Andrej Brvar: alpinist / gornik / planinec/ so predvsem subjektivni pojmi - Politična dimenzija spora - Razvojna dimenzija - Preskus demokratičnosti organizacije
1. alpinist / gornik / planinec / so predvsem subjektivni pojmi
V zadnjih nekaj desetletjih je zahajanje v gore doživelo kvaliteten razvoj. Potreba po gibanju kot nadomestilo modernega načina življenja poganja vedno več ljudi tudi v gore. Cilji tistih, ki so med najbolj aktivnimi, postajajo vse zahtevnejši, obisk gora je razporejen skozi celo leto. Oprema in obutev planinca iz novih precej lažjih materialov in ceste, ki so potegnjene visoko v gore so pripomogli, da se praviloma izleti končujejo še isti dan. Zato ne preseneča, da so obiskovalci gora, ki premagujejo poti, ki so še ne dolgo tega štele za registracijo alpinistov, pričeli sebe poimenovati gornik. S tem se želijo razlikovati od planincev, ki po njihovem mnenju običajno obstanejo na nižjih vrhovih in pri planinskih kočah. Gorniki dejansko doživljajo gore kot alpinisti v tistih časih, ko se je pri nas pojmovalo alpinizem še kot način življenja v gorah. Sčasoma je z razvojem postal alpinizem domena vse bolj ozkega kroga vrhunskih (tudi profesionalnih) športnikov, izpraznjeno mesto pa so zasedli gorniki. Diferenciacija v tem času ne poteka zgolj na črti planinec – gornik pač pa tudi alpinist – gornik. In te ločnice nimajo jasnih meja, so subjektivne v glavah obiskovalcev gora. Sam se imam za planinca a lahko dodam, da mojim turam in doživetjem lahko zavida marsikateri obiskovalec gora, ki se razglaša za gornika.
2. Politična dimenzija spora
V tem sporu ne gre zanemariti tudi politične dimenzije. Pred enajstimi leti so ustanovili Gorniški klub Skala. Kot se je slišalo na ustanovni akademiji njihovi člani-gorniki hodijo po brezpotjih za razliko od kravjih, ovčjih, kozjih in konjskih pastirjev - planincev. Doslej se je izkazalo, da planinski meščani kot bi lahko po tej razlagi imenovali gornike, niso prisotni le v Gorniškem klubu Skala. Tudi ne bi mogli trditi, da je v Planinski zvezi zbrana le »planinska raja« . Oholost, ki so si jo takrat privoščili funkcionarji nove zveze še ni pozabljena tudi zato, ker so bili interesi za ustanovitev te zveze pravzaprav politični. Gorniški klub Skala deluje kot izpostava ene od večjih političnih strank. To je njen predsednik letos tudi prostodušno priznal, ko se mu je v zborniku Slovensko planinstvo po svetu zapisalo, da je »začetku ustanavljanja gorniških klubov, ki so se leta 1997 združili v Skalo, botrovala predvsem tedanja enostranska politična usmeritev Planinske zveze.« Zato ne čudi, da del planinske javnosti ob besedi gornik pomisli na strankarskega vojščaka, ki je dejaven v gorah.
3. Razvojna dimenzija
V zadnjih dvajsetih letih so se planinskim društvom in Planinski zvezi Slovenije korenito spremenili pogoji delovanja. Na zunaj se to pozna v materialnem in kadrovskem osiromašenju društev. Zavoljo družbenega ozračja in nesmiselne zakonodaje postajajo vodilni tisti, kogar člani prepričajo, da sprejme funkcijo. Vodilne ljudi v društvih in zvezah se praviloma ne izbira med več kandidati. Zato je v društvih in zvezah izostala konkurenca med vizijami razvoja. Edina razvojna vizija povprečnega društva danes je golo preživetje. Ob odsotnosti razvojnih projektov so programi vedno bolj nasičeni z slavljenjem obletnic preteklih dogodkov. V situacijah, ki pri odločitvah terjajo širino in modrost, pa vodstva sprejemajo odločitve, na podlagi vrednostnih vzorcev preteklosti.
Slovensko planinsko društvo je bilo od samega začetka ustanovljeno za celovito pokrivanje gorskega prostora. To niso bili klubi po vzoru angleškega Alpin Cluba, ki združujejo zgolj ljubitelje gora. Razlika v konceptu se je ohranila do danes. Vse planinske organizacije, ki delujejo v alpskih predelih imajo organizacijo, kadre in znanje naravnano v celovito gospodarjenje gorskega prostora. V zgodovini so v planinskih društvih delovali avant-turisti, hribolazci, alpinisti, jamarji, fotografi, smučarji, markacisti, gorski reševalci, gorski stražarji, cicibani-planinci, gospodarji v zadnjem času pa tudi jadralni padalci, športni plezalci, gorski kolesarji itd.. Vsem je dajalo in daje planinsko društvo zavetje, ker se je opredelilo kot društvo, ki bo prijazno do vseh interesov, ki jim je medij gora. Če se krovna organizacija t.j. Planinska zveza Slovenije odreka gornikom in gorništvu potem zapušča koncept organizacije, ki naj bi povezovala in usklajevala vse interese povezane z gorskim prostorom. Po nepotrebnem se vzpostavljajo v organizaciji razmere podobne onim v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Vzgojno izobraževalni sistem planinske organizacije je nekdaj slonel na mladini. Zavoljo tega je bila Mladinska komisija PZS ena od najvplivnejših in najpomembnejših organov. Vzgojno izobraževalni sistem se je drevesno razraščal v vse dejavnosti. Skoraj sleherni aktivni član je izšel iz katere od vzgojno izobraževalnih oblik, ki jih je obvladovala Mladinska komisija. Tako je Mladinska komisija z naravnimi zavezniki (alpinisti, reševalci) uspešno ohranjala ravnovesje z interesi gospodarskega dela planinske organizacije.
V tranziciji se je Planinska zveza reformirala. Nekdanji piramidni vzgojno izobraževalni sistem se je preoblikoval. Dobili smo posamične, specializirane izobraževalne sisteme. Mladinska komisija je s preobrazbo izgubila vpliv na vodnike, alpiniste, reševalce,...Na programski ravni je to vrzel poskušala zapolniti z razvijanjem kvalitetne množičnosti oz. gorništva.
Splet okoliščin je povzročil, da je Planinska zveza zastala z reformami zapisanimi v Vodilih. Projekt kvalitetne množičnosti oz. gorništva ni dobil potrebne širine tudi zato, ker se je Mladinska komisija organizacijsko in kadrovsko iztrošila.
4. Preskus demokratičnosti organizacije
Sedanja situacija, ko se izganja gorništvo lahko pomeni, da so gospodarski interesi v Planinski zvezi prevladali do te mere, da se čutijo dovolj močne, da si upajo poseči po avtoritarnih korakih.
Noben ukrep v organizaciji, pa naj bo še tako opravičevan z dobrimi nameni, ne sme ogroziti temeljnih demokratičnih principov, ki jih državljanov zagotavlja že Ustava. Med te sodi vsekakor tudi svoboda izražanja.
Kot smo pred leti argumentirano zavrnili poziv enega od razumnikov, da naj se planinska društva nemudoma preimenujejo v gorniška društva, je potrebno tudi tokrat zavrniti in razveljaviti sporno odločitev. Takratna pobuda in sedanja okrožnica sta ekcesna, ker poskušata uvesti enoumje v Planinsko zvezo. A potrebno je dodati, da nosi okrožnica večji greh. Če je pred leti radikalno potezo predlagal eden od članov, je tokratni radikalen ukrep izganjanja drugače mislečih potegnilo vodstvo organizacije. Zato je nujno razveljaviti sporni odlok in razpravljati o odgovornosti vodstva, ki si je drznilo poseči v demokratične pravice članov. Ta dva koraka pristojnih organov Planinske zveze Slovenije sta potrebna za ohranitev demokratičnega obraza organizacije.
Andrej Brvar