Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... Resnobni in tihi
Med plezalnim vzponom na primorsko goro boste namesto ljudi srečali gamse, kozoroge, kavke, metulje in še kakšno kačo.
Že lani naju je mikal Bavški Grintavec, ki je na portalu www.hribi.net opisan kot »mogočna gora, ki se strmo dviga nad dolinami Bavšice, Zadnje Trente in Soče«. A je le nekaj povedi naprej pisalo, da je najtežji pristop s sedla Kanja na vrh od 18. julija 2016 zaprt zaradi skalnega podora v zgornjem delu poti. Potem sva šla raje na sosednji Jalovec. Leto dni pozneje opozorilo še vedno vztraja v spletnem opisu poti, nekje je bilo mogoče zaslediti, da jo bodo v letošnjem poletju sanirali.
Gorski reševalec iz Bovca je svetoval, naj greva iz Soče po poti, ki je najdaljša in bolj ali manj v celoti po soncu – pa še brez plezalskih preizkušenj. Za Levovo novo čelado, darilo za 12. rojstni dan, precej neuporabna varianta. Tako sva ob petih zjutraj na 49. serpentini vršiške ceste zavila proti izviru reke Soče in potem peš naprej ob strugi Suhega potoka v strma pobočja in prek drznih hudournikov nad dolino Zadnje Trente. S samotne Planine Zapotok skozi redek gozd in po zadnjih macesnih čez travnata pobočja do melišč pod Bavškim Grintavcem, ki ga Andrej Mašera v vodniku Zavarovane plezalne poti označuje kot pravo trentarsko goro: »Tu ni ljudskih množic in prijaznih koč, tu vlada resnobno in tiho vzdušje. Kljub temu ta imenitni vrh, ki je ves razbrazdan od vode, vetra in slepečega sonca, izžareva tisto značilno južnjaško zamaknjenost primorskih gora.«
Gamsi in kozorogi
Presneto drži. V osmih urah in pol dogodivščine sva srečala tri človeške duše. Primorski par, ki je krenil s parkirišča četrt ure za nama, in starejšega gospoda, ki se je v opoldanski vročini tiho vzpenjal, ko sva počivala na travnem bregu med sestopom proti Planini Zapotok. Nekaj minut za tem je Lev, utrujen od hoje in vročine, nenadoma priletel mimo in razburjen stokal: »Kača, kača, kača!« Stopil sem nazaj, do grma, iz katerega je prežal gad. Črni laški gad. S pretečim sikanjem je opozoril, naj se vendar speljem stran.
Že zjutraj, med počasnim vzpenjanjem čez prostrano melišče proti Kanskemu prevalu, naju je opazil gams. Lev je trdil, da je bil kozorog. Z varne razdalje je bolščal proti nama in najino žvižganje ga ni ganilo. Niti za centimeter.
S sedla Kanja, ta pot velja za eno izmed najtežjih zavarovanih plezalnih poti pri nas, sva, potem ko sva si nataknila pas, samovarovalni komplet, se navezala na kratko vrv – Lev si je končno nadel novo čelado – vstopila v plezalni del poti, ob jeklenicah do navpične stene in čez njo po skobah. Pa pod skalnim previsom in prek rahlo previsnih prečnic na greben. In v čedalje bolj krušljivo strmo skalovje. Navzgor po severovzhodni steni, skozi labirint krušljivih polic, žlebov in skalnih pragov. Skalnega podora, zaradi katerega je pot že eno leto uradno zaprta podrta, nisem opazil. V bistvu je tam pod vrhom vse podrto.
Srečanje s črnim laškim gadom
Gams ti da nekako vedeti, da te opazuje. In tako sva kakšnih 70, 80 metrov nad sabo zagledala njegovo nepremično glavo, ki je prek skale zrla v naju. Četrt ure pozneje sva s prave višine videla, da jih je pet, cela družina. Ignorirali so naju na celi črti.
Po obveznih razgledih in selfijih na vrhu sva med sestopom na grebenski rami srečala primorski par in zavila po lažji plezalni varianti do melišča. Tisti kozorog je bil res kozorog, še vedno je bil tam. Bila sta dva. Nepremična v opoldanski sopari. Le kaj počnejo kozorogi ves ljubi dan? Pred nama je bil še dolg sestop, srečanje s črnim laškim gadom, z roji razigranih črnih metuljev, z oso, ki je demonstrirala, kako se učinkovito lovi mušice, in s češkimi turisti, ki so na parkirišču uprizorili planinski piknik. In potem do Velikih korit Soče, da si ohladiva utrujene noge.