Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Čemu alpinizem

William Henry Hoek
* 17. marec 1878 Davos , † 20. november 1951 Vaduz
Nemški geolog, meteorolog, alpinist, smučar in pisatelj.

 G-L: V borbi z goro

nedelja, 20. november 2011, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1612

V borbi z goro - Henry Hoek: Ali je sploh še potrebno posebej omenjati, da je »vzpenjanje na gore« dandanašnji tako tehnično-zunanje kakor duhovno-notranje nekaj povsem drugega, kot je bilo pred petdesetimi ali šestdesetimi, da celo pred petindvajsetimi leti?

Tempo, v katerem se vsi izrazi našega življenja spreminjajo, se je v zadnjih letih, v zadnji generaciji silovito stopnjeval. Tudi planinstvo je eno naših življenjskih izražanj; misel, kaj šele vzpodbuda, naj bi ostalo to, kar je nekoč bilo, je, če se hočemo milo izraziti, smešna. »Tok časa« (da si prihranim daljša izvajanja) je iz čiste težnje po raziskovanju in iz romantične ga veselja nad pustolovščinami za mladostnih let alpinizma povsem nujno razvil »gorski šport«. Jasno, da v mnogih ljudeh, v nekaterih pa prav gotovo, še vedno delujejo in žive stara duhovna gibala ...

Vedno znova zastavljajo »alpinski časopisi« vprašanje: Čemu hodimo v gore? Že sama dejstvo, da to vprašanje sploh zastavljajo, nas bi moralo poučiti, da mora imeti planinstvo mnogo duhovnih korenov, še bolj pa vedno različni in nikdar povsem zadovoljivi odgovori nanje. Nihče ne bo vprašal: Čemu igramo golf, šah, tenis, biljard?

Planinstvo, naporno in pogosto tudi nevarno, bo ostalo zagonetno tako alpinistu samemu kakor tudi laiku. En sam odgovor je, ki dozdevno, pol v šali, pol zares, pravilno razreši stvar: grem, ker me veseli. Napol neumna, napol pametna beseda, ki premika probleme le na drugo ravnino.

Prvi in najstarejši alpinski časopis, glasilo angleškega Alpine Cluba, še dandanašnji nosi spodnji naslov: »Poročila o pustolovščinah v gorah in o raziskovalnem delu«. To sta bila nekoč duhovna korena alpinizma. To sta še tudi dandanašnji, za nekatere. Mnogo drugih se ukvarja z gorskim športom. Mika jih veselje za tehnično dejanje, za ustvarjanje, za boj, za rekord - pa čeprav ga v tem slučaju ni mogoče vkleniti v številke. Tehnični enoti planinstva (plezanje in smučanje) sta postali »šport zase«. Športa, ki sta s »planinstvom« v zvezi le po torišču in to povsem zunanje ter slučajno, sta besedno vanj vključena. V ostrem nasprotju s temi povsem na realnost ubranimi specialisti stoje na drugi strani ljudje »čustva«. Iz nezavednih koprnenj rase njihova težnja, da bi se zlili s svetovno dušo, da bi se razkrojili v prirodi. Njihov beg v gore lahko primerjamo s počenjanjem onih ljudi, ki posegajo po drugačnih mamilih.

Med tema dvema tečajema najdemo ljudi, ki čutijo v sebi potrebo za uveljavljenjem (pa čeprav tega sami ne vedo ali nočejo verjeti); one, ki zares iščejo in tudi najdejo naravnega užitka, večno nezadovoljne, večno očarane in zamaknjene popotnike, ki jim kri ne da miru; ne slutijo, da je njihovo nemirno hrepenenje koncem krajev erotičnega izvora, da so to pregnane želje v novi podobi.
Tem se pridružijo oni, ki morajo zvečati svojo osebno zavest. Kadar dosežejo po večurni zbranosti vrh, začutijo v sebi višjo srečo, saj jih doseženi cilj prepriča, da so močni in nekaj vredni.

In končno naj opozorimo še na to zadnje: Pri velikih naporih, posebno v velikih višinah, se predstavna sposobnost stopnjuje. Logično mišljenje - duhovno v pravem smislu - popušča, čustvo - duševno - se ojači. Veličastna okolica, samota, boj za cilj, ki si ga želimo, zavest nevarnosti, vse to skrbi, da se prijetno stopnjuje »umetniško občutenje«.
Zgodi se - sam sem to doživel - da hodimo varno kakor mesečniki, kakor v transu. Stanje, ki ga drugače ne moremo označiti kot »sreča«. Logični način mišljenja trpi - ali prav v tem, da se ta vez razrahlja, začutiš največjo slast.

Naštel sem le nekaj skrajnih primerov. Pa že na ta način dobimo pisan »šopek« najrazličnejših motivov, ki so v vsaki posamezni duši drugače pomešani. Kakor so raznovrstna gibala, tako raznovrstni so tudi »cilji«. Iz stvari, ki jih ima ta ali oni alpinist rajši, iz njegove »alpinske posebnosti«, iz značaja, ki ga imajo njegove ture - lahko sklepamo o duševnih motivih, ki ga vodijo v gore.
Zdi se nam, da razumemo ...
Nato pa - in v zadnjih letih vedno pogosteje – stojimo pred uganko alpinskih dejanj, ki jih več ne razumemo.
Vzemimo konkreten primer, severno steno Matterhorna (zato, ker je prav ta stena najbolj opozorila laike nase; seveda pa je le ena od mnogih sličnih!). Alpinski strokovni tisk je načel zastran nje majhno polemiko. »Simbol propadajočega alpinizma«, »lov za senzacijo«, »etično neopravičljivo« - tako je trdila ena stran. Druga je dejanje branila z enako krepkimi besedami.

Ne pride mi na misel, da bi sodil s stališča kakršnegakoli vrednotenja. Vse, kar se zgodi, se zgodi po kavzalni utemeljenosti, vse je nujno vključeno v razvoj. Ni ne dobro, ne zlo. Poskusiti hočemo le, če bi morda mogli razumeti. Zato ugotavljamo brez hvale in brez graje: Ta tura ostane ob največjem znanju in največji tehniki igra z življenjem. Nevarnosti, na katere poseg alpinista nima vpliva, so zelo velike. Dobro! Toda gotovo niso večje kot so bile o priliki prvega vzpona na Matterhorn, - ob tedanji opremi in tehniki. In prav tako ne večje kot na kaki polarni ekspediciji še pred nekaj leti. Prvi vzpon na Matterhorn pa vrednotimo kot simbol alpinizma, ki je prodrl!
Lov za senzacijo? Nikakor ne. Ne jemlješ nase pomanjkanja in trpljenja zavoljo veselja na senzaciji. Noben človek me ne prepriča, da sta brata Schmida preplezala severno steno Matterhorna, »da bi postala slavna«. Napravila sta to, ker sta morala - ker jih je gnala neka nuja.
In v tem je globoka uganka. Kaj ju je gnalo? Zakaj sta morala?

Razumimo: Če Matterhorn še ni bil osvojen, in če bi bila severna stena edini možni dostop, potem mora človek po njej na vrh! Moral je priti tudi na severni tečaj kakor bo tudi nekoč še stopil na vrh Everesta. Človek ... Mora si ustvariti tudi te simbole svoje moči.

Matterhorn pa je premagan. Zakaj je bilo treba iti po tem potu, po najbolj nesmiselnem od vseh, po potu, ki s petdesetimi procenti pomeni pogin? Zakaj toliko prav tako »nesmiselnih« poti na druge gore? Pota, ki na noben način ne proslave ... Kaj je najgloblji izvor te nuje? Zdi se mi, da le en odgovor zadovolji. Vsi ti fantje, ki prekipevajo moči, so ljudje, ki obupujejo nad današnjim življenjem in njega možnimi cilji; - jasno, da sami tega ne vedo. Prebogati so v življenjski sili, v animalični vitalnosti, ki se hoče pretolči, ki hoče živeti. Globoko v njihovi duši pa dremlje temno hrepenenje po smrti, težnja za uničenjem samega sebe. Njihova hoja v gore je nam vidni boj nevidne, dvojne osebnosti. Smrti iščejo, ne vedo - in se obupno bore vedno znova in znova spet za svoje življenje . Izkušajo smrt in uživajo vrh ter zmago ... Pripravljeni so pasti in umreti.

Henry Hoek - V borbi z goro
Janez Gregorin - Planinska matica 1937
 

eXTReMe Tracker