Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pretrgana naveza

Prva izdaja - 1971
Anton Ingolič - Pretrgana naveza
izdala: Mladinska knjiga, Levstikov hram
lektoriral: Jože Šmit
grafično oblikoval in opremil: Dušan Osredkar.

 

 

Druga izdaja
Anton Ingolič - PRETRGANA NAVEZA
Zbirka Levstikov hram
Ureja: Severin Šali
Opremila: Nadja Furlan
Grafično oblikoval: Borut Kovše
Izdala Mladinska knjiga
Za založbo: Ivan Bizjak
Tisk in vezava ČGP DELO
Ljubljana 1978

Planinska povest

nedelja, 16. oktober 2011, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3443

Jože Šifrer: Anton Ingolič se je v romanu Pretrgana naveza lotil nekoliko težke teme. Težke zato, ker alpinizem ni pisateljev osebni problem, ker v roman ni mogel vpisati svojega osebnega karakterja, ampak se je vsemu moral šele priučiti, ...

Sodobnost (1971) ... čeprav je spet res, da mu planine kot naravni pojav niso tuje in da si je še posebej za ta roman skušal nabrati doživetij v alpinistični druščini, tako rekoč na kraju samem. Toda vsak resničen umetnik ima svoj svet, ki je produkt njegovega osebnostnega doživljanja, in težko je potem pisatelju iz tega svojega sveta prehajati na nova področja, ki so v razmerju do njegovega sveta pravzaprav področja nedoživljene stvarnosti in iluzije.

A Ingolič je resen in izkušen pisatelj, zato se je, kot beremo v spremni besedi Marjana Keršiča-Belača, večkrat v družbi alpinistov in gorskih reševalcev odpravil v skale in celo plezal v navezi. Tako si je za svoj roman očitno pridobil dovolj tehničnega alpinističnega znanja, seznanil se je z alpinističnim izrazjem in imel priliko, da spozna nagibe za na videz nesmiselna tveganja v stenah, vendar je vprašanje, če je vse to za dober alpinistični roman res zadostovalo, zakaj jedro romana ni samo v plezanju samem, pač pa v tistem najglobljem, subtilnem doživljanju gora in nevarnosti v njih, ki verjetno ostaja skrito še tako skrbnemu preučevalcu tega pojava.

Roman v retrospektivi prikazuje skupino mladih planincev, ki so se nekoč za prvomajske praznike odpravili v Goljakovo steno. Vendar ta skupina ni kompaktna, harmonična človeška skupina, ampak obstajajo med njimi nerazčiščena nasprotja. Vsi, ali vsaj glavni protagonisti te planinske drame nesejo s seboj v gore hude osebne travme. V steni preseneti plezalce slabo vreme, nekaterih se hitro loti malodušje, dva takoj zletita čez skale in se ubijeta, Andrej in Petra pa še dve noči vztrajata na svojih položajih, dokler ne pridejo reševalci in ju spravijo v dolino, a za Andreja je že prepozno.
Menda, tako vsaj beremo v Keršičevi spremni besedi, je imel pisatelj pred očmi neko resnično planinsko tragedijo, ki se je bila pred leti dogodila v Julijskih Alpah. Vendar kakršnakoli podobnost z resničnim dogodkom za roman seveda ni važna, temveč pomembna samo umetniška realizacija pisateljevega materiala. V Pretrgani navezi gre za dva problema, ki se med seboj prepletata in drug drugega deloma tudi pogojujeta. Prvič gre za doživljanje gora, za tiste občutke negotovosti, tveganja in nevarnosti, kakršni so v dolini klinično nemožni, pa še za strahotno navzočnost smrti, ki v stenah stoji tako blizu in ki lahko tako nenadoma udari med plezalce.
Ingoliču je ta problem zelo važen in mu je naklonil velik del svoje pisateljske sile. Četudi, kot je bilo že prej povedano, alpinizem ne sodi v krog njegovega doživljajskega sveta, pa je pojemanje življenja v steni vendarle prikazano s tolikšno intuicijo, da je Andrejeva smrt na koncu naravna posledica naravnih sil, ki po svoje razsojajo o človekovi usodi. Nekoliko bolj herojsko je potem Petrino vedenje v steni, toda moč ji daje ljubezen do Andreja, tako je ta moč posledica notranjih odnosov v skupini in to je drugi problem, ki ga Ingolič v tem romanu razrešuje.

Skupina, ki jo pisatelj pošilja v gore, da bi tam doživela svojo tragedijo, je razkrojena do takšne stopnje, ko že komaj govorimo o naravno skaljenih medsebojnih odnosih. Boris, bivši aktivist in človek s čudnimi diktatorskimi manirami, se vede skrajno netovariško in človek bi se z njim nerad družil v alpinistični navezi. Andrej je med vojno doživel klanje — in celo sam je moral klati —, zato je zdaj cinik in zagrenjenec in ne priznava več nobenih vrednot. Petra, dosedanja Borisova ljubica, niha med obema fantoma in se v noči pred vzponom v Goljakovo steno preda obema. Seveda ne gre za to, da bi pri tem nekoliko nenavadnem ljubezenskem trikotniku ugotavljali kakšno psihološko možnost ali resničnost, saj umetnik pri oblikovanju karakterjev ne more biti utesnjen z raznimi psihološkimi kategorijami, važnejše je tu razmerje med odnosi znotraj trikotnika in med tragedijo v steni.
To razmerje v romanu ni do konca izdelano, pisatelj se omejuje samo na to, da v steni izčisti in pripelje do konca erotično soglasje med Petro in Andrejem, ki pa je bilo jasno pravzaprav tudi že prej, pred nevarnim početjem. Odnosi v skupini so tedaj dovolj po svoje začrtani, prikazani so brez klišejske dolgočasnosti, na drugi strani pa puščajo vtis, da so bolj umetno skonstruirani kot resnično doživljeni.

Vsekakor je vse, kar se dogaja okrog Petre, Borisa in Andreja, boljši del in hkrati jedro romana in je po svoji učinkovitosti kar daleč nad tisto konvencionalno ljubezensko srečo, ki jo doživljata Vida in Marko v koči na Tihi livadi ali ki dvajset let po teh dogodkih združuje Petrino hčer Bredo in pripovedovalca Gregorja.

Velik, toda dosti manj važen del Ingoličevega romana pomenijo dogodki v zaledju, ki so sicer le posredno zvezani z usodnim dogajanjem v stenah, vendar pa romanu dajejo časovno in družbeno podstavo. V Ljubljani v tem času doživljajo svoje osebne težave starši naših planinskih junakov, toda pisatelj čez vse to prehaja nekako mimogrede, s krajšimi epizodami, podoba je, ko da bi si bil v zaledju zastavil nekoliko preveč snovi, h kateri se ni mogel vračati za toliko časa, da bi jo bil mogel do konca obdelati. Tako je tudi duh časa — to so prva leta po končani vojni — ne nakazan, a vendar toliko, da pisatelj izraža nekatere kritične poglede na tisto dogajanje, in tudi toliko, da skoraj neopazno utemeljuje smisel alpinistične samopozabe v tistih in v vseh drugih časih.
V Ljubljani namreč prirejajo prvomajsko parado, ki pa je vsa nepristna. Nepristno je vzklikanje parol, nepristno je plapolanje zastav. Zato alpinisti zbežijo iz te nepristnosti v gorski svet, kjer je vse pristno in kjer bi bilo možno naplavine naše civilizirane zlaganosti odpraviti ali vsaj za krajši čas utišati. Ta dvojnost našega sveta, nepristnega in pristnega, bi lahko pomenil v romanu tretji bivanjski element ali tretji problem, vendar je tako rahlo nakazan, da pomeni le manj pomembno ozadje osrednjima pisateljevima problemoma.

Na splošno je treba Ingoliču priznati, da je z romanom Pretrgana naveza spet segel na novo področje in tako spet dodal nov motiv svoji široki pisateljski panorami, in dalje, da je kot nealpinist razmeroma uspešno rešil svojo nalogo, uspešno že s tem, ker je divji naravi kot še vedno pričujoči kategoriji našega življenja znal prisoditi določen pomen, to je pomen razreševanja in očiščevanja.
Najbrž bo precej resnice o tem pomenu v besedah, ki jih je Keršič zapisal v spremni besedi in stojijo tudi na ovitku knjige: »V gorskem svetu se razpletajo usode močnih, možatih silakov in nebogljenih rev, trdih značajev in razdvojenih osebnosti, ki prepozno spoznajo svojo nemoč in ki ob neusmiljenem divjanju naravnih sil doživijo svoje očiščenje v prav baladni tragiki svojega nehanja.«

Knjiga je opremljena s fotografskimi posnetki iz gorskega sveta, ki so jih prispevali Jaka Čop, Vanč Potrč, Stane Kvaternik, Marija Rojnik, Vida Strašek, Marjan Keršič-Belač, Janez Korošin in Vlastja Simončič. Tako je knjiga tudi s te plati bogata novost v naši gorski umetnosti.

Jože Šifrer
Sodobnost, 1971, letnik 19, številka 12
 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker