Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Napolnimo muzej

Razgledi - Borut Peršolja: Pred natanko dvema letoma 

“Leta 2010 smo v Mojstrani dobili Slovenski planinski muzej (ki deluje v okviru Gornejsavskega muzeja Jesenice), prvo popolnoma novo muzejsko zgradbo po drugi svetovni vojni. Do muzeja imam poseben odnos, saj sem zanj prispeval idejno zasnovo v obliki vsakokratnega Vzpona na goro, nekaj besedil in znaten del fotografij na stalni predstavitvi. Muzej tudi redno obiskujem (kot udeleženec posameznih prireditev ali kot vodnik skupin, ki jih pripeljem na ogled), poleg tega pa mu na skromen način pomagam rasti. Kako? S podaritvijo osebnih predmetov, ki postanejo muzejski eksponati.”
***
V Slovenski planinski muzej so tako romali gojzarji, dva anoraka in dvoje gamaš.

Gojzarji so bili kupljeni okrog leta 1988. Neko pozno jesensko popoldne smo se zapeljali v Žiri, k mojstru Jaki Kavčiču (firma se je imenovala Galteks). Pomerili smo več modelov, primerjali lastna stopala z več lesenimi kopiti in se po pomerjanju zmenili, da se vidimo čez mesec dni.

Gojzarji Jaka. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po telefonskem preverjanju je bila gojzarska odprava nared. In smo šli, nas šest v rumeni Pajotovi stoenki, na pot čez pol in še več Slovenije (takrat je bila Slovenija še precej velika). Čakalo nas je šest parov novih, težkih, usnjenih gojzarjev z rdečimi vezalkami. Bolj šivani kot lepljeni. Cedile so se nam gorniške sline! In zraven krema Jelka za mazanje. In še zelena transportna vreča iz blaga za shranjevanje (v njej zdaj hranim pomožne vrvice, trakove, vponke in drugo tehnično robo).

Kakšna je bila njihova dejanska gorniška pot, pa je že stvar luknjičastega spomina. Nedvomno so bili marsikje, a žal so jih kaj hitro izpodrinili lažji, športni gojzarji. Ljubkovalno smo jih imenovali »mali sportski tenk/mali športni tank«, takrat smo jih imeli praktično vsi tečajniki na vodniškem tečaju. Zdaj jih vidimo res še zelo, zelo redko.

Naročilnico za gojzarje je izdalo planinsko društvo, ki je tudi plačalo račun. Denar pa smo v več obrokih v celoti prispevali sami. Smo pa bili na podlagi posebne izjave, da smo društvo, oproščeni plačila prometnega davka in zato za 20 % cenejši od tistih v Alpinini trgovini. In ker so bili gojzarji kupljeni na ime društva, so najverjetneje formalno še vedno društvena last …

Fotrovi Jaka gojzarji so bili tudi njegovi zadnji dejavni gojzarji.

Anoraka. (fotografija: Borut Peršolja) 

Leto nakupa anorakov ni znano. Tudi kraj in znamka enega in drugega anoraka nista znana. Znano pa je, da je nekoč rdeča barva privlačila. In da smo anorake nosili vsi, čeprav smo bili pogosto bolj mokri od znojenja pod njim, kot od padavin zunaj.
Anorak = osebna klimatska naprava ni delovala. Nikakor, nikjer in nikoli. Njegova edina uporabna prednost je bila zaščita pred vetrom. Do trenutka, ko je vzgonski sunek našel pot ob telesu in nahrbtniku in si se napihnil kot sedanji plazovni nahrbtniki z zračno blazino.

Gamaše. (Fotografija: Borut Peršolja)

Leto nakupa ni znano. Za sivo/modre se mi dozdeva, da sem jih kupil v kompletu, ko je Univerzale v Domžalah ponujal svoje prve flise in anorake iz goreteksa v kolekciji Cerro Torre. Lahko pa zagotovim, da so dobro opravljale svojo funkcijo: sprednji kavelj je bil zašit na pravem mestu, zadrge so držale v mrazu in z zaledenelimi oblogami. Moker pa sem bil bolj od lastnega znojenja, kot od vdiranja snežne vlage.

Za muzej imam že pripravljen en star kompas, ledeniška očala, originalni plakat za tečaj gorništva ter priznanje Mladina in gore. O tem pa v enem od prihodnjih prispevkov.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

31.03.2016 19:36

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti