Slovenske novice - Špela Ankele: ... v nepalski vasici postavila ambulanto
Ko je Kristanova zbolela med trekingom, so zanjo skrbele nune.
GOZD - MARTULJEK – Upokojena dermatologinja Špela Kristan je že vrsto let tesno povezana z Nepalom. Tja se odpravi skoraj vsako leto.
»Med enim od trekingov, bilo je leta 2010, sem zbolela že v dolini. Vseeno sem nadaljevala pot, toda na nekako 4000 nadmorskih metrih ni šlo naprej – obrnila sem se in pomoč poiskala v samostanu. Tam so nune en teden skrbele zame, nato pa se je zdravljenje nadaljevalo v Katmanduju, kjer sem spoznala tibetanskega meniha. Da bi se mu zahvalila, sem ga povabila v Slovenijo. Beseda je dala besedo in začeli smo razmišljati o tem, da bi v Nepalu postavili ambulanto,« začne Špela Kristan pripovedovati zgodbo o tem, kako je začela v oddaljeni nepalski vasi nastajati zdravstvena ustanova, zgrajena s pomočjo dobrih ljudi v Sloveniji.
Ta, slovenska ambulanta, zdaj že več kot štiri leta stoji na 2900 nadmorskih metrih, v nepalski vasici Chialsa, od koder je do Katmanduja kakšnih devet ur vožnje z džipom. 
Pred dvema letoma je patronat nad ambulanto prevzela sekcija alpinistov veteranov pri Planinski zvezi Slovenije, ravno te dni pa se upokojena zdravnica dogovarja še za tesno sodelovanje z ljubljansko medicinsko fakulteto.
»Oktobra lani je v ambulanti že delal mlad zdravnik Peter Zabret, letos jeseni se bo tja najverjetneje odpravil upokojeni kirurg Damjan Meško, ki je bil že na več odpravah v Nepalu, vsako leto pa ambulanto za nekaj časa odstopimo avstralskim zobozdravnikom,« razgrne posebnosti delovanja. Načrtuje, da se bo do ljube ji vasice Chialsa odpravila kaj kmalu, na začetku pomladi.
Vsi hočejo k Slovenki
Ustanoviteljica ambulante Špela Kristan je po diplomi med pripravništvom dlje delala na travmatologiji, hribovsko medicino pa je podrobneje spoznala, ko se je pred leti priključila gorski reševalni službi. V nepalski vasici preživi približno četrtino leta. »Preostale mesece je tam Tibetanec, ki ima opravljenih nekaj tečajev. On oskrbi manjše rane, če pa so poškodbe večje, bolnika napoti do bolnišnice v večjo vas, tri ure hoda od Chialse,« pojasni Kristanova.
Te dni v Sloveniji gosti tibetanska meniha. Mukhiya Ghale in Gesha Thupten Yonten njene besede dopolnita, rekoč, da se po vasi in njeni okolici zelo hitro razširi novica, da je v svojo ambulanto znova prispela slovenska zdravnica.
»Takrat pridejo v ambulanto tisti prebivalci območja, ki potrebujejo zdravniško pomoč. Špeli vsi zaupamo, je prijazna sogovornica in zelo dobra zdravnica. Ko je v vasi, prihaja v ambulanto več ljudi kot sicer,« se dopolnjujeta tibetanska meniha, ki bosta še nekaj dni ostala na Gorenjskem.
Kot zapisano je ambulanta postavljena v razpotegnjeni nepalski vasici Chialsa. Ta leži v smeri proti Everestu, a zunaj običajnih poti za treking, zato tujci vanjo le redkokdaj zaidejo. Jedro vasi je tibetanski samostan, v katerem je 25 mladih menihov, zraven so še šola, ambulanta in hostel, kjer živijo šolarji iz oddaljenih vasi.
»V vasi, ki se razteza na večjem območju, živi približno 400 ljudi. Šolo obiskuje približno 150 otrok od blizu in daleč in zato je med tistimi, ki pridejo po zdravniško pomoč, veliko otrok. Ti pa imajo različne težave – od prehladov in poškodb do izpuščajev, garij … Seveda prihajajo tudi odrasli pacienti in ti imajo praviloma resnejše težave, naj so to poškodbe, kronične bolezni in podobno. Ker v ambulanti nimamo laboratorija ali rentgena, je treba tiste z resnejšimi težavami napotiti v dolino, kjer je bolnišnica,« svoje delo v Nepalu opiše upokojena zdravnica.