Silvo Baznik: Kolesarjenje v juliju zaznamuje Tour de France
in tudi ljubiteljski kolesarji doma ne počivamo.
Po dobrem zajtrku skočim v kolesarska oblačila, pripravim kolo in odpeljem turi naproti. Prvi del poti je enak včerajšnji. Včeraj skoraj brez avtomobilov na cesti, danes vozim v primežu vozil. Od doma preko Šentjakoba v Domžale in naprej v Kamnik, kjer se vzpnem v Mekinje in po ravnici do Godiča.
Sledi spust v Stahovico in do razcepa ceste, kjer sem včeraj šel v Kamniško Bistrico, a danes nadaljujem po ozki dolinici z rahlim vzponom do Črne pri Kamniku, kjer se dolina razširi in me povede mimo zaselka Potok na prve ovinke in vzpone, ki se nadaljujejo nad zaselkom Podstudenec. Ko se klanec nekoliko poravna, prikolesarim do pitnika, kjer je izvir tik ob cesti in kjer naredim krepke požirke iz bidona in nato napolnim plastenko do vrha. Stopim na kolo in odkolesarim mimo hiš zaselka Žaga na ravnico, ki me popelje do zaselka Krivčevo. Od tu dalje je še nekaj rahlega ravninskega vzpona, nato sledijo prve serpentine, nekaj ravninskega vzpona do naslednjih serpentin in vzpon mimo Kališa in Podloma. Cesta je potrebna temeljite prenove in na nekaterih delih že potekajo dela in z njimi so tu delne zapore. Tako prikolesarim do odcepa za Kranjski Rak. Zavijem na strm klanec in pritiskam na pedala. Meter za metrom se vzpenjam, peljem mimo slikovite cerkvice, kjer strmina popusti in nadaljujem kolesarjenje do prelaza za Podvolovljek, kjer grem na makadam in po njem prikolesarim na Rakove ravni pod Rakovem robom. Odločim se za desni odcep ceste in po kilometru sem nad Marjaninimi njivami, od koder je lep pogled na Raduho, Rogatec, Lepenatko in Kranjsko reber.
Sestopim s kolesa in ob njem pričnem vzpon po strmem kolovozu do Gojške planine. Sonca je danes bolj malo, ker nebo prekrivajo oblaki. Kljub takemu vremenu srečujem pohodnike, ki gredo v obeh smereh. Dosežem rob Male planine in pogled se pomudi na številnih bajtah, okoli katerih se pase govedo.
Še vztrajam ob kolesu, ko grem mimo Jarškega doma do Domžalskega doma. Stopim nad njim na vzpetino, kjer počiva govedo, ki se ob mojem prihodu malce le premakne. Lep je pogled na okolico, na Poljanski rob, Veliki stan in gore v ozadju. Vrh Planjave prekrivajo oblaki, nižja Ojstrica pa se kaže v vsej svoji veličini. Naredim veliko posnetkov in nato oddidem z vrha.
Pri domu je lepo število planincev, a s kolesom moram iti malce nižje in ko sem na drugi strani, se ne vrnem do doma temveč postavim kolo ob rob ceste in vzamem fotoaparat v roko. Sklonim se in tu in tam fotografiram cvetje. Seveda ne pozabim na okrepčilo in nato stopim na kolo in odpeljem po cesti na nižje ležeči stan Male planine.
Kolesarim po cesti, ki poteka po robu planine, se spustim po lepem makadamu do zapornice in ceste, ki pelje od Kisovca nazaj proti Rakovim ravnem. Spust je izredno hiter in roke so venomer na zavornih ročicah, pripravljene na zaviranje in zmanjšanje hitrosti. Od Rakove ravni naprej pa je cesta slabša, polna skodelc in deloma deluje kot ribežen. Previdnost zato ni odveč pri spustu. Tako prikolesarim na Kranjski Rak in s tem na asfaltno podlago. Naslednjih pet kilometrov gre hitro navzdol in ko se vrnem na križišče, se odločim še za kratek vzpon na Črnivec.
Slab kilometer vzpona in sem na prevalu Črnivec pod Kranjsko rebrijo. Narejena je velika poseka in pobočje je skoraj golo. Obrnem kolo in pričnem spust. Hitrost naraste in potrebno je stisniti zavori in tako gre naprej navzdol v dolino. Ovinek za ovinkom je za menoj, ustavim se pri pitniku, da dotočim vodo v bidon in nadaljujem spust v Krivčevo, Črno, Stahovico in naprej v Godič, Mekinje, Kamnik, Šmarco. Še pritiskam na pedali in peljem do Domžal, Radomelj, Šentjakoba in čez Savo na cesto, ki gre preko polj v Zalog. Še nekaj ovinkov in sem v Kašlju, na vzhodu Ljubljane.
Po sedemurnem kolesarjenju se kolesarski števec pred domačo hišo ustavi natančno na sto kilometrih. Lepo število, mar ne?