Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Združeni v joti in ričetu

maj 2016, str. 14-16
Planinski vestnik - maj 2016

 


PV 2016/05/14; spodnji članek: Hvaležnost. V imenu gora.

sreda, 18. maj 2016, ob 05:30, Urednik G-L, ogledov: 2829

V pričakovanju sedmih hodov za večerjo na koči rifugio Ferraro G.B. (2066 m) pod Monte Roso; foto Klemen GričarPlaninski vestnik - Tomaž Jakofčič: Nekega večera sem sedel na terasi lepe avstrijske planinske koče na višini 2200 metrov ...

Poobjavljeno v dopolnilo kolumne Boruta Peršolje - obe sta v zadnji številki PV.

... Utrujen po dolgi turi sem brskal po telefonu in preverjal zadnjo vremensko napoved. Prijetno se mi je rignilo (pardon) po pravkar popitem sveže točenem pivu, ko zacinglja telefon z novo prispelim elektronskim sporočilom. Pošta prinaša prošnjo po razodetju osebnega stališča do udobja v planinskih kočah. Kot nalašč, si navihano mislim, saj pravkar sedim v eni izmed koč, ki bi bile lahko prizorišče strokovne ekskurzije Gospodarske komisije PZS, vključno z vsemi oskrbniki naših planinskih koč.

Najprej se mi utrne misel o odprtju koč v času turne sezone. Kakšni runkeljni smo Slovenci, da ob vseh danostih za odlično turno smuko ne odpremo tistih nekaj koč tudi spomladi. Zagotovo bi bile s časom deležne velikega obiska. V tujini me sprašujejo o turni smuki v Sloveniji. Veliko jih je seznanjenih z odličnim turnim smučanjem pri nas, celo s slovensko "Haute Route", triglavsko smučarsko magistralo. A kaj ko so tujci navajeni na odprte koče in se jim ne ljubi s težkimi nahrbtniki kolovratiti po vlažnih zimskih sobah. Pa nič, boste rekli,če se jim ne da, pa nič! Ja, to je res, gledano z očmi zaplankanega romantičnega hribovca. A to vsekakor ni odgovor nekoga, ki bi rad kaj zaslužil ali v današnjih težkih časih pač lagodneje preživel. Turno smučanje je za koče v tujini odličen vir zaslužka. Veliko koč takrat zasluži glavnino, poleti le še pokrpajo. Na priljubljenih smučarskih potovanjih, kakršna bi Triglavska magistrala vsekakor lahko bila, so koče vsak dan od konca februarja do konca aprila nabito polne. Pa ne gre le za nekaj tistih koč, tudi hoteli v dolini bi s tem dobili večji obisk, pa gorski vodniki, taksisti, ki bi prevažali ljudi nazaj na izhodišče, športne trgovine itd. Vodnikov dom na Velem polju na primer ima v smislu turne smuke neverjeten položaj, primerljiv z najboljšimi turnosmučarskimi kočami v Alpah. Toda ne, ne bodo ga odprli. Zakaj? Pojma nimam, najbrž pa zato, ker ni v privatni lasti, ampak v rokah olesenelega postsocialističnega planinskega društva (prisežem, nisem utegnil na spletu poiskati katerega, pa saj ni važno), ki nima interesa ubrati kakšne neutečene smeri.

Odprtje takšnih koč v zimskem času bi potegnilo za seboj seveda še nujno potrebne spremembe in dodatke. Najprej infrastrukturne (rešitev ogrevanja, ekologije), nato še v smislu ponudbe. Tu smo namreč ostali na ravni iz leta 1950. Ista scena, ista hrana. Torej jota in ričet z ali brez sta železni repertoar, ki se v nekaterih kočah razširi še s pečenico z zeljem in žganci ter v avantgardi še s štruklji ali/in golažem. Da ne bo pomote, sam imam vso to hrano rad, dobra je in prija, a ne vsak dan. Za dva dni, kolikor povprečno traja redni (ali pač once in a lifetime) vzpon na Triglav, bomo že preživeli brez sveže zelenjave, ob joti in ričetu, boste dejali. To je res in se strinjam. A sam gledam z očmi človeka, ki v gorah preživi veliko časa, vsaj šestdesetkrat na leto večerjam v planinskih kočah. Tudi na smučarskem potovanju po Julijcih boste preživeli slab teden. Če boste jedli samo joto, vam bo četrti dan ob pogledu nanjo slabo, verjetno pa boste ob taki prehrani četrti dan že dokaj težko vstali iz postelje, kaj šele se povzpeli na Kanjavec ali Kredarico. Približati bi se morali ponudbi koč v ostalih alpskih državah. Tam ne gre za nikakršen razvrat, le drobna ugodja, ki naredijo bivanje v gorah še prijetnejše in prijaznejše. Zajtrki imajo razpon od suhega kruha z maslom in marmelado do ponekod obilnejših narezkov, palačink, s svežimi jogurti in sadnimi solatami. Naj dodam, da ne govorim o kočah, do katerih vodijo ceste, temveč o visokogorskih kočah, pogosto nad višino našega Triglava, ki jih oskrbujejo s helikopterji.

Preko dne do 15. ure se lahko v takih kočah dobi nekaj jedi po naročilu, kar pomaga pri prebroditvi lakote pred glavnim večernim obrokom. Te jedi največkrat spominjajo na tradicionalne jedi posamezne dežele. Torej pri nas bi temu več kot odlično ustrezali prej omenjeni jota, ričet in zelje.
Po 15. uri je naročanje omejeno na pijačo, saj v kuhinjah pripravljajo glavni obrok, ki je običajno med 18. in 19. uro. Ta je obilen in pester, kot se za obrok po dolgem dnevu v gorah (ali pred njim) spodobi. Trije do štirje hodi, tu so juha (ali v Italiji testenine), solata, glavna jed in sladica. Vseh sto ljudi dobi predse enako večerjo (razen vegetarijancev) ob istem času. Nikoli prevelike kulinarične eksotike, temveč konvencionalne jedi, všečne večini. Preprosto, večerjo razdelijo, potem celotno jedilnico pospravijo, povabijo še nekaj obiskovalcev k pomoči pri pomivanju in brisanju posode in stvar je zaključena. Še kakšno pivo za konec in vsi smo pripravljeni na spanje, tako obiskovalci kot osebje. Najkasneje ob 22. uri je v kočah popoln mir, brez pardona! Preprost, ustaljen proces, manj je več.

Pri nas je zaenkrat po večini drugače. Pred časom sem se z gosti podal iz Bohinja prek Triglava na Vršič, šest dni smo bili na poti. Priznam, da me je nekaj koč ob klicanju za rezervacijo prijetno presenetilo z vprašanjem: "Polpenzion?" A spet drugje sem se kasneje zataknil v postopke naročanja in plačevanja, ki niso jasni nikomur z zdravo pametjo. Ena od triglavskih koč je bila prvak (morda celo evropski) v kompliciranju. Vsako pijačo sem moral naročiti posebej pred malim šankom in jo plačati, enak proces je sledil za večerjo, morebitni posladek, spet v vrsto za pivo, spet v vrsto za plačevanje nočitve, spet v vrsto in drenjanje za naročanje zajtrka. Tudi če ne bi poznal utečenosti v ostalih alpskih državah, bi se mi to zdelo neumno. Medtem ko sem končno prišel do zadnjega stadija mojih finančnih obveznosti na tej koči, sem želel malo poklepetati z oskrbnico, češ ali ne bi bilo laže samo enkrat računati za cel čas mojega bivanja, samo enkrat po 15. uri popoldan kuhati in samo enkrat ob določeni uri postreči, a takrat pač malo več kot le joto, se mi je sicer prijazna gospa samo smehljala misleč svoje. In preostalo mi je le, da sem se tudi jaz smehljal misleč svoje. Da bi ji govoril o kočah v Silvretti, kjer dobiš v ceni polpenziona spanje v sobi, obilen samopostrežni zajtrk, možnost samoizdelave sendviča za na pot (s pripadajočo vrečko), popoldansko juho po turi in veličastno večerjo, vse ob enkratnem (običajno po večerji) plačilu približno 45 evrov, ni imelo smisla. Kaj šele, da bi govoril o toplih tuših in wifi-ju.

Spet slišim iz ozadja pripombe o potrebni skromnosti, ki je še vedno lepa čednost, sploh večine slovenskega naroda. A presneto, saj se tudi do Vrat ali Bohinja nisem pripeljal s kolesom ali pešačil od avtobusne postaje v Mojstrani! Pripeljal sem se z avtom, na poti sem pred daljšo odsotnostjo (prostoročno seveda) govoril še s hčerko in Tino. Medtem ko sem moral odtočiti ob cesti, sem na telefonu preveril zadnjo vremensko napoved … Tudi meni se kolca po časih Politikinega Zabavnika in Sreče na vrvici, časih, ko je bilo življenje počasnejše in prijaznejše, ko so nam bile dovolj preproste stvari. Tudi koče so bile v duhu časa. Zakaj ne gredo v korak z njim tudi danes?

Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno 
tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije.

Komentiraj (3):

Matija Demšar, četrtek, 19. maj 2016, ob 09:05

Amen!

Franc Štibernik, petek, 20. maj 2016, ob 13:53

Zato pa člani gospodarske komisije PZS hodijo uživat v tujino, doma pa de
lajo po starem, predpišejo jedilnik in določijo ceno. Amen!

Matej Kucler, nedelja, 29. maj 2016, ob 17:50

Nekaj koč v zimskem času je tudi pri nas odprtih in me prav zanima, koliko od vas naroči pijačo, hrano. Dom na Zelenici je pozimi odprt, koča na Kamniškem sedlu tudi in Kredarica, a kaj ko je premalo prometa.

eXTReMe Tracker