Jeseniške novice, Prejeli smo - Jože Kobentar: Planina je last Agrarne skupnosti Hrušica (AS), ki zanjo kar vzorno skrbi.
Operativni organ AS je gospodarski odbor, njegov član Janez Tarman, fotograf amater, je največkrat na planini in je fotografiral petelina v njegovem elementu. Iz fotografije se vidi, da je petelin pravi gospodar družine, ponosen, nastopaški, pogumen in neuklonljiv. Za obrambo svoje družine bi dal tudi življenje. Nastopa zlasti v času ljubezni, valjenja in doraščanja mladih piščancev (april-junij), potem pa gaje zelo težko izslediti. O njem krožijo razne zgodbe, zato smo v AS sklenili, da svojo povemo tudi mi.
Glavni dostop do planine je po gozdni poti skozi združbo starih smrek in bukev. Te ustvarjajo s podrastjo idealne pogoje za domovanje divjega petelina in njegove družine. Pri vhodnih vratih na planino petelin v obdobju ljubezni in skrbi za družino odganja obiskovalce že vrsto tet. S svojimi nastopi vzbuja pozornost in odvrača obiskovalce od tistega dela gozda, kjer se zadržujejo kokoške in pozneje piščanci. V predel Hruščanske planine se je petelin priselil s hriba Suha. Tu se je v zadnjih letih gozd zelo razredčil (redni posek, lubadar, snegolom) in petelin z družino je moral poiskati nov dom. Postal je prava atrakcija, ki pa je nekateri ne znajo ceniti. Najprej ga pridejo opazovat, a ko ga vznemirijo, se prestrašijo in na razne načine odganjajo. Največkrat ga kamenjajo ali preganjajo s palicami. Vsako leto izgubi nekaj peres, predlani pa so ga na levo oko celo oslepili. Ali je čuden petelin, ki se zaganja proti ljudem, ali smo čudni ljudje? Po našem prepričanju smo v tem primeru čudni ljudje, predvsem tisti, ki jim narava z divjim petelinom ni mar. Ti hodijo na planino le na dober šnops, mrzlo pivo, kislo mleko in žgance. Spotoma se spopadejo s petelinom, da se lahko kasneje s svojim neokusnim dejanjem pobahajo.
Divji petelin je zaščitena žival že več kot trideset let. Nanj smo lahko ponosni, ravno tako na ruševca, ki prebiva v Stari Prati in Čmaž Grabnu. Petelin nagonsko brani svoj prostor in odganja ljudi od svoje družine. Podobno branimo svoj prostor tudi lastniki gozdov in travnikov, zato včasih v očeh obiskovalcev izpademo čudni. Če bi se vsi obiskovalci planine zavedali, da imamo naravo le na posodo, da moramo zanjo skrbeti, ne pa iskati v njej z različnimi aktivnostmi užitkov zase, bi tudi naš petelin še videl na obe očesi. Veseli smo, da je med obiskovalci te malo takih, ki pravijo: Če se bo petelin zagnal proti meni, ga bom kar ubil. Lepo bi bilo, če takšnih obiskovalcev na planino sploh ne bi bilo. Če boste šli na planino, ko je petelin čuden, se delu poti, kjer nastopa, kar lepo izognite. Z malo sreče ga boste lahko z varne razdalje v miru opazovali.
Jože Kobentar, predsednik AS Hrušica