Silvo Baznik: Po junijskem ogledu Mangartskih jezer tokrat v juliju
prav tako s kolesi na Mangartsko sedlo.
S prijateljem se voziva po avtocesti do Jesenic in nadaljujeva po regionalki do Kranjske gore, kjer se po serpentinah povzpneva preko prelaza Vršič na trentarsko stran in ob dolini Soče pred Bovcem obrneva proti severu in se pripeljeva do trdnjave Kluže, ki je najino kolesarsko izhodišče. Prostor ob sotočju Koritnice in Šumnika imenujemo tudi Bovška vrata. Trdnjava je obnovljena in urejena kot muzej.
Kolesi romata s strehe avtomobila, oprtava si nahrbtnika z nekaj dodatnimi oblačili in okrepčili in pričneva kolesariti v dolino Loške Koritnice v senci gozda na desni in reke na levi strani. Po nekaj sto metrih navzgor se malce spustiva in nato v rahlem vzponu nadaljujeva kolesarjenje do idilične vasice Log pod Mangartom, kjer je narava pred leti pokazala vso svojo krutost v obliki katastrofalnega plazu. Dolino obdajajo mogočni dvatisočaki in med njimi Mangart (2678 m), Jalovec (2643 m), Rombon ali Veliki vrh (2208 m) in ena najmogočnejših gorskih verig, dolga Loška stena z Briceljkom (2344 m). Od tu dalje pa gre cesta strmo navzgor v vasico Strmec, kjer se ustaviva in osveživa pri vaškem vodnjaku in od koder nadaljujeva pedaliranje po klancu do mostu čez Mangartski potok, kjer se cesta razcepi, levo proti mejnemu prehodu Predil in desno proti najinemu cilju, Mangartskemu sedlu. Za nama je približno polovica vzpona in pred nama še okoli dvanajst kilometrov. Nadaljujeva ob desnem bregu potoka in nato preko mostu na levo stran, kjer se prične cesta dvigati v serpentinah v zavetrju gozda. Po dveh kilometrih prideva do mitnice, kjer sledi voznikom avtomobilov in motorjev plačilo ekološke takse. Midva nadaljujeva vzpon po gorski magistrali, ki pelje skozi predore, izklesane v naravno steno in kjer je priporočljiva pri kolesarjenju skozi dobra svetilka, za silo pa gre tudi brez nje.
Strmina ne popušča vse do sedla, kjer se na zahodu dviguje ostenje Mangarta, blizu koče je na severovzhodni strani Vrh Jarečice, jugovzhodno Rdeča skala. Proti jugu se odpre pogled na verigo vrhov Loške stene, zahodno od njega vidiva severni del Kaninske skupine z Rombonom in Jerebico. Ko prikolesariva na sedlo, narediva še nekaj korakov do robu sedla in pogledava na severno stran. Pogled se ustavi na Jezerski dolini z obema Mangartskema jezeroma.
Medtem so oblaki prekrili vršni del mogočne gore, zapihal je vetrič in zato so dodatna oblačila iz nahrbtnika prišla kar prav. Pred spustom se prepustiva minutam predaha, pogledom, okrepčilu, fotografiranju in svojim mislim. Na zadnjem snegu pod ostenjem vidiva številne pohodnike, ki so ali še želijo stopiti na četrto najvišjo goro slovenskih Julijcev. Stopim še do izhoda iz Plazja in pogledam v dolino. Lepo in strmo, ni kaj. Ko nebo še bolj posivi, se odpraviva. Tokrat bodo glavno vlogo imele zavore. Sledi spust z nekaj postanka, da si zapomniva lepoto gora tega oddaljenega a lepega dela Slovenije. Pazljivo kolesariva, hitro navzdol, počasi v ovinke in skozi tunele in že se vrneva do ceste s Predila. Še vedno gre navzdol, v Strmec in Log in nato še nekaj kilometrov do Kluž, kjer sestopiva s kolesi. Prekolesarila sva petinštirideset kilometrov.
Sonce pošteno pripeka, ko se zopet voziva proti Trenti in ko pričneva vzpon po serpentinah, se zgodi tisto neprijetno. Avto odpove, potrebna je avtovleka, klic domov, čakanje in prevoz domov, a to je že druga zgodba...