TrekTrek - Uroš Sever: Naključje, ki se ponavlja, postane nujnost
Trenutno 39 mrtvih in veliko število pogrešanih, iskanje preminulih še traja.
Z nekaj brskanja po internetu sem sestavil približno sliko tragedije med snežnimi nevihtami, posledicami ciklona Hudud, ki je pustošil predvsem po vzhodni obali Indije. Očitno pa je bil dovolj močan, da je segel vse do Nepala, kjer pa je zajel razmeroma ozko področje Anapurn in Daulagirija zahodno od Katmanduja. Poročila o reševalnih akcijah zajemajo mejno področje med Mustangom in Dolpom (prelaz Sangta) in bazni tabor pod Daulagirijem na zahodu ter območje Naar-Phu vzhodno od masiva Anapurn. Predvsem proti vzhodu očitno ni bilo prizadeto območje Manasluja, kjer je trenutno gotovo precej skupin trekerjev, in kjer bi se ob snežnih nevihtah gotovo pojavile kritične situacije ob poskusih prečkanja prelaza Larkya la.
Pri vseh novicah osrednjih svetovnih medijev najbolj preseneča dejstvo, da nihče ne omenja identičnega dogodka pred skoraj natančno enim letom – obilnega sneženja v oktobru 2013, ki je sledil »podaljšanemu« vplivu ciklona Phailin. Le da je ta prizadel območja Nepala bolj vzhodno, predvsem Everest z okolico. Med potjo proti Mera Peaku smo ga bili deležni kot obilno tridnevno deževje, ki preko dneva in noči ni niti za hip prenehalo. Čeprav se takrat ni tako zdelo, smo imeli srečo s tajmingom. Tisti nad nami so bili deležni obilnega sneženja, dva metra snega sta za več dni preprečila vsak korak izven lokalnih čajnic, kjer prenočujejo pristopniki pod ta priljubljeni troglavi šesttisočak vzhodno od Everesta. Najbolj so jo skupili tisti, ki so že zapustili zavetje čajnic in se odpravili proti vrhu. Odločitev, da se, kljub sneženju odpravijo iz baznega tabora navzgor namesto navzdol, jih je prikovala v snežne luknje, saj jim je šotore podrla obilica snega. Vzpon na goro, ki ga z ustrezno obleko in opremo zmorejo malo bolje pripravljeni pohodniki, se je sprevrgel v sedem dram, dveurno z nenehnim kopanjem snežnih lukenj, ničelno vidljivostjo, strahom pred plazovi, in se je zaključil s tveganim nočnim sestopom preko plazovitih pobočij, ko se je končno zjasnilo.
Srečo v nesreči, da se ni zgodba končala z najmanj resnimi ozeblinami, je treba verjetno pripisati dejstvu, da se pohodniki na Mera peak odpravljajo precej bolje opremljeni kot so backpackerski trekerji, ki naskakujejo Thorong la in ki zadnja leta edini še vztrajajo na treku okoli Anapurn.
Prav med njimi je bilo letos največ žrtev, ko je snežno neurje presekalo pot čez prelaz.
Medtem ko prebiramo poročila o žrtvah in razmišljamo o razlogih, je treba potegniti razliko med različnimi situacijami, in ugotoviti, kaj in kako bi bilo mogoče v vsakem primeru ukreniti.
Slovaka in njuno nepalsko osebje, skupaj pet ljudi, ki jih je neurje ujelo pod Daulagirijem, bi se sicer lahko umaknila iz pasti baznega tabora več dni daleč od doline in kakršnegakoli zavetja razen njihovih šotorov, če bi ju vzpodbudila dovolj natančna vremenska napoved. Tudi belgijski trekerji, ki so obtičali pod prelazom Sangta la, v odmaknjeni divjini med Mustangom in Dolpom niso imeli dosti izbire. Na srečo so nepoškodovani pričakali reševalni helikopter.
Najbolj so seveda odmevale žrtve neurja in plazov (?) s prelaza Thorong la, ki povezuje dolini rek Marsijandi in Kali Gandaki, in je ključna povezava na treku okoli Anapurn. Tu je bilo mrtvih in poškodovanih (resno omrznjenih) največ. Kar niti ni čudno.
Treking okoli Anapurn je bil nekoč najpriljubljenejši med treki v Nepalu. Z gradnjo ceste po obeh dolinah s(m)o organizatorji trekov z njega umaknili na druga območja. Za hip je kazalo, da je vsega konec. Nejevolja lastnikov lodžev (gostišč) ob Marsijandiju je bila očitna, saj je kazalo, da se njihove investicije v trekinško udobje ne bodo nikoli povrnile.
Kmalu pa je postalo jasno, da le ni tako hudo. Ko se na povratku s poti okoli Manasluja vozimo ob reki Marsijandi navzdol, nas vedno znova presenetijo številni pohodniki, ki kljub prašni cesti (da ogromnega kitajskega gradbišča hidroelektrarne na Marsijandiju niti ne omenjam), prodirajo navzgor proti Manangu in prelazu Thorong. Kako to, da čeprav se resni pohodniki in tuje (v tem primeru je tuja tudi ena slovenska) agencije s frekventno prometnico ozaljšanemu trekingu izogibamo, ta še vedno ohranja precej visoko raven obiska.
Glavni razlog je, da je treking okoli Anapurn poceni. Zanj ni potrebno trekinško dovoljenje, ki vključuje dodatne stroške lokalne agencije kot je to npr. na območju Manasluja. Papirologijo hitro in poceni urediš v Pokhari. Nosača mogoče najameš, mogoče tudi ne, enako vodiča. Še beseda o vodičih: povpraševanje po vodičih je v Nepalu ogromno, saj je treking najbolj profitabilna nepalska industrija. Dobre vodiče in tudi nekaj manj dobrih angažirajo agencije za svoje bolj premožne kliente in svoje bolj profitabilne operacije. Trekinški vodiči morajo pridobiti v Nepalu licenco in opraviti tečaj. Marsikdo pa ponuja svoje vodniške usluge tudi brez tega. Zelo verjetno je, da bo would be treker, ki se odpravlja na nizkoproračunski trek okoli Anapurn naletel na dobro presejane ostanke, potem ko so nabor razpoložljivih vodičev presejale preštevilne nepalske agencije in petičnejši gostje. Pa še o nosačih: najcenejši so nosači, ki jih varčni trekerji najamejo neposredno. Pridejo brez ustreznih oblačil, obutve, opreme, videl sem jih že na poti proti prelazu Thorung tudi bose. Z malo pogajalskih sposobnosti je ubogemu nosaču mogoče zbiti ceno in mu plačevati zgolj za kak dal bhat na poti, a bo vseeno pridno nosil in upal, da se zaslužek skriva v bogati napitnini. A tu se skriva kleč: za nosača, ki ga pobereš takole mimogrede, si odgovoren. Ko gre kaj narobe, ko nosač zboli, zmrzuje ali se poškoduje, zanj (tudi materialno!) odgovarja »delodajalec«, varčni treker torej. Nosač ni zavarovan in njegovi žepi so prazni. Najcenejši nosač se v primeru, ko gre kaj narobe, lahko v hipu spremeni v najdražjega. In še o trekerjih: kot rečeno, se okoli Anapurn v zadnjem času vrtijo predvsem varčni popotniki, med njimi je večina Izraelcev, ki se po dolgotrajni vojaški službi odpravijo na večmesečno sprostitev v Azijo. Njihov glavni cilj ni treking, iz Nepala bodo odpotovali še do indijskih ašramov in tajskih plaž. Temu ustrezna je oprema in obleka. A skrb je odveč, so na enem najlažjih trekov nepalske Himalaje, tričetrt ga je itak povozila cesta. Le Thorong la ostaja Thorong la. Cesta ga ni dosegla in še vedno je visok 5413 metrov. Po himalajskih standardih sicer ne gre za zahteven prelaz. Pot nanj je udobna in položna, a tu je višina, veter, nenadne vremenske spremembe – in množica slabo opremljenih in gora nevajenih trekerjev v spremstvu vodnikov dvomljivih kvalitet ali kar brez njih (vprašanje, kaj je slabše) – recept za katastrofo je tu.
Iz novic o tragediji je bilo mogoče razbrati, da je začelo snežiti že v ponedeljek ponoči in je snežilo tudi v torek zjutraj, ko so se po pričevanju preživele Izraelke odpravili proti prelazu (ob 5.30 zjutraj, kar je odločno prepozno!). Izhodišči za vzpon na prelaz sta dva lodža, eden na lokaciji, imenovani Thorong Phedi, kar pomeni »vznožje Thoronga« (prelaza) na višini ok. 4.400 metrov in drugi Thorong la Base Camp, ok. 300 metrov višje. Izbor je odvisen predvsem od tega, kako smo pripravljeni na višino, nočitev nižje je priporočljivejša, nočitev višje pa nam daje boljše izhodišče za vzpon na prelaz. Iz pričevanj preživelih je razvidno, da se je kar nekaj trekerjev odločilo, da se na torkovo jutro odpovejo vzponu na prelaz in ostanejo v varnem zavetju lodžev. Kar je bila v danih razmerah edina pametna odločitev. Če je začelo snežiti že ponoči in je snežilo še zjutraj, je vzpon na prelaz vse kaj drugega kot nekaj urna hoja v razredčeni atmosferi, ko je največja težava lovljenje sape. V sveže zapadlem snegu (očividci pričajo o metru in pol snega) je gaženje na takšni višini praktično mission impossible, nevarnost pa povečuje ničelna vidljivost, veter, mraz in nevarnost plazov. Preživeli trekerji očitajo nepalskim vodičem, da so jih vzpodbujali k odhodu. To se mi zdi povsem verjetno, sploh ob prej omenjeni »selekciji« vodinških sposobnosti in precej zoprni naravnanosti nepalskih vodičev k »neizmernem optimizmu«, v smislu »ni problema, vse bo OK«, čeprav okoliščine terjajo resen razmislek o rezervnih načrtih. Dodatna vzpodbuda za vodiče je, da je s prečkanjem prelaza njihovo delo praktično končano in lahko se že veselijo napitnin zadovoljnih klientov, ki jih čakajo na drugi strani prelaza.
Vsi pogoji za katastrofo so bili torej izpolnjeni in ko se je jutranje sneženje spreobrnilo v snežno nevihto, se je začela agonija. Na poti proti prelazu sta dve skromni zavetišči (tako je bilo vsaj leta 2008, ko sem zadnjič prečkal prelaz), eno prav na vrhu prelaza, in očitno so neurje preživeli tisti, ki so se zatekli vanj. Ker pa gre za en sam prostor skromne kvadrature, je bil pritisk vseh, potrebnih zavetja prevelik in nekateri so se odločili, da poizkusijo sestopiti proti Muktinatu, dvatisoč višinskih metrov nižje, kar je bilo za mnoge usodno.
Očitki letijo tudi na nepalske oblasti, češ da bi morali obvestiti trekerje, da se bliža poslabšanje vremena. Res se je dolgo časa zdelo, da ob razmeroma stabilnem vremenu v pred- in pomonsunski sezoni ni nikakršne potrebe po vremenski napovedi, čeprav je nenadno poslabšanje udarilo prav območje Anapurn že leta 2005. A dva zaporedna ciklonska repa v približno istem času v razdobju enega leta in usodne posledice predvsem zadnjega, terjata drugačen odnos do obveščanja o vremenskih razmerah. Res nam je všeč, ko v himalajskih prostranstvih ostanemo odmaknjeni od komunikacijskih kanalov. A občutek je le zavajajoč. Skorajda vsi lodži namreč premorejo mednarodno telefonsko povezavo, nekateri pa tudi satelitski internet. Zagovor nepalskih oblasti je bil, da so obvestili vstopna mesta na zaščiteno območje Anapurn o bližajočem se neurju kar je seveda nesmisel, saj lahko obvestilo tako doseže le tiste, ki so še dneve hoda oddaljeni od kritičnega območja. Če bi ustrezna avtoriteta le dvignila telefon in obvestila tistih nekaj lodžev nad Manangom, da se bliža resno neurje, bi bilo verjetno rešenih kar nekaj življenj ter prihranjenih hudih posledic omrzlin.
Uroš Sever
vodja potovanj v Nepal