Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Slovenski andinizem

Zbornik svobodne Slovenije/G-L: Cordon Mascarello

ponedeljek, 13. februar 2012, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3375

Zbornik svobodne Slovenije (1973 - 1975) - Vojko Arko

Petindvajset let slovenskega andinizma

V barvnih odtenkih jesenskega gozda se vzpenjamo po komaj vidni stezi proti jezeru Frey. Že nas pozdravlja grmenje mogočnega slapa, dolina se odpre in izlizane skale padajo k podnožju vodopada. Milijoni belih, razpenjenih kapljic drvijo v silovitem sunku preko sten, prav kot so drveli in se penili pred davnimi leti ko je mladi inženir Emilio Frey s svojimi peoni prišel od zaliva Tristeza, odkril slap in višje gori jezero, ki ga je ameriški geolog Bailley Willis njemu v spomin poimenoval Lago Frey.
Takrat koncem stoletja so se prvi naseljenci seznanjali z novim svetom okrog Nahuel Huapija. Stik med naravo in človekom je bil včasih bežen in minljiv, včasih pa trajen in bogat na sadovih. V švicarski koloniji so Goyeji, Feyeii, Mermoudi trebili gozd, zarezali brazde v zemljo, sadili žito, sadno drevje in krompir, redili živino, pasli ovce. Štirideset let so Bariloče živele kot majhna poljedelska vas v Kordiljeri.
V začetku tridesetih let so človeški posegi v andski svet dobili novo značilnost. Prav kot dobrih sto let preje v Alpah se je pojavilo planinstvo, športni in nepridobitni odnos med človekom in naravo. Zaživelo je prvo argentinsko planinsko društvo, pojavili so se smučarji, izletniki, plezalci. Spet je Emilio Frey načeloval tem novim raziskovalcem. Steze v pragozdu zdaj niso bile več samo pastirska in drvarska pota, vodile so tudi do vznožja strmih sten, v katerih so se poskušali »osvojevalci nekoristnega« ledu in skalovja. Claussen, Meiling, Neumeyer, Hess, Margarido, Fischer, — številna imena raznih jezikov sveta so se povezala s stolpi in vrhovi okrog bariloške vasice.
V tem pionirskem gospodarskem in športnem okolju so se koncem štiridesetih let pojavili slovenski novonaseljenci, planinci in smučarji. Zrasli v Alpah, so samo nadaljevali dolgoletno planinsko izročilo. Odkar se je leta 1893 ustanovilo Slovensko planinsko društvo, se je planinsko gibanje v slovenskem svetu, prislonjenem na vzhodne obronke Alp, izredno naglo razmahnilo. Tako izletniške kot plezalske in smučarske panoge planinstva, pa tudi njihovi literarni in znanstveni prebliski so dobili v slovenski javnosti veliko veljavo. Turistični klub »Skala« in Klement Jug sta razgibala mladino med obema vojnama, planinski in smučarski športniki so postali znani in priznani prav kot v južnoameriških mestih nogometni igralci in pevci folklornih pesmi.
Ob prihodu v Argentino, deželo pampe, so novi prišleki, ki so si želeli gora, iskali poti do njih. Naglo so odkrili Bariloče. Nekateri so se tam naselili, drugi so si prizadevali preživeti vsaj počitnice na jugu. Izurjeni plezalci in smučarji, ki jih v mladih letih seveda podžigajo športni tekmovalni motivi, so kmalu spoznali, da njihovo tehnično znanje v marsičem presega mere in pojme bariloških prilik. Zanos in navdušenje prve bariloške skupine, ki si je nabrala lovorik v gorskem športu, sta potegnila za seboj mladino, ki je rasla v buenosaireškem velemestu. Tako sta se izoblikovali dve generaciji slovenskih planincev v Argentini.
»Zbornik« in »Svobodna Slovenija« sta redno objavljala planinska poročila o delu naših plezalcev in smučarjev in o pomembnih odpravah, ki so se jih slovenski andinisti udeleževali. Ob srebrnem jubileju slovenskega planinstva v Argentini, ki sovpada s tridesetletnico našega zdomstva, pa bi hoteli povzeti v kratkem pregledu najvažnejša dejstva in ugotoviti, kako se je slovensko gorništvo zrcalilo v andinističnem gibanju Argentine in kakšen delež nam pripada v razvoju gorskega športa naše nove domovine.

I. Bariloški »bratje«
V dobi med 1950 in 1954 je predstavljala bariloška družbica slovenskih plezalcev, imenovana Grupo de Escaladores Eslovenos (Skupina slovenskih plezalcev), tehnično najboljšo skupino argentinskih andinistov.
Nanizala je v velikem zagonu izredno število zahtevnih tur in smeri, med njimi »prvenstvene«, ki uživajo še danes dosti spoštovanja med argentinskimi plezalci. Bariloški planinci so sodelovali v argentinskih odpravah v Južne Ande, v Himalajo in Antarktiko, slovenski smučarji pa so odprli novo razdobje v panogi smuškega teka v Argentini.

1) Slovenski zvonik (Campanile Esloveno), — vitek stolp v pogorju Katedrale, ob boku Južnega Vrha, sta prva preplezala Dinko Bertoncelj in France Jerman 13. 2. 1952. Pozneje je Bertoncelj v istem stolpu izvedel še dve smeri, severno in vzhodno, in obakrat ga je spremljal José Luis Fonrouge, ki je od 1960 naprej veljal nekaj let za najboljšega argentinskega plezalca. Campanile Esloveno je še danes zrelostni izpit plezanja v skali za vse argentinske andiniste. Ti se običajno držijo Bariloč v prvih letih andinistične prakse. Južno letovišče nudi namreč dovolj udobnosti v pogledu dostopnosti, koč in steza. Zato pošilja argentinska Planinska zveza (FASA) leto za letom svoje tečajnike v bariloške gore. Campanile je doživel do danes kakih 30 vzponov in v listi pristopnikov so zastopani najpomembnejši argentinski andinisti pretekle in sedanje dobe. Prvi, ki je sam poskusil preplezati ponosni stolp, bariloški vodnik Teodoro Sifuentes, se je pri tem poskusu smrtno ponesrečil (1967). Potem je zabeležil svoj vzpon v Freyevi koči Guillermo Giese (aprila 1974), vendar mu andinisti prav ne verjamejo. Povsem nesporno pa je, da je novembra 1974 sam preplezal Campanile Esloveno Felipe Frasson, predsednik buenosaireškega Centro Andinoi, ki ga je skupno z Marcom Bianchijem pogubil Fitz Roy koncem poletja 1975. Severno, izredno težko smer v Campanilu sta ponovili dve navezi: Peter Skvarča in Jose Boselli ter Jose Luis Fonrouge in Carlos Comesana. Vzhodna še vedno čaka ponovitve. Leta 1970 je vojaški gorski tečaj spravil na Slovenski stolp majhen topič (možnar) in šest vojakov. Ker stoji Campanile Esloveno precej od rok, se ga pozimi še ni nihče lotil.

2) Tres picos. — Edina samostojna slovenska gorska odprava »šumskih bratov«. Prvenstvena vzpona na Torre Tuma (Bertoncelj in Jerman) in Torre Frey (Pangerc in Sitar) 28. 3. 1952. (Zbornik 1953).
Zaradi oddaljenosti od prometnih zvez so te gore manj obiskane. Torre Tuma je doživel dve ponovitvi. Leta 1959 sta ga preplezala Quintas in Llagostera iz Buenos Airesa in leta 1964 cordobski plezalci. Zadnji uspeh je zasenčila težka nesreča, ko sta pri sestopu izgubila življenje Castelli in Gimenez. Tretjega ranjenega plezalca so spravili do taborišča tovariši, od tam do naseljenih predelov pa bariloški reševalci.

3) Nove plezalne smeri v bariloških gorah. — Starejša plezalska generacija je poleg vzpona na Slovenski zvonik odprla številne nove smeri v bariloške stene in stolpe. Že v Katedralskem stolpu je varianta, ki sta jo plezala Bertoncelj in Pangerc, postala normalna smer na stolp. Vse te smeri je skupno z dosežki drugih plezalcev objavil gorniški argentinski javnosti gorski vodič: »Andinismo y campa-mentos en el Parque Nahuel Huapi«, ki sta ga v letu 1959 pripravila Jose M. Iglesias in Mario Della Ianna. (Izdaja Mundonuevo, Coleccion A.lpamayo).

4) Slovenski kot na Cerro Catedral. — Izgradnja slovenskega kotička v katedralskem pogorju datira iz razdobja 1952/55. Takrat so slovenski planinci vsekali v pragozd Slovensko stezo, zgradili zavetišče »Pod skalco«, postavili slovensko vpisno knjigo na Torre Catedral in Pico Sur in odkrili spominsko ploščo skalašu Klementu Jugu na podnožju Zvonika. Leta 1965 je Robert Petriček organiziral gradnjo spominske kapelice škofu Rozmanu pri zavetišču »Pod Skalco«.


Club Andino Bariloche se je pridružil začetemu delu, izboljšal slovensko stezo in postavil lepo planinsko kočo »Refugio Emilio Frey« ob jezeru Tonček. Leta 1969 je zaradi neprevidnosti taboriščnikov zgorelo zavetišče »Pod Skalco«, ki je dolga leta služilo kot prenočišče ali vsaj počivališče številnim planincem. Slovensko vpisno knjigo so prinesli z vrha katedralskega stolpa v arhive Cluba Andino spomladi 1974 plezalci buenosaireškega andinskega centra, ki so opravili dvestoenainosemdeseti vzpon na ta vrh. Naj dodam, da je bil pristop, ki sta ga izvršila 1. 1. 1951 Dinko Bartoncelj in Tonček Pangerc četrti, da je Pangerc še istega leta plezal sam stolp, da je ta solo-vzpon ostal edinstven dolgo dobo in da še do danes ni nihče sestopil stolpa brez vrvi, kot je to po sili razmer naredil Tonček, ker ni imel vrvi s seboj. Vsi drugi solo-plezalci (Fonrouge, Peterek, Sifuentes, Frasson — sama imena, ki v andinizmu nekaj pomenijo) so se spuščali na težjih mestih po dvojni vrvi. Že leta 1953 sta nameravala Dinko in Tonček pozimi preplezati Torre del Catedral. Zavrnilo pa ju je slabo vreme in prvi zimski vzpon sta izvršila šele 15. 9. 1973 Felipe Frasson in Fermin Olaechea.

5) Križ na Cerro Capilla. — 1952 so slovenski planinci postavili železen križ na Cerro Capilla, dokaj težko dostopni gori onstran jezerskih rokavov. Križ ni bil grajen za patagonske viharje in se je podrl. »Šuma« ga je nekajkrat znova postavila, slednjič je postalo očitno, da ta križ ne bo stal na viharnem vrhu. Zato so slovenski planinci l. 1962 spravili na vrh Capille nov aerodinamično grajeni križ, ki vztrajno kljubuje neurjem in ki ga bo treba samo sem in tja prebarvati, pa bo še dolgo spominjal na našo prisotnost ob Nahuel Huapiju.

6) Smuški tek. — France Jerman, Janez Flere in Andrej Kukovica so v letih 1948-54 predstavljali najuspešnejše tekmovalce v smuškem teku v Argentini. Zastopali so državo na tekmovanju v Čilu in zmagovali na krajevnih državnih prvenstvih. Potem je ostal Jerman sam in dvajset let obdržal naslov argentinskega državnega prvaka. Jerman je postal tudi argentinski vojaški učitelj in je zdaj poglavitni organizator smuškega teka v državi.

7) Alpske discipline. — Edini Slovenec, ki se je vključil v argentinsko državno reprezentanco v smuku in slalomu, je bil Dinko Bertoncelj. Podrobnosti o njegovih klasifikacijah so zabeležene v Zborniku za leto 1967. Zdaj je Bertoncelj ravnatelj argentinske državne šole za profesionalne smučarske učitelje.

8) Patagonske odprave. — Slovenski andinisti so sodelovali v večjih odpravah Cluba Andino Bariloche v patagonske gore.
a) San Valentin. — (Zbornik 1954). — 18/12/1952 sta Dinko Bertoncelj in Tonček Pangerc skupno z drugimi petimi bariloškimi andinisti dosegla vrh San Valentina, najvišje patagonske gore (okrog 4000 m). Uspeh je odjeknil v mednarodnih alpinističnih krogih, saj so goro dolga leta zastonj oblegale številne odprave. Pozneje je San Valentin preplezala samo novozelandska ekspedicija 23/12/1969.
b) Paine. — (Zbornika 1955 in 1960). — Pogorje Paina v Južnem Čilu, skupina impozantnih skalnatih stolpov in ledenih kupol, je bilo praktično neraziskano, ko je leta 1954 bariloška odprava poskusila najvišji vrh Paine Grande (ca 3000 m) in še nekatere druge špike. Pri tveganem vzponu preko visečega ledenika je ledeni plaz zasul Tončka Pangerca in Herberta Schmolla (17/1/1954).
Tri leta pozneje so Bariločani znova poskušali Veliki Paine. Zaradi intrig italijanskega industrijalca Montfina, ki je načeloval istočasno večji italijanski odpravi na isto goro, so čilske oblasti prepovedale vzpon. Vendar sta Slovenec Davorin Jereb in bariloški vodnik Carlos Sonntag poskušala na skrivaj preplezati Paine, morala pa sta odnehati malo pod vršnim grebenom.
Paine Grande je še isto leto preplezala italijanska ekspedicija in Guido Monzino je izdal o podjetju knjigo, v kateri opisuje med drugim dela in pota bariloških navez.
Pozneje so mednarodne odprave (Italijani, Angleži in Južni Afrikanci) zmagale velike stolpe Paina. Argentinski plezalci iz Buenos Airesa so ponovili vzpon Monzinove odprave na Torre Norte in 1967 so čilski andinisti preplezali Cuerno Principal, ki sta se ga 1. 1954 zaman lotila Tonček Pangerc in Birger Lantschner in ki so ga pozneje prav tako brez uspeha oblegale angleške in amerikanske naveze. Fantastična lepota pogorja privablja leto za letom številne alpiniste in v stenah Paina so zdaj začrtane mnoge drzne smeri.
c) Cerro Bafonaceda — (Zbornik 1960). — Ker čilske oblasti l. 1957 niso dovolile vzpona na Paine Grande, se je bariloška odprava posvetila sosednji ledeniški gori Cerro Balmaceda (2000 m). 8. 11. 1957 so štirje možje odprave, med njimi Slovenec Ivan Arnšek, dosegli vrh te gore. Nikjer nismo zasledili, da bi ta vzpon do zdaj kdo ponovil.
9) Dhaulagiri. — (Zbornik 1955 in knjižna izdaja Slovenske kulturne akcije Dhaulagiri). — V argentinski odpravi na Dhaulagiri v nepalski Himalaji 1. 1954 je sodeloval Dinko Bertoncelj. Po smeri čez »Hruško« je dosegel vršni greben in višino 7600 m. Tako je vrsto let Dinko nosil slovenski višinski rekord, šele v zadnjem desetletju so alpinisti iz domovine, ki se udeležujejo himalajskih odprav, presegli to številko.
Dhaulagiri so leta 1960 preplezali Švicarji in Avstrijci. Pozneje so vzpon ponovili Japonci in Američani. Vendar so vse tri uspešne odprave uporabljale smer preko severovzhodnega grebena in nihče še ni uspel v smeri čez »Hruško«. Kljub številnim poskusom nobena odprava tam ni prišla višje kot obe argentinski moštvi (l. 1954 in 1956), nobena ni dosegla vršnega grebena, s katerega so se vračali Bertoncelj, Watzl, Magnani in Ibanez.
10) Antarktika,. — Bertoncelj je prebil dve leti na antarktični postaji General Belgrano. Z dvema tovarišema je preplezal Nunatak Moltke (Zbornik 1960).
Kljub bližini antarktičnega kontinenta in kljub številnim argentinskim postajam so gorniški podvigi na ledeni celini redki. Za Bertoncljem so se udejstvovali samo nekateri plezalci buenosaireškega centra na otoku Amberes.*

II. Druga generacija.
Medtem ko so se bariloški »bratje« dokončno vključili v bariloško življenje, planinsko in neplaninsko, je rasla v argentinski prestolnici, daleč proč od planin, druga generacija slovenskih gornikov v Argentini. Vsi ti fantje in dekleta so se rodili v Evropi in so vsaj od daleč poznali Alpe, Nekateri so prišli v Argentino za svojimi starši in sorodniki in so še na oni strani oceana poskusili gore in navezali smučke. To gora željno mladino je usmerjalo v Bariloče Slovensko planinsko društvo v Buenos Airesu, ki mu je načeloval do svoje smrti leta 1970 neumorni Robert Petriček. Bariloška in buenosaireška sekcija SPD sta združili svoje sile in zgradili v bariloškem mestecu planinsko zavetišče, imenovano »Planinski Stan«, v katerem so prenočevale poleg starejših turistov skupine slovenske mladine iz prestolnice, ki so delale izlete po bližnjih gorah. Po nekaj letih so se izcimile iz teh obiskovalcev manjše planinske družbice, ki so se vračale leto za letom, poskusile dereze in vrv, skalo in led ter se dokaj izurile v gorski tehniki. Kot že priznani andinisti so slovenski planinci sodelovali celo na reševalnih akcijah bariloškega Cluba Andino in samostojno naskakovali južno steno Cerro Bonete, gore, na katero so slednjič prinesli vpisno knjigo januarja 1965. (Zbornik 1966). Kazalo je že, da se bo iz te mladine izkristaliziralo nekaj dobrih plezalcev, ko je nesreča na Tronadorju l. 1966 zaustavila razvoj. Smrt Tomaža Kralja in Boža Vivoda je težko prizadela ves krog njunih prijateljev in ko so se podjetni fantje poročili in se posvetili svojim gospodarskim in družinskim problemom, je plezalski zagon v Buenos Airesu pojenjal. Petričkova smrt in z njo zvezani dejanski prestanek društva v prestolnici zaključuje neko določeno planinsko razdobje, ki je vtisnilo tako slovenskemu živi ju v Buenos Airesu kot argentinskemu gorništvu povsem določen pečat.

_______

Nemogoče je pisati kroniko o bariloških bratih, o skupini slovenskih plezalcev, o dogajanjih slovenskih andinistov nasploh, pa pri tem obiti ime avtorja tega članka. Naj bo tedaj vsaj pod črto zapisano, kar je pisec tega sestavka v svoji gorniški skromnosti opustil. Od vsega začetka je bil glavni pobudnik, spodbudnik, organizator, poročevalec, skratka gonilna sila in vodnik slovenskega planinarjenja v Bariločah — dr. Vojko Arko. Poleg tega se uvršča med najboljše argentinske izvedence o andinizmu in alpinizmu in je za nameček postal naš izvrsten planinski pisatelj. — Op. ur.

Brata Skvarča
Ta druga planinska generacija pa je vendar dala gorniško navezo, ki se je uvrstila med vrhunske plezalce Argentine, v marsičem široko presegla dosežke »šumskih bratov« in doprinesla izredno bogat delež k poznanju in osvajanju patagonskih And.
Zborniki »Svobodne Slovenije« so vestno prinašali poročila Petra in Jureta Skvarča o njunih odpravah in mlada plezalca sta si poleg planinskega ugleda pridobila tudi nekaj literarnega slovesa. Zbornik za leto 1970 je v poglavju »Slovenstvu v čast, narodu v ponos« prikazal celoten prerez njune gorniške dejavnosti do leta 1970, ko sta dosegla svojo največjo in najbolj žilavo priborjeno zmago: Cerro Norte. Zato hočem tukaj samo povedati, kako se Skvarčeva gorniška dejavnost vključuje v sklop južnoameriške andinistike.
Ko se je začela »šuma« udejstvovati v Bariločah, je predstavljalo vse področje Južnih Andov celo v geografskem pogledu veliko neznanko. Res je čilski geografski zavod že razpolagal s popolno zbirko zračnih posnetkov, ki so služili kot osnova novih kart čilskega ozemlja, a ves ta geografski material je ležal po predalih inštituta, izven dosega planincev in popotnikov. V planinskem pogledu so obstajali samo podatki Reicherta in De Agostinija. Zdaj, petindvajset let kasneje, je notranja planota »celinskega ledu« neprimerno bolje poznana in dosti zaslug zato imata Peter in Jure Skvarča.
Razumljivo je, da je mlada fantiča, ki sta se preizkušala v bariloških skalah, kjer je Peter ponovil znane težke smeri Bertonclja in Fonrougea, najprej privlačila težavnost južnih gora. Pier Giorgio (1963) in Cerro Steffen (Mellizos) (1965) sta predstavljala izrazito plezalska problema. Takrat je morala Previdnost še posebej poskrbeti, da gore niso udarile zares in da sta se mlada plezalca obakrat srečno vrnila. A že odprava z leta 1964 je imela raziskovalni značaj. Po nagli zmagi na Gorra Blanca, se je Peter s spremljevalcem Pero povzpel na vulkan Lautaro, potrdil Shiptonovo domnevo o vulkanskem značaju te gore in doprinesel svoj delež h geografiji Andov. Poznejša dolgoletna borba za vrh Cerro Norte pa je nudila Skvarčema priložnost, da sta temeljito preromala in preiskala predele »kontinentalnega ledu« zahodno od Lago Argentino, kjer jima je Mastersova estancija nudila prijetno in varno izhodišče. Nabrala sta cel niz prvenstvenih vzponov in osvojila petindvajset vrhov. Tudi po zmagi na Cerro Norte sta se Peter in Jure še vračala na jug. Čeprav nista več dosegla izrednih športnih zmag, se je njuno raziskovalno delo nadaljevalo in zlasti v pogorju Mascarello je Jure odkril povsem nove predele, ki zaokrožajo poznanstvo Južnih Andov in novi vrhovi so se pridružili zbirki Skvarčevih prvenstvenih vzponov. Dodam naj še, da sta naša plezalca prav kot drugi raziskovalci krstila številne vrhove in prinesla nekaj slovenskih imen v kordiljersko imenoslovje, vendar v tem pogledu nista pretiravala, kot se to po pravici očita Italijanu De Agostiniju.
Vzporedno z vsakoletnimi odpravami bratov Skvarča so se zgrinjale na področje Južnih Kordiljer številne ekspedicije iz vsega sveta. Najboljši alpinisti Evrope, obeh Amerik, Azije, Afrike in Oceanije so stremeli v viharne gore. Mikale so jih povsem izredne plezalske lovorike in oddaljena, divja, prvobitna narava. Za Angleži in Čilenci so Japonci in Novozelandci izvedli dolga prečenja notranjih ledenih predelov, še več odprav pa se je vsako leto nagnetlo v dvoje obrobnih pogorij, ki sta zasloveli po svojih fantastičnih oblikah in nedosežni sceneriji: to sta predela Paina in Fitz Roya. Tam so v zadnjih desetih letih šarili Angleži in Italijani, Poljaki in Čehi, Japonci, Južni Afričani in Severni Američani, Francozi in Švicarji, pa seveda Čilenci in Argentinci. Nemogoče patagonsko vreme je oteževalo prizadevanja, številne odprave so se morale vrniti praznih rok. Tako so propadli do zdaj vsi poskusi na vzhodnem stebru Fitz Roya, medtem ko je uspelo po drugih smereh goro preplezati petim odpravam. To so bili Francozi, Argentinci (Fonrouge in Comesana), Američani, Angleži in Švicarji. Najboljši angleški plezalci so dolge mesece zastonj oblegali Cerro Eggers (drugi stolp gorske skupine Torre), vsaj deset poskusov na Cerro Torre je bilo odbitih, uspeli pa so trikrat Italijani: dvakrat Cesare Maestri, v čigar uspeh so v mednarodnih planinskih krogih nekam dvomili in Ferrarijeva odprava l. 1974. Ponovitve vrhov v sklopu kontinentalnega ledu so redke, vsi stremijo najprej po novih, nedotaknjenih gorah, z izjemo izredno težavnih pleza-rij, kot sta Torre in Fitz Roy, ki nista izgubila svoje privlačnosti kljub ponovitvam. Skoraj nobena pomembna gora, ki sta jo osvojila brata Skvarča ni bila drugič preplezana, z izjemo vulkana Lautara, ki so ga 2. 3. 1974 preplezali Angleži Eric Jones, Mick Coffey in Leo Dickinson.
Velike sitnosti obstajajo z dokumentacijo pohodov in plezarij v Južnih Andih. Poročila o teh odpravah izhajajo v planinskih revijah vsega sveta in jih dostikrat ni prav mogoče dobiti v roke. Čilski in argentinski planinski zborniki zaradi finančnih ovir že več let ne izhajajo, tuje odprave pa tudi nimajo nikakršnih obveznosti, da bi krajevnim andinističnim organizacijam javljale svoje dosežke. Še najboljši in najtemeljitejši pregled raziskovalnega in plezalskega dela na področju »kontinentalnega ledu« prinaša zdaj severnoameriški American Alpine Journal. Njegov urednik Adams Carter, dober znanec južnoameriških andinistov, poliglot in svetovni popotnik, ki se je udejstvoval v Himalaji, Karakorumu, Aljaski in Peruju, vzdržuje pismene stike s planinci in planinskimi organizacijami vsega sveta in si resnično prizadeva, da zabeleži vse, kar se v gorah in alpinistiki pomembnega pripeti. Ta revija je tudi odpravam bratov Skvarča odprla svoje predale in ju pravilno vrednotila.
Dodam še, da so v Skvarčevih ekspedicijah sodelovali nekateri drugi slovenski planinci, vendar samo kot spremljevalci in sodelavci, ne kot plezalci. Manjkalo je pač resnično tehnično izurjenih gornikov, ki bi se mogli kot enakovredni pridružiti zagnani in izurjeni navezi. Večji delež so imeli pri odpravah neslovenski andinisti: Gustavo Mengelle, Luciano Pera, Rihard Czernjavski, zlasti pa še Mario Serrano.
Slednjič bi omenil, da sta se Peter in Jure udejstvovala tudi izven Južnih Andov, plezala sta skupaj pozimi južno steno La Plate v mendoških gorah, Peter se je povzpel na Aconcaguo in Jure je sodeloval v argestinski odpravi na Everest. Seveda bo kak bralec hudomušno pripomnil, da je športna vrednost najvišje gore sveta močno padla, odkar jo je tudi neka japonska dama preplezala.

III. Najmlajši rod
V okviru bariloškega andinskega kluba se vadi v smučanju in gorništvu bariloška mladina. Med smučarji juniorskih kategorij in otroških letnikov najdemo številna slovenska imena. V smuku in slalomu srečamo Flerete, Bačerje, Černigoje. V teku zmagujejo že med seniorji bratje Jermani. Otroci med desetim in petnajstim letom obiskujejo z vodniki mladinskega tečaja težje dostopne gore, fantiči in dekleta s slovenskimi priimki so zapisali svoja imena na stolpih Lopeza (Lührs, Principal), Črnega vrha (Cerro Negro), Južnega catedralskega vrha, na Cerro Bonete. Vendar se mi zdi, da se v tem oziru ne more več govoriti o slovenskem andinizmu, temveč samo o andinistih in smučarjih slovenskega porekla.
Doba slovenskega andinizma pa se mi zdi po petindvajsetih letih končno veljavno častno dovršena in zaključena.

Zbornik 1965: Dr. Milan Komar, dr. Karel V. Truhlar DJ, dr. Franc Žajdela
Zbornik 1966: Vojimir J. Bratina, Franja Golobova, France Gorše, Bara Remec
Zbornik 1967: Dinko Bertoncelj, dr. Jože Jančar
Zbornik 1968: Dr. Tine Debeljak, Karel Mauser, dr. Ljubo Sire, dr. Jože Velikonja
Zbornik 1969: Ivan žužek DJ, dr. Alojzij šuštar, dr. Franc Mihelčič
Zbornik 1970: Jurij Janez Skvarča, Peter Skvarča
Zbornik 1971-1972: Dr. Rudolf Čuješ, dr. Enij Alojzij Fonda, Andrej Mejcen SDB, dr. Janez Janež Dr. Branislava Sušnik Dr. Bogdan Ciril Novak France Jerman

eXTReMe Tracker