Silvo Baznik: Prikolesariti pod visoke vršace in užiti prelesti v 
jutranji tišini, to ni dano vsakomur.
Zgodnje vstajanje, priprava zajtrka za dva, postavitev koles na streho avtomobila in pred šesto uro že vozim proti Gorenjski. Vožnja je tekoča, uživava v jutranjih pogledih na Kamniške Alpe, Karavanke in Julijce. Z avtoceste zavijem na regionalko in pripeljem v Kranjsko goro, kjer parkiram, posadim kolesi na trda tla, se pripraviva na kolesarjenje in greva na pot. Prvi postanek je za nakup dobrot pekarne, drugi za posedanje na terasi bifeja na drugi jutranji kavici. Nikamor se nama ne mudi. Opazujeva goste in srebava črno omamno tekočino in nato stopiva na kolesi in se odpeljeva po cesti pod smučiščem proti Podkorenu in Ratečam. Nadaljujeva kolesarjenje po kolesarski stezi v prijetnem jutru. Srečujeva kolesarje. Ozrem se. Žena je daleč zadaj in zmanjšam število obratov. Ko me dohiti, voziva lepo počasi. Meja je že daleč za nama in približujeva se vasicama Pod klancem in Fužinam. Nad vasjo zapustiva kolesarsko stezo, zapeljeva na cesto in pričneva zmeren vzpon. Kolesariva ob Jezerskem potoku in po nekaj kilometrih sva pri spodnjem Mangarskem jezeru.
Stopiva s kolesi pri gostilnici in peške nadaljujeva okoli jezera po pohodni stezici. Sem ter tja je potrebno dvigniti kolo, prestopiti večje korenine in kamenje. Mirna in čista je jezerska voda, kjer plavajo ribe in v katerem so potopljena debla padlih dreves gozda, ki obkroža jezero. Na drugi strani nadaljujeva skozi gozd do drugega, zgornjega jezera, v katerem se zrcalijo okoliške gore. Sva v dolini, nad katero kraljuje visoki Mangart z višino 2679 m.
Desno je strmo pobočje, imenovano Plazje, kjer sem že nekajkrat se pozimi s smučmi povzpel na Mangarsko sedlo in odsmučal v dolino k jezeru. Tokrat ne greva okoli jezera, temveč se povzpneva na cesto in odkolesariva do parkiršča v dolini. Z ženo sva prvič poleti v tej dolini, kjer je precej živahno ob parkirišču. S kolesi nadaljujeva po gozdni cesti globoko v dolino pod pobočje Travnika in tu žena pravi, da je dovolj.
Le še fotografiram in odkolesariva nazaj k jezeru. Umakneva se nekaj sto metrov od parkirišča v tišino ob obali, si postreževa iz nahrbtnikov in opazujeva govedo na drugi strani jezera, ki se napaja z jezersko vodo.
Lepo je, a kot vedno je potrebno iti na pot in odkolesariva po cesti. Po prvem vzponu sledi nekajkilometrski spust, ki poskrbi za prijetno hlajenje. S ceste zavijeva nazaj na kolesarsko stezo in kolesariva proti Ratečam, kjer se z ženo začasno razideva. Ona nadaljuje kolesarjenje v Kranjsko goro k jezeru ob Jasni, jaz pa navkreber v Planico, ki ima tudi v poletni vročini kar nekaj obiskovalcev. Pogled na številne skakalnice je enkraten. Na eni od manjših trenirajo skakalci, a grem naprej.
Zapeljem na cesto, polno manjšega in večjega kamenja, ki otežuje vzpon. Hitro prestavim v lažje prestavno razmerje in meter za metrom ostaja za menoj. Pred menoj je krasen pogled na Slemenovo špico in zastanem, fotografiram in hitro pogledam še ostale vršace, od Ciprnika, Visoke peči in Suhega vrha na levi in verigo Ponc na desni strani in že grem naprej mimo številnih pohodnikov. Srečam le enega kolesarja, več jih sedi na klopeh pri Domu v Tamarju. Pogledam na snežne nepovezane jezike, ki so ostali na meliščih pod Kotovem sedlu. Nekaj več je snega še v Ozebniku, a tudi temu so šteti dnevi. Oblaki so prekrili vrhove, v ozračju se nekaj kuha in le še pogled na izvir Nadiže, fotografiranje in odpeljem nazaj.
Hitro sem v Planici, še hitreje v Ratečah in le še nekaj minut in že sem v Kranjski gori, kjer grem na Vršiško cesto. Ustavim pri Babjem curku, kjer napolnim s svežo vodo bidon in se podam na jezerci pri Jasni. Na drugi strani jezerca zagledam mahajočo ženo in že sem pri njej. Skupaj sedeva v senco in pokramljava. Lepo je. Tudi tu so sivi oblaki preoblekli gore. Minute minevajo in zapeljeva se še okoli obeh jezerc, si ogledava tok Velike in Male Pišnice in odkolesariva do avtomobila. Kolesarski stevec se ustavi na dobrih 51 km.
Kolesi romata na strešna nosilca. Sledi zamenjava oblačil in vožnja v Gozd Martuljek na kosilo. Martuljška skupina ima obiskovalce v obliki belih in sivih oblakov, ki počasi a vztrajno zagrinjajo vršace. Še skok v avtomobil in prične se vožnja proti domu...