rusko kapelico ujela okljuke udobne lovske poti. Mimo zelene klopce 
na Širokem rovtu sva se povzpela na sedlo med Kumlehovo glavo in Visokim Mavrincem. Na to sedlo (po pripovedovanju domačinov bi ga morali pisati z veliko začetnico) pripelje pot tudi z druge, severovzhodne strani. Do vrha na desni je bil le še korak ...
Razgled na gorski venec nad Krnico je veličasten. Čeprav so ga sem in tja zakrivale meglice, sva videla skoraj vse. Gore so kar tekmovale med seboj, 
katera se nama bo predstavila naslednja, katera bolj iznenada in katera bolj silovito, le Razor in Prisank se nista hotela popolnoma odkriti. Iz oči v oči smo se gledali z martuljškimi velikani na nasprotni strani. Midva sva obujala spomine, oni pa so nemo molčali in se otresali snegov letošnje obilno zasnežene zime. Skoraj z vsakega od njih imava svojo, z večine tudi zimsko zgodbo. Na nasprotni strani se je pred megleno kapo Male Mojstrovke dvigalo Robičje, pa Kumlehova glava (1785 m), Veliki in Mali Kumleh, na koncu pa še Škrbinjek. Klopca na vrhu je na moč pripravna za dolg počitek in razmišljanje o ... No, jaz sem mislil na sestop, a dekletove želje so bile drugačne.
»Kako se pride tja gor?« Pokazala je na Kumlehovo glavo. Nisem je jemal preveč resno, a sem kljub temu zinil: »Če se dobro spomnim opisa M&M, vodi skozi rušje pot, a to sedaj ni zate. Midva bova lepo sestopila v dolino.«
Očitno nisem bil prepričljiv. Do sedla se je vrnila po isti poti, sam pa sem našel smer po desni strani grebena. Za kazen sem moral splezati navzdol čez kratek in krušljiv skok, a kaj hujšega od udarca v koleno nisem doživel.
Na sedlu je bilo njeno vprašanje zelo podobno. Tokrat ni vprašala: »Kako se pride tja gor?« ker sem na to že odgovoril, temveč: »Ali je to ta potka?«
Opisa nisem imel s seboj in tudi doma ga pred turo nisem prebral, ker mi na kraj pameti ni padlo, da Mavrinc za deveti mesec ne bi bil dovolj. Bolj sem ji govoril, da nisem prepričan ali je rušje požagano do vrha, predvsem pa, da je 
zanjo preveč strmo, bolj je želela navzgor. Pravzaprav nič več želela ... Kar šla je. Izkoristila je trenutek moje nepozornosti, ko sem se ukvarjal s fotografiranjem. Ni mi ostalo drugega, kot da sem stekel za njo. Naslednjič bom tudi na sredogorske »sprehode« vzel štrik ... V nadaljevanju sem še najmanj trikrat izrekel besedi: »Pojdiva nazaj!« a ni pomagalo. Ne pri zahtevni prečnici v gozdu, ne pri izpostavljenem prestopu nad globoko zarezano grapo in ne pri strmih prehodih med rušjem. Malo pod vrhom sem mislil zasitnariti še enkrat, a ne bi imelo prav nobenega smisla. Meni se vedno bolj zdi, da je trma nalezljiva. Sam je premorem kar precej in tole ji je bilo zelo podobno.
Na vrhu sem razumel, zakaj jo je na vso moč vleklo navzgor. V trenutku se je razkrilo še severno obzorje, ki je v panorami Visokega Mavrinca manjkalo. Dolg 
počitek je dobro del, zelo previdna in varna vrnitev v dolino pa je dokaz, da se lahko z voljo doseže marsikaj. Morda se bo komu zdela tale tura neodgovorna, nezaslišana, nepremišljena in morda mi/nama bo to tudi napisal, a počasi in po pameti se daleč pride. Vsak zase najbolje ve, kaj in koliko zmore v katerem obdobju. K pisanju te objave me je vzpodbudilo tudi dekle, ki je na forumu PZS spraševalo o primernosti tur nad Kranjsko Goro za nosečnice. Nisem popolnoma prepričan, da je to ena od »primernih« tur, vem pa, da so za njeno uspešno izvedbo zelo zaslužna najina mladostna leta, ki sva jih preživela v gibanju po zahtevnem brezpotnem svetu našega visokogorja.