Troje grebenov se vzpne na njegov vrh. Severni in zahodni sta zaznamovana in (predvsem severni) ukročena z varovali, vzhodni pa ...
Svoje najmogočnejše lice razkazuje na severno, trentarsko stran, čeprav mu je ime dala dolina, ki se k njegovemu vrhu vzpne od zahoda – Bavšica. Vendar gre imenoslovnim zakonitostim navkljub za goro, ki bi bila le težko bolj v vsakršnem sožitju s Trento, saj predstavlja os, okrog katere se ovije dolina od svojega začetka v Zadnji Trenti, pod planino Zapotok, kot Zgornja Trenta zdrsne okrog dolgega grebena Srebrnjaka, Trentskega Pelca in Plešivca ter se končno kot Spodnja Trenta skupaj z mlado Sočo pri sotočju s Koritnico izlije v Bovško kotlino. Nad vso to mnogotero čarobnostjo divjih grap, globokih tesni in korit pa bdi skalni velikan, ki mu prav zaradi izpostavljene lege, umaknjene iz glavnega julijskega grebena, pripada sloves enega najodličnejših razglednih vrhov zahodnega roba Vzhodnih Julijcev.
Bavški Grintavec (2347 m)
Bavški Grintavec iz Zadnje Trente. Foto: Mitja Košir
Troje grebenov se vzpne na njegov vrh. Severni in zahodni sta zaznamovana in (predvsem severni) ukročena z varovali, vzhodni pa je še vedno na voljo le alpinističnim mojstrom. Prijaznejši obraz obrača naša gora na jug, globoko k Soči, od koder je sicer res zelo, zelo daleč in visoko na njen vrh, vendar težave zmore slehernik, ki je pripravljen ure in ure gristi kolena iz vasi Soča mimo Lemovja in planine Nad Sočo (1400 m), skozi Predolino preko visokogorskega krasa z zanimivimi imeni Na skednju, Pod Lanterno, Na Raki in Prodi, vse do zahodnega grebena, ki ga pot doseže tik pod vrhom Bavškega Grintavca.
Pot po zahodnem grebenu, čez Vrh Ruš (1995 m) in Vrh Brda (2152 m) pripada dolini Bavšici. Z njenega dna, Na produ (701 m) krene pot na vzhod, skozi globoko sotesko Tesne do planine Bukovec (1348 m). Na levo pot zavije v dolino Dolič, naša pot pa gre na desno do razpotja, kjer leva pot zavije pod Kanjo (1846 m) na Kanski preval (2030 m), mi pa jo uberemo naravnost proti jugu na Vrh Ruš in naprej na Vrh Brda, od koder po zahtevnem in prepadnem grebenu preko Malega Grintavca (2294 m) splezamo na vrh naše gore.
S Kanskega prevala se strmo k vrhu vzpne vitki severni greben in po njem je speljana ena najtežjih zavarovanih plezalnih poti v Vzhodnih Julijcih. Globoki prepadi in od strel (v zadnjem času tudi od potresov) razbito skalovje sta ves čas spremljevalca tistega gornika, ki si želi na naši gori doseči vse, kar je še danega tistim brez alpinističnih znanj in stremljenj. Kako na Kanski preval iz Bavšiče, že vemo, iz Zadnje Trente pa naše potovanje začnemo tam, kjer izvira Soča (886 m) in čez široke prode Suhega potoka, ki jim domačini pravijo Zapodnem, krenemo v zatrep doline, v Gmajno in V koncu, potem pa čez Skok, mimo divje lepih Zapotoških slapov na planino Zapotok (1385 m). S tega rajskega vrta miru in tišine sledimo poti proti Velikim vratom med Zapotoškim vrhom in Sravnikom, vzhodnim Grintavčevim predvrhom, potem pa preko melišč na zahod, na Kanski preval. Ko se tam oprimemo žice, jo vsaj v najbolj navpičnem spodnjem delu ne bomo več izpustili iz rok. Nekoliko lažja pot pod severno Grintavčevo steno spleza po meliščih tik pod skale in se od tam vzpne v desno po gredini na severni greben, kjer se sreča z zahtevnejšo potjo s Kanskega prevala. Vendar je vse težko in zahtevno, zato velja razmisliti o morebitnem vodniškem spremstvu, še posebej v teh dneh, ko je najvišje vrhove na severnih plateh že pobelil prvi sneg.
Komur bo dano stopiti na vrh Bavškega Grintavca bo še dolgo, dolgo hranil spomin na mogočno, samotno goro… in iskal novih ciljev tam naokrog. A o tem kdaj drugič.
O naši gori je napisanega veliko, vendar najprej poglejte v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in Andreja Mašere 50 zavarovanih plezalnih poti (Sidarta, 1996) ter na zemljevid Trenta 1:25.000.