Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Napolnimo muzej (2)

02.11.18 20:18
Napolnimo muzej (2)


Gore-Ljudje: [ Razgledi ]

30.03.14: Ko uporabni predmet postane muzejska zgodba [G-L]
31.03.16: Napolnimo muzej [G-L]
13.05.16: Še je prostor  [G-L]
18.01.17: Črnobel papir in rjasto železo [G-L]
02.11.18: Napolnimo muzej (2) [G-L]

 

nedelja, 4. november 2018, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 308

Razgledi - Borut Peršolja: V Slovenski planinski muzej je – z zadnjo osebno dostavo – romalo več potencialnih muzejskih eksponatov:

- mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka,
- plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992,
- tri spominske diskete 3,5 za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999,
- dve spominski disketi 3,5 na katerih je še vedno shranjen del elektronskega arhiva Mladinske komisije PZS (v obdobju, ko sem jo vodil) in lik Cicibana planinca (v formatu jpg), ki je bil maja 1998 uporabljen za prilogo Cicibana in
- čelade iz Planinskega učnega središča Bavšica.

* * *
Mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka, proizvajalca Mitar Arsena (kot piše na pokrovčku), smo nekoč poznali vsi obiskovalci gora. Ko je za impregnacijo usnjenih gojzarjev zmanjkalo nesoljene živalske masti, kot stranskega proizvoda ob tradicionalnem vsakoletnem klanju prašičev, je prišla ta obrtniško izdelana mast kot naročena … Ko si kupil gojzarje Jaka, si to mast dobil zraven v paketu z zelenim nahrbtnikom. Čeprav je bila mast nevtralne barve, pa je v kombinaciji s povečini rjavimi gojzarji in dežno/snežno mokroto, sčasoma obarvala tudi volnene nogavice. Zadnji primerek masti v originalni embalaži, najden v kleti, je romal v muzej.
 
Mast za gojzarje Jelka. (Fotografija: Borut Peršolja)

* * *
Med darovanimi predmeti je tudi črna plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992, ki sem jo uporabljal v pisarniškem poslovanju.
 
Ovojna mapa z nalepko Podporni član 1992.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Financiranje delovanja gorske reševalne službe v obdobju pred osamosvojitvijo Slovenije ni bilo sistemsko urejeno. Po zgledu Avstrije je bila leta 1989 uvedena nalepka Podporni član GRS. Pavle Šegula je v Planinskem vestniku napisal: »Uvedba kategorije podporni član GRS je najtesneje povezana s financiranjem Gorske reševalne službe (GRS). O tem povprečen planinec ne ve dosti, večina tistih, ki zahajajo v gore, pa ne veliko več — ali pa sploh ničesar. Večina ve le to, da posegi GRS prizadetih ne stanejo prebite pare; to pa je tudi vse.

Konec aprila letos (leta 1989, opomba BP) je KGRS izdala nalepke v obliki znaka, podobnega uradnemu znaku gorskega reševalca, vendar s pripisom podporni član in letnico veljavnosti. Nalepka je namenjena za pritrditev na osebno ali drugo vozilo, lahko pa jo prilepimo kamorkoli, pač po želji in okusu, vsekakor pa na vidno mesto, saj s tem izkažemo tudi svojo povezanost s svojo samozaščitno organizacijo, ki že od leta 1912 uspešno in nesebično opravlja svoje poslanstvo.

Sredstva, ki jih pridobe PGRS iz prispevkov podpornih članov GRS, so namenjena za nabavo in vzdrževanje tehnične, sanitetne in zaščitne opreme GRS. Na voljo so enotne nalepke, katerih cena bo v letošnji sezoni znašala za zasebnike 30.000 dinarjev, za podjetja, ustanove in druge pravne osebe pa 100.000 dinarjev. Podporni član ob nabavi dobi nalepko, po želji pa še potrdilo, če bi rad svoj izdatek uveljavil pri zahtevku za znižanje davčne osnove. Gorski reševalci po Sloveniji pričakujemo ugoden odziv, vsem podpornim članom GRS pa iskrena hvala v imenu vseh, ki bodo iz kakršnegakoli razloga potrebovali našo pomoč.« 

Nalepke so se ohranile do danes. Donacija od posamezne nalepke, ki se jo lahko kupi v pisarni GRZS v Kranju, na društvih in postajah GRS in v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, v vrednosti 5 €, je namenjena delovanju Sklada Okrešelj.

* * *

Slovenskemu planinskemu muzeju sem predal tri spominske diskete velikosti 3,5 palca (8,8 cm) za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999.

Jana Racman, nekdanja vodja pisarne Planinske zveze Slovenije, se spomni, da so bili prvi pogovori o nastanku programov iPZS in iPD že v letu 1996. Izvedbeni elaborat se je začel pripravljati že kakšno leto ali dve prej. V startu je bilo v namestitev planinskim društvom posredovanih 46 programov iPD (sprva je program obstajal v Clipperju za DOS, kasneje je bila pripravljena tudi različica za Windowse), ki jih je pripravil Dragan Miklavčič (sicer nekdanji predsednik MK PZS) z ekipo podjetja Infrax. Racmanova ocenjuje, da je s programom delalo okoli 90 planinskih društev, ki so postopoma prehajala na računalniško obdelavo podatkov. Tudi Dragan Miklavčič se spominja, da je bil program še zelo dolgo v uporabi, »ker je ena gospa iz PD Mojstrana še ne toliko let nazaj klicala za podporo.«
Tudi razširjena različica iPZS je bila na PZS še nedolgo nazaj v uporabi – vsaj za spremljanje odlikovancev. Program iPD smo s pridom uporabljali tudi v Planinskem društvu Domžale. Nameščenega sem imel na osebnem računalniku do konca mojega predsedniškega mandata, to je do februarja 2010.

Spominske diskete 3,5 program iPD.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Zadnje obvestilo o posodobitvi programa je bilo v Obvestilih PZS objavljeno januarja 2007:

»12. 1. 2007
OBVESTILO VSEM UPORABNIKOM PROGRAMA iPD
Vsa PD obveščamo, da je bila narejena posodobitev programa iPD, zaradi spremembe valute in sicer iz SIT v EUR.

V spodnjih vrsticah je napisan potek izvedbe.
1. Najprej je potrebno narediti kopijo celotnega direktorija (PD) kjer se nahajajo podatki.
2. Poženete inštalacijo, ki se nahaja na http://transfer.infrax.si/pd/IPDEUR.exe
3. Izberite obstoječ direktorij, kjer so podatki.

V kolikor vam po inštalaciji program ne bi več deloval (možno je, da bo potrebno prilagoditi še strukturo baze), pošljite »zazipane« podatke (lahko brez *.exe datotek), na naslov [email protected] ali pokličite skrbnico programa ga. Alenko Štremfelj 05/37 34 184.
Vsa tista PD, ki pa ne uporabljate Interneta, pa prosim, da nam sporočite na PZS in vam bomo poslali disketo s podatki.«

* * *

CICIBAN PLANINEC je bil maja 1998 skupen projekt uredništva revije Ciciban, Zavoda za šport Slovenije in Planinske zveze Slovenije. Že po prvem sestanku se je prvotna zamisel o sodelovanju pri pripravi »zgolj« Cici Vesele šole ter Priloge za starše razširila kar na celostno predstavitev družinskega gorništva in še posebej CICIBANA PLANINCA.

Spominski disketi 3,5 z arhivom projekta.  
(Fotografija: Borut Peršolja)  

CICI VESELA ŠOLA je s prikupno in vsebinsko polno ilustracijo Sama Jenčiča opozorila na pomen spoštovanja gora. Dario Cortese je zasnoval družinsko turo Cickovih tako, da so spoznali vse tiste občutke, ki gorništvu dajejo posebno vrednost: čisti napor ob vzponu na goro, draž raziskovanja in spoznavanja skrivnosti narave, domačnost in sproščenost ob prenočevanju v planinski koči ter doživljanje gora v spremstvu tistih, ki jih imamo najraje in jim zaupamo.

PRILOGA ZA STARŠE je bila bolj gostobesedna, saj je staršem ponudila številne poti do zamujenih priložnosti. Srečno v gorah je bil članek, ki je starše popeljal v svet organizirane gorniške dejavnosti pod okriljem planinskih društev ter Planinske zveze Slovenije. Poudarili smo, da je “cilj naše ture vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Vrh je samo vmesni in ne končni cilj!”, kar bi nam utegnilo priti prav tudi kot življenjsko vodilo.

PLAKAT CICIBAN PLANINEC, s povabilom in sporočilom za aktivnosti v naravi, je v neverjetni nakladi 20.000 izvodov izdal in založil Zavod za šport Slovenije. Sponzorja plakata (Mestna občina Ljubljana ter Krka) sta se pridružila sporočilu, naj se najmlajši in njihovi starši, tako kot Cickovi, odpravijo v naravo, kjer naj uživajo, kar nam je dano in naj iz narave odnesejo le sproščene spomine. Plakati marsikje visijo še danes, videvam jih tako v planinskih kočah, kot v marsikaterem vrtcu in šoli.

Cici planinec, ilustracija Samo Jenčič.

V četrtek, 14. maja 1998 je bil ob 11. uri v Tivoliju “tiskovni izlet”, kjer so nas obiskali otroci ter mentorice planinskih skupin iz vrtca Hans Christian Andersen iz Ljubljane. Na prijaznem snidenju smo novinarjem ter povabljenim gostom predstavili vse prej naštete aktivnosti in jih poprosili za predstavitev v medijih.

Projekt smo sooblikovali Nataša Bucik, Dario Cortese, Samo Jenčič, dr. Marjeta Kovač, Slavica Remškar in Borut Peršolja.

***

Še predno je bil leta 1999 dograjeno Planinsko učno središče Bavšica, smo v Mladinski komisiji PZS nakupili prvo kompletno tehnično opremo za vse, ki so v Bavšico hodili na gorniška usposabljanja. Oktobra 1996 je bil – na temelju analiz in dejanskih potreb za različne akcije – oblikovan seznam nujne osebne in skupne tehnične in druge opreme. Izhodišče za pripravo seznama je bilo število udeležencev in inštruktorjev: poleti 25 tečajnikov in 6 inštruktorjev, pozimi 20 tečajnikov in 5 inštruktorjev. Oprema je bila z denarjem PZS kupljena v naslednjih dveh letih.

Osebna tehnična oprema tečajnikov in inštruktorjev:
• 31 čelad
• 31 kompletnih plezalnih pasov
• 31 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 62 HMS vponk z matico (hruškaste vponke)
• 15 osmic

Tehnična oprema letnih tečajev:
• 7 plezalnih vrvi (10 mm, 50 m)
• 10 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 20 klinov
• 7 plezalnih kladiv
• 15 bivak vreč za dve osebi
• 15 kompasov
• 15 krivinomerov
• 5 višinomerov

Čelade so bile v Planinskem učnem središču Bavšica v uporabi kar dvajset let in so jih šele leta 2017 izločili iz uporabe. Po obvestilu Jureta Brečka, gospodarja PUS Bavšica, da jih bodo zavrgli, sem jih nekaj prevzel in dostavil v muzej.

Oznake: MUZ
eXTReMe Tracker