Tomaž Jakofčič: Imam nekaj turnosmučarskih območij, ki jih ponavljam iz leta v leto, a se jih ne morem naveličati.
Eno od njih so Bernske Alpe. Področje najdaljšega ledenika v Evropi, ledenika Aletsch, je prvovrstno igrišče za resne turne smučarje. Hkrati pa na sami železniški postaji na sedlu Jungfraujoch ponuja morda najbolj izrazit kontrast med resno gorsko naravo in brezglavim potrošništvom, z vsem kar to potegne zraven. Že prvi korak ven iz stavbe na sedlu Jungfraujoch čaka zahteven ledenik Jungfrau, kjer neopremljenega in neveščega človeka čaka skorajšen padec v ledeniško razpoko.
A tik pred tem bomo priča najbolj primitivnemu, hiper potrošništvu, ki si ga lahko zamislite. Gneča ljudi, med katerimi bo največ vzhodnjakov, se bo gnetla s svojimi palicami za samofotografiranje, kupovala cenene spominke, po možmosti vlačila s seboj majhne otroke, ki bodo zaradi višine omedlevali. Ogledali si bodo Ledeno palačo z ledenimi lutkami, Alpine sensation, Snow fun park, morda šli na kosilo v indijsko restavracijo Bollywood. Mladi se ponavadi usedejo v kak vogal kavarne in ob frcanju po telefonih čakajo na naslednji vlak, ki jih bo odpeljal dol. Važno, da so odkljukali Jungfraujoch – Top of Europe, kakor so Švicarji poimenovali celotno zgodbo. Začetek le-te je pravi spomenik možne človeške ekscentričnosti. Adolf Guyer Zeller, uspešen poslovnež, si je zamislil železnico skozi Eiger na Junfraujoch. Nora ideja, ki v današnjem času niti v sanjah ne bi šla skozi. Po šestnajstih letih dela, kopanja rova skozi Eiger, so se leta 1912, že dolgo po Guyerjevi smrti, prebili na široko 3442 metrov visoko sedlo Jungfraujoch. Tam je v naslednjih letih zrasla še ogromna zgradba, v kateri so sedaj poleg raziskovalnega dela in observatorija še vsi prej omenjeni bizarni oddelki.
Marketinško ugoden naziv nima z realnostjo nič skupnega in glede na gorniško tradicijo bi Švicarji lahko bolje premislili o imenu. No, verjetno so, saj Google pod Top of Europe vrže ven izključno Jungfraujoch. Kljub temu da gre za najvišjo železniško postajo v Evropi, najvišji poštni nabiralnik v Evropi in verjetno najvišjo trafiko, kjer lahko kupiš debilne spominke v Evropi, si tega naziva ne zasluži!
Kaj pa je Top of Europe v resnici? Kateri je najvišji vrh v Evropi? Pred razpadom Sovjetske zveze je kot najvišji evropski vrh veljal Mont Blanc, a ga je s prihodom Rusije v Evropo premagal Elbrus, najvišja gora Rusije in Kavkaza. Geografi se prerekajo, kje je pravzaprav meja med Evropo in Azijo. Eni trdijo, da meja poteka severneje od Kavkaza, eni pa, da poteka po njegovem grebenu, kjer dominira prav Elbrus. Daleč na vzhodu je to, zato se marsikomu zdi, da si naziva najvišjega v Evropi ne zasluži. Na drugi strani se Mont Blanc nahaja zelo očitno v Evropi, na meji med Francijo in Italijo. S 4810 metri je najvišja gora Alp in zanimivo, enajsta najvišja gora na svetu glede na relativno višino, torej višinsko razliko med vrhom in najnižjo plastnico, ki ga obkroža brez vmesnih vrhov. In res, če se človek pelje po dolini reke Arve proti Chamonixu, je pogled na Mont Blanc s kraja Salanches, ki leži dobrih 400 metrov nad morjem, blago rečeno, mogočen. Prav iz ravnega dna doline se v enem zamahu vzpne mogočna gora, više kot se vzpne Mount Everest iz baznega tabora.
Tudi vzpon na Mont Blanc je težji ali vsaj kompleksnejši kot vzpon na Elbrus. Strmejša snežna pobočja in grebeni ter zahtevnejši ledeniki branijo dostop do vrha. Po drugi strani pa Elbrus postreže že s pridihom prave odprave, z letalskim letom, pomoči lokalne agencije in večjo jezikovno bariero.
Za zaključek turne sezone
Oba konkurenta sta mi v drugi polovici maja služila kot zaključek turnosmučarske sezone. Z Mont Blanca smučam vsako leto vsaj enkrat, z največjim veseljem, saj turni smuk skoraj nima primere v Alpah. Letos se mi je zataknilo po dolgem času. Z Zvonetom in Draganom smo se aklimatizirali okoli Monte Rose v dokaj slabem vremenu, kar nam je preprečilo najvišje vrhove, a spali smo visoko. To vedno pomaga pred vzponom na Mont Blanc. Tu se ne morem premagati, da ne omenim večerje v koči Gnifetti pod Monte Roso, ki bi jo lahko dodal k članku Združeni v joti in ričetu, ki sem ga napisal pred časom za Planinski vestnik. Vajen dobrih postrežb v alpskih kočah sem bil nad večerjo v tej koči, ki leži na 3647 metrih nad morjem, prav vzhičen. Predjedi, pečenim kozicam, je sledila koromačeva kremna juha. »U, dobra je,« smo mrmrali in si jo postregli dvakrat. Sledila je odlična špinačna lazanja. Pred nas tri so postavili cel pekač, ki bi potešil šest ljudi brez problema. »Mnjam,« smo rekli ponovno, »dobro je in zato ne smemo pustiti.« Nekako smo ob zalivanju z dobrim vinom tudi to pospravili. Še kaka sladka malenkost pa bo, sem si mislil, a na naše presenečenje so prinesli še »secondo piatto«, čudovito, srednje pečeno govejo tagliato na posteljici iz rukole in krompirja in rdečim zeljem kot prilogo. Moral sem se uščipniti, da sem preveril, ali sem buden. Ali smo v hotelu s petimi zvezdicami ali v 200 let stari koči na višini 3647 metrov? Za zaključek še sladica, ki ni bila sadje iz konzerve, temveč čokoladni sufle z vanilijevim sladoledom ob lepi dekoraciji na liste narezane sveže jagode in metinega lista. Tudi v najdražji restavraciji se ne bi rabili sramovati hrane, ki smo jo dobili tam gori. Da ne bo pomote, tudi zame, ki zagovarjam nadgradnjo jote in ričeta v planinskih kočah, je bila to čista ekstravaganca. Prijalo pa po napornem dnevu vsekakor je!
Da se vrnem na Mont Blanc, zaradi močnega vetra smo po vzponu po Severnem razu Dome du Gouter tudi mi v močnem vetru zavili na vrh Dome du Gouter (4309 m) in z njega odsmučali v odličnem, globokem snegu nazaj v dolino. Dome du Gouter je vrh, ki ima srečo v nesreči. Vrh z uradne liste 82 evropskih štiritisočakov namreč večina ljudi, ki se vzpenja proti vrhu Mont Blanca, obide slabe pol ure hoje pod njegovim vrhom, ne da bi ga ošinili s pogledom. Po drugi strani pa leži dovolj severovzhodno od vrha Mont Blanca, da ga veliko turistov v Chamonixu, zaradi optične prevare, gladko zamenja z Mont Blancom.
Elbrus
Nato je za konec maja prišel Elbrus. Že dolgo sem se spravljal tja. Letos sem nabral ravno pravšnjo ekipo, sedem. Prava mala odprava, ki se od mojih ostalih smučarskih potovanj razlikuje po malo zahtvenejšem potovanju in s tem povezanimi komplikacijami, nekaj večjih stroških, a tudi malo večjim odklopom. V devetih dneh od doma do doma smo dobili vsega. Od vetrovnega in mrzlega vzpona na vrh, odličnega smučanja na aklimatizacijskih vzponih, do sproščenega režanja neštetim dobro interpretiranim vicem. In v dneh s slabim vremenom tudi nekaj lenarjenja. Le-to v današnjem času izumira, vsaj v krogu ljudi, v katerem se sam gibljem, a verjetno tudi drugje. Pa ne bi smelo. Lenarjenje bi moralo preživeti, saj je zdravju koristno bolj kot vse ašvagande, mace in ostala superhrana na svetu.
Vreme smo imeli bolj ali manj slabo z izjemo dne, ko smo šli na vrh, sreča. Nekoliko me je nategnil ruski kolega, ki je dejal, da ruski vodniki, ki so bili nad nami, poročajo, da je kljub sneženju v preteklih dneh veter odpihnil večino snega in da je pobočje ledeno. Tako smo pustili smuči pri Pastuhovih skalah in se na vrh povzpeli peš. Kasneje se je izkazalo, da bi se z vrha dalo peljati. Nekaj mest bi bilo zaradi ledu zahtevnih, a vseeno mogoče. Na vrhu je bil že 170-krat, ampak kot večina Rusov še vedno raje hodi kot smuča.
Sicer smo na aklimatizacijskih vzponih smučali prav neverjetno dobro za konec maja. Pol metra novega na 1000 višinskih metrov enakomernega pobočja ne dobiš vsak dan tudi pozimi.
Tudi ogled glavnega mesta Karbadsko-Balkarske rebublike, Nalchik, je presenetil. Čudovito mesto z okoli 290 000 prebivalci se kopa v zelenju, premore celo največji park v Rusiji. Ker nas večina še ni bila v Moskvi, smo tudi deseturno čakanje v Moskvi izkoristili za hiter ogled okolice Kremlja in Rdečega trga. Prav veličastno! Mislim, da se prihodnje leto vrnem v Rusijo!
Ibex
Ker družabne medije smatram za pogubo marsičesa dobrega in me tam ne najdete pogosto, moram nekaj vrstic tukaj nameniti tudi Elanovim smučem, na katerih sem presmučal običajno letno smučarsko dozo 90 dni. Začel sem z modelom Lhotse, ki je bil letos v novi, prav lepi preobleki. V bistvu enaka, zelo dobra smučka. Odlično mi je služila, dokler je nisem v Otztalskih Alpah po nesreči brcnil z vrha gore preko stene v nepovrat. Nasledile so jo Ibex 94, smuči, ki pridejo na prvi tir v prihodnji sezoni, skupaj z bolj vitko sestro Ibex 84. Obe bosta imeli tudi carbonski dvojčici. Sam sem imel oba para v pretežno leseni verziji. Nad smučmi, sploh Ibex 94, sem iskreno navdušen. S 94 mm pod čevljem dovolj ozke, da so še vedno primerne za dolge ture ali smučarska potovanja, in hkrati dovolj široke, da boste lepo plavali v mehkem snegu in lahko po želji daljšali zavoje v vsakem snegu. Poleg lepe notranjosti in vedenja sem bil redno opozarjan tudi na njihovo zunanjo lepoto. Za poročit torej! Z njimi boste sigurno imeli #always good times!
Edina kritika gre na račun dolžine ožje sestre, Ibex 84, ki se bo, kolikor vem, izdelovala v največji dolžini 177 cm. Zame, ki sem bil včasih visok 189 cm, zdaj kakega manj, je to premalo in jih zato ne bom uporabljal. Turne smuči do nosa, kakor vam bodo še vedno svetovali v kateri od naših trgovin, so morda primerne za naše Karavanke, kjer se po 300 višinskih metrih lepega pobočja (kjer jasno želiš nanizati 100–200 zavojev) že potopiš v grmovje, s katerim se potem boriš do avta. Tudi na firnu bo šlo v redu, a v mehkem snegu, h kateremu v večini stremimo, bomo na daljših smučeh precej bolj stabilni. Dolžina smuči je pomembnejša od širine.
Blackblox
Tudi prijatelj Tomaž mi je dal v uporabo zanimivo in koristno reč. V začetku je bila namenjena sledenju tovornjakov, cestarjev ipd., a so jo v firmi Blackblox priredili tudi za potrebe športnikov. Majhna, kot nekaj kreditnih kartic velika škatlica, preko katere vas bodo domači ali prijatelji lahko sledili na vaši poti v gorah, peš, na smučeh ali pač avtomobilu. Koristno, kolikor nimate ljubice in si bo to napravo omislila vaša žena, ali pač obratno!
Več si lahko ogledate na njihovi spletni strani.
Lepo poletje!