Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Stara doktorica

12.01.2018
»Stara doktorica«, ki jo bolniki vedno tako težko čakajo


    G-L: "Bejž če uejdeš"
Slovenske novice, 29.11.2011
Bejš če uejdeš s streho na strehi sveta
7dni, 03.04.2012
Dobrodelno postavljajo strehe
Primorske novice, 05.12.2011:
Na pomoč Nepalu
7 dni, 23.04.2012
Našo zdravnico je Nepal očaral

Slovenska ambulanta v Chyalsi – v stavbi je tudi manjše stanovanje za zdravnika.


V nepalski ordinaciji skupaj s pomočnikom, ki ji pomaga pri komunikaciji z domačini.

Špela Kristan s svojima prijateljema, menihoma Geshe Thubten Yonten in Mukhiya Ghale, ki sta v teh dneh v gosteh pri njej v Gozdu - Martuljku.


Z menihi pred templjem v Chyalsi, vasi s približno 400 prebivalci, daleč stran od turističnih poti.

sreda, 17. januar 2018, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 1102

Gorenjski glas - Marjana Ahačič: ki jo bolniki vedno tako težko čakajo - ... v odročni nepalski vasici 

Ko je zdravnica Špela Kristan pred skoraj desetimi leti na trekingu v Nepalu hudo zbolela, so zanjo predano skrbeli in jo negovali tamkajšnje nune in menihi. Da bi pokazala, kako ceni njihovo skrb, je v odročni gorski vasici Chyalsa postavila ambulanto, v kateri zdaj vsako leto po tri mesece zdravi tamkajšnje prebivalce.

Milena Kristan, Špela jo kliče večina njenih znancev, prijateljev in sorodnikov, je sivolasa gospa čudovitih toplih, a odločnih modrih oči, ki zadnjih nekaj let živi v Gozdu - Martuljku, v stanovanju z veličastnim pogledom na mogočne gore, ki se zdijo na dosegu roke. Geshe Thubten Yonten, eden od dveh budističnih menihov iz Nepala, ki sta v teh dneh na obisku pri njej, je rekel, da je prvič, ko je pogledal skozi okno Špeline dnevne sobe, mislil, da je za steklom plakat ali maketa, tako blizu so se zdeli hribi.

Nune in menihi so skrbeli zanjo

Upokojena zdravnica, specialistka dermatologinja, je po rodu Gorenjka; otroštvo je preživela v Radovljici, a se je že v mladosti z družino preselila v Ljubljano in tam ostala vse do upokojitve. Verjetno zato, ker je bila vse življenje aktivna hribovka, alpinistka in gorska reševalka, tudi ob upokojitvi ni obsedela na kavču s pletenjem v naročju in televizijo pred nosom. Ostaja človek akcije, ki velik del življenja posveča skrbi za druge.

V Nepal se je prvič odpravila že v sedemdesetih letih. Posebno tesne vezi s to daljno deželo pa je začela spletati pred skoraj desetletjem, leta 2010, ko je odšla na treking, a že v dolini močno zbolela. Kljub bolezni se ji je uspelo povzpeti do višine štiri tisoč metrov nad morjem, se spominja, naprej pa ni šlo več. Dokler si ni opomogla, so zanjo visoko v hribih skrbele nune, kasneje v Katmanduju pa menihi.

»Ko sem se vrnila domov, sem seveda začela razmišljati, na kakšen način bi ljudem, ki so mi pomagali, lahko povrnila vse, kar so storili zame. Ker sem vedela, kako slaba je zdravniška oskrba v tistih krajih visoko v gorah, sem se odločila, da v vasi Chyalsa, ki leži na skoraj tri tisoč metrih, postavimo ambulanto. Kar hitro je šlo, zbrala sem nekaj donacij, več kot polovico sredstev prispevala sama – za opremo je prispevala skupnost Nepalcev, ki živijo v Sloveniji – in se spomladi leta 2013 prvič odpravila delat v novo ambulanto.«

Tri mesece na leto zdravi v Nepalu

Vse odtlej se vsako leto za tri mesece odpravi na delo v Nepal, domačini jo vedno težko pričakujejo. Chyalsa je namreč vas, v kateri so domačije zelo na široko razpršene po okoliških hribih, jedro pa tvori zaselek hiš, postavljenih v bližini tamkajšnjega samostana, šole z okoli 150 učenci in internata, kjer živi kakih 50 gojencev. »Zdaj so se me že navadili, me sprejeli,« pove z nasmehom in kar težko je od nje izvleči podrobnosti o tem, v kako surovih okoliščinah dela. »Ogrevanja ni, seveda. Toplo mi je samo, ko se zavijem v spalno vrečo, ampak saj se človek navadi,« zamahne z roko.

Pravi, da ljudje zdaj v njeno ambulanto hodijo tudi iz drugih dolin, pogosto več ur pešačenja oddaljenih od Chyalse. Rentgen, EKG in laboratorij sta na voljo v tri ure oddaljeni dolini, kjer je manjša bolnišnica. S terenskim vozilom se do njih pride le v sušnem obdobju, sicer vse poti opravijo kar peš.

Tolaži, ponudi zdravilo, nalepi obliž

Ko pride v Nepal, zdravi tako rekoč vse, od prehladov do resnih poškodb, predpiše zdravila za garje in lajša težave starostnikov ter sem ter tja nalepi kakšen obliž na rano otročičem, ki se podijo naokrog in staknejo kakšno prasko. »Naši ljudje so zelo nerazgledani in neizobraženi, ker živijo tako odmaknjeno, tudi stran od turističnih poti. Mislijo, da se bodo pozdravili le, če jim zdravnica predpiše zdravila. Včasih pridejo po trije skupaj in se jezijo, če enemu predpiše tablete, drugima dvema pa ne,« kritično pripomni Geshe Thubten Yonten – očitno še ne ve, da podobne zgodbe doživljajo tudi zdravniki v ambulantah pri nas, sredi najbolj razvitih okolij.

Ko je Špela Kristan doma, na Gorenjskem, jo v Chyalsi »nadomešča« eden od domačinov, ki pozna osnove prve pomoči in se ukvarja predvsem s socialno medicino. Ko dobi primer, ki presega njegovo znanje in kompetence, bolnika pošlje v dolino.

Dve leti nazaj je pokroviteljstvo nad ambulanto prevzela sekcija alpinistov veteranov pri Planinski zvezi Slovenije, v zadnjem času pa so se o sodelovanju začeli pogovarjati tudi z ljubljansko Medicinsko fakulteto. Radi bi tudi, da bi se povezali z eno od medicinskih fakultet v Katmanduju in izmenjali izkušnje na različnih področjih dela. Morda bodo na ta način lahko zagotovili tudi bolj stalno prisotnost zdravnika v ambulanti. »Radi bi ustanovili jedro zdravnikov, ki imajo izkušnje z odpravami v Nepal in bi želeli pomagati. Sicer pa oktobra za dva meseca tja odhaja dr. Damijan Meško, upokojeni kirurg, ki je bil že večkrat v Nepalu.«

Ogromno dela ima z birokracijo, pravi, ker želi, da je vse po pravilih. Ambulanto je pred tremi leti tudi uradno registrirala pri lokalnih oblasteh. Vsakokrat, ko se odpravi v Nepal, se pred odhodom založi z zdravili, ki jih je tam težko dobiti; osnovna kupi kar v Nepalu, ker so cenejša. Obisk v njeni ambulanti je namreč za bolnike popolnoma brezplačen, kar je zelo pomembno, saj skupnost v vasi Chyalsa živi zelo skromno.

Brezplačno zdravljenje in šola

»Naši ljudje so revni. To je skupnost, ki je nastala po letu 1960, ko so na to ozemlje pribežali Tibetanci. Organizacija Rdečega križa je zagotovila zemljo in tako smo se naselili tu. Tibetancev je vedno manj, število prebivalcev pa v zadnjih letih vendarle spet narašča, zaradi samostana, šole in tudi ambulante,« je povedal menih. »Tudi šolanje za otroke – nekateri prihajajo zelo od daleč – je skorajda brezplačno. Nekako zmoremo. V samostanu, ki je bil zgrajen v osemdesetih letih, je zdaj 25 učencev, starih od 8 do 18 let, in pet učiteljev.

»Kadar Špele ni pri nas, včasih pride avstralski zobozdravnik pa nepalski otolog, ki pomeri sluh in prinese slušne aparate. Tudi ti so za naše ljudi brezplačni, saj si nakupa ne bi mogli privoščiti. A domačini ves čas sprašujejo, kje je 'stara doktorica'. Ko pride, so pred njeno ambulanto dolge vrste. Čutijo, da je dober in prijazen človek. V globini, zares, ne samo na površju.«

Špela Kristan bo kmalu spet odšla v Nepal. Upa, da bo za pomoč v odročnih predelih Nepala, stran od glavnih turističnih tokov, vendarle navdušila še kakšnega od naših zdravnikov. Da bi še lažje zbirala sredstva za svoje prijatelje iz vasi Chyalsa, pa je ustanovila tudi društvo Roka pomoči, ki pomaga ljudem v odročnih delih Himalaje.

 

Oznake: HIM

Komentiraj (1):

Tone Škarja, četrtek, 18. januar 2018, ob 18:21

Streho slovenske ambulante so zgradili prostovoljci iz Pivke, ki že od posoškega potresa vsako leto pokrijejo po en objekt v javno dobro. Najprej so jih nekaj po Sloveniji, potem v Afriki in Južni Ameriki, leta 2012 pa so pokrili ambulanto v Chyalsi. Povezava z menihi, zdravnico in Pivčani je delovala odlično. Vsa sredstva zberejo sami pod akcijo "Bejž če uejdeš ..." (poiščite na Googlu). Sam sem bil priča nabito polne dvorane za dobrodelni Miklavžev koncert, kjer so vsi umetniki nastopali brezplačno. Toliko, da se ve!

eXTReMe Tracker