Silvo Baznik: Dimnikar prinese srečo in ko je odšel, sva odšla
na pohodno turo.
Ob deveti uri parkirava na tokrat skoraj nezasedenem parkirišču v Mačah. Oprtava nahrbtnika in stopiva mimo table za Hudičev boršt na širok kolovoz, po katerem se vzpenjava v senci gozda. Tudi sedaj v gozdu potekajo dela, predvsem sečnja in spravilo lesa in nastajajo novi kolovozi in vlake. S kolovoza stopiva ob smernih tablah na pohodno pot, višje nekajkrat prečiva gozdno cesto, prispeva do smernih tabel in nadaljujeva po markirani poti skozi strjen gozd. Ko se le ta razreči, naju pot popelje na razgledna travnata pobočja Zaplate, od koder je preko doline lepo viden venec hribovja in za njim v daljavi Krvavec. Pod nama v dolini je Predvor z jezerom in številne druge vasi, a oko se na zahodu za nekaj trenutkov ustavi na očaku naših gora.
Pri hoji po stezici preko travnatega pobočja sta nekaj časa najini spremljevalki ovci, ki nato ostaneta na paši, medtem ko midva nadaljujeva do Hudičevega boršta sredi Zaplate. V prijetni senci sta klopca in miza ter izvir hladne studenčnice in tu narediva odmor ter nato stopiva nazaj iz gozda. Pričneva strm vzpon po travnatem pobočju. Sprva hodiva ob robu gozda, ki ga višje zapustiva. Med travami rastejo kukavičevke, pritlikava perunika, pogačice in sem ter tja še nekaj drugih gorskih cvetic. Strmina ne popušča in tako tudi midva ne. Korak za korakom sva višje in že doseževa prvo ruševje, ki se višje strne v zeleno zaveso, ki prekriva zgornje pobočje. Tu srečava pohodnika, ki je prišel po markirani poti z Jakoba. Preden stopiva na markirano pot med ruševje, se še ozreva na strmo in lepo Zaplato s Hudičevim borštom. nato pa naju pot popelje na vrh Cjanovce, na višino 1820 m, kjer pohodnike pričakata klopca in vpisna skrinjica s pogledom na skrito dolinico Dolga njiva, vrhove gora, ki jo obdajajo in piramido Storžiča. Na zahodu sta gozdnata Starec in Akle in preko Kokre visoki vrhovi Kokrške Kočne s streho Grintovca v ozadju in še in še. Za trud sva poplačana s čudovitimi razgledi in že vidiva najin sosednji Srednji vrh, ki vabi in vabi.
Na poti naju spremlja lepo sončno vreme z nekaj koprene na nebu in rahli vetrič, ki poskrbita, da nama ni prevroče. Z vrha sestopiva po stezici, se preko manjše vzpetinice v nadaljevanju povzpneva na nekoliko višji Srednji vrh, ki se ponaša z višino 1853 m in je najvišji vrh nad Dolgo njivo in tudi ta vrh ima klopco in vpisno knjigo. Pohodnik je lahko vesel, da so marljivi markicisti tako lepo označili poti, napravili veliko smernih tabel, postavili klopce in vpisne knjige, ki tako olajšajo pohode po teh odmaknjenih in ne tako znanih, a kljub temu lepih vrhovih. Tudi ta vrh je lep razglednik in od tu je viden celoten greben do zatreba dolinice z zadnjim vrhom, Malim Grintovcem, ki na najin naslednji cilj. Preko doline na zahodu pa se pne rušnato pobočje in greben Laneža.
Ko narediva prve korake z vrha, naju razveselijo modri cvetovi svišča, svetlo rdeči drobceni cvetovi brezstebelne lepnice, rumeni cvetovi sončeca in roza cvetovi slečnika. Gorsko cvetje obiskujejo metulji in preden odletijo, jih skušava ujeti v objektiv fotoaparata. Lepota za dušo pohodnika. Pod nama je skalnata grapa, a že naslednji trenutek je pobočje pokrito z ruševjem. Hodiva po stezici, ki se počasi spušča po pobočju in dolino doseže v njenem zatrebu, kjer je zopet klopca in seveda smerni tabli. Z dna doline greva proti zahodu, se počasi vzpenjava in doseževa sedlo, kjer se pot prevesi proti Mačenskem sedlu pod Bašeljskim vrhom, midva pa nadaljujeva desno in po nekaj minutah doseževa vrh Malega Grintovca na višini 1813 m. Pod nama je dolina potoka Reke, ki se izliva v Kokro. Tudi tu so lepi razgledi tako na bližnji Storžič kot tudi oddaljeno Košuto in Obir, da ne govorimo o Stegovniku in Virnikovem Grintovcu… Seveda sta za utrujenega pohodnika tu klopca in obvezna vpisna skrinjica.
Z vrha se vrneva na sedelce, se malce spustiva proti Dolgi njivi in greva nato desno na greben Laneža. Pod nama je trop ovac in izgubljeni ovci pri Hudičevem borštu sta verjetno članici tega tropa. Pridne roke so naredile prehode skozi ruševje na grebenu in omogočile hojo. Dolg greben ima nekaj manjših vzpetin, a kar je pomembno, nudi venomer lepe poglede na sosednje vrhove vključno s pogledom preko Suhe na Kališče na eni strani in dolinico na drugi strani. Da bi kar se da užila lepoto gora, hodiva lepo počasi, se vzpenjava in spuščava po grebenu dokler se stezica ne prevesi na pobočje nad Dolgo njivo. Le nekaj korakov skozi ruševje in sva na edinem travnatem delu pobočja, po katerem se spustiva v dolinico ter zakorakava proti dolini pod Srednjim vrhom. Po nekaj minutah se ustaviva pri bajti z naslovom Dolga njiva št. 1, kjer z veseljem sedeva na klopco v senci in zaužijeva nekaj dobrin iz nahrbtnikov. Pogledava na zemljevid in napise na smernih tablah in stopiva iz dolinice v gozd.
Slediva markirani poti, ko zašumi in izpod suhega listja pogleda mlada krastača. Škloc in ujeta je v fotografski zapis. Nadaljujeva do razpotja, kjer stopiva na pot proti Hudičevem borštu. Pobočje Zaplate doseževa nekoliko višje kot zjutraj in zopet srečava jutranji ovci, ki se jadrno obrneta in vse do boršta stopata pred nama. Tudi tokrat se ustaviva pri izviru, nato pa nadaljujeva do zavetišča, spregovoriva nekaj besed z oskrbnikoma in s table prebereva o načinu košnje in spravilu sena z Zaplate v preteklosti. Pod zavetiščem je mesto, s katerega poletijo jadralni padalci in tudi danes jih je nekaj v zraku. Iz boršta se podava proti vzhodu in stopava po ozki stezici, ki preči zelo strma travnata pobočja in po kateri doseževa greben, ki se spušča s Cjanovce in se prevesi v venec gozdov, ki se vije med dolinama potokov Vobence in Bistrice. Najvišji vrh v tem vencu je Javorjev vrh na višini 1434 m, do koder naju je popeljala lepa in razgledna grebenska steza in ko se ozreva, ugledava veličastna srrma pobočja Zaplate, Cjanovce in Srednjega vrha. Tudi tu stoji klopca in skrinjica, da o oznakah na poti niti ne govorim več. Vse je urejeno tako kot mora biti.
Z vrha greva malce navzdol in navzgor in ko prideva do ravninskega vrha, sva na nižji Potoški gori. Pot naju vodi počasi navzdol in naslednji postanek narediva na urejenem in varovanem razgledišču na višini 1071 m, kjer je poleg klopce tudi miza in kjer utrujeni popotnik lahko v miru počije in se razgleda okoli sebe in tako tudi storiva.
Nekaj minut kasneje sva zopet na poti. Počasi se spuščava in ko stopiva iz gozda na cesto, sva pri cerkvici Sv. Jakoba in planinskem domu z nekaj obiskovalci. Ne mudiva se dolgo. Stopiva še do koče Pri Franciju in nato poiščeva Juhantovo pot, ki večkrat prečka gozdno cesto in naju pripelje do prvih hiš zaselka Potoče, od koder po cesti greva v Novo vas. Prijazna domačinka nama pokaže bližnico do zgornje ceste, po kateri prideva nazaj v Mače in na parkirišče.
Za nama je dobrih dvajset kilometrov poti, ki sva jo opravila v slabih desetih urah in pri tem naredila 1742 višinskih metrov. Čas je za odhod in odpeljava se na osvežilno pijačo v Tupaliče kot pred dvema tednoma. Ob srkanju pijače modrujeva, kakšne neki so zimske razmere na Zaplati in ali je tam sploh varno smučanje. Seveda pa ostane smučanje v naslednji zimi po vrhovih in pobočjih nad skrito dolinico.