Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prvi slovenski vele-film

 




Neznosna unikatnost slovenskega filma G-L/Mladina 2005 - Marcel Štefančič Jr.: Sredi sedemdesetih se je v slovenskih časopisih razdivjala polemika o tem, kateri je bil prvi slovenski celovečerni film - V kraljestvu zlatoroga ali Triglavske strmine? Mnogi so bili ob tem zmedeni, saj so mislili, da je bil prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji (1948).

G-L - Miha Pavšek (2004): V kraljestvu Zlatoroga


G-L/Bukla: Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–2010

Planinski vestnik/G-L - Josip Ciril Oblak: Beseda o slovenski zemlji, njenih planinah in njenem filmu

sobota, 29. avgust 1931, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 4993

Ilustrirani Slovenec (1931): ... V kraljestvu Zlatoroga
Slovenec (1931): Premiera prvega slovenskega filma
Slovenec (1931): Danes premiera »Skala« filma
Jutro (1931): Svečana krstna predstava domačega filma
...

Prvi slovenski vele-film

Prej, kakor smo pričakovali, smo dobili Slovenci prvi lastni film, ki nam kaže krasote naše zemlje. Veliko nalogo, izdelati film naše Gorenjske in zlasti naših planin, si je nadel turistovski klub »Skala«. Film brez dvoma ne bi zagledal luč sveta, če ne bi imel klub za predsednika profesorja Janka Ravnika, ki je bil najpožrtvovalnejši delavec filma, vrh tega pa pravi vseznal. Saj je on tisti, ki je podrobnejše izdelal vso zamisel tega filma. S svojim izrednim strokovnim fotografskim znanjem je dosegel, da je bil tako dovršen, kakor nismo pričakovali. Seveda so mu pri ogromnem delu pomagali številni Skalaši, med katerimi sta se odlikovala zlasti g. Egon Planinšek in g. Milan Kham. Premnogo so žrtvovali za film seveda tudi glavni igralci, znani Joža Čop, Miha Potočnik in Herbert Drofenik ter Bohinjka Franica Sodja.

Skalaši so pred tremi leti kljub nezaupanju vendar našli mecene, ki so jim dajali pogum z denarnimi podporami. Tako je kabinet ministrskega predsednika dr. A. Korošca naklonil 10.000 Din, mestna občina Ljubljana 15.000 Din, oblastni odbor 10.000 Din, Banska uprava 10.000 Din, ministrstvo za trgovino in industrijo 10.000 Din, Zbornica TOI 5000 Din, »Putnik« 25.000 dinarjev. Skalaši so se nemudoma vrgli na delo. Prvo leto so posneli okrog 1000 m filma, zlasti v Triglavskem pogorju. Tedaj je še sodeloval Kajzelj. Na nesrečo pa se je na Prisojniku ponesrečil in vseh 1000 m je moralo romati v arhiv, drugo leto pa so Skalaši začeli znova. Tako je počasi rasel negativni material filma. Lansko jesen je bilo približno vse skupaj. Nato so začeli razvijanje in kopiranje filma. Vso zimo so delali v svojem laboratoriju v klubu, večkrat pozno v noč. In z največjim naporom se je posrečilo Skalašem izdelati film za premiero. Ves čas, dokler je trajal jesenski velesejem, je bila velika unionska dvorana vsak večer razprodana in v prvih desetih dneh je videlo ta film nad 15.000 gledalcev.

Ta film nam kaže nas same in neslutene krasote domovine. Iz Ljubljane nas vodi z vlakom mimo Šmarne gore skozi Kranj na Jesenice. S Planice grede nam zopet pokaže mogočne gorske skupine na desnem bregu Save Dolinke. Na Jesenicah se sestanejo trije turisti Roban (Čop), Klemen (Potočnik), Gornik (Drofenik) in odrinejo skozi Vintgar na Pokljuko in naprej mimo planšarskih stanov na Triglav. S Kredarice napravijo plezalno turo na Rjavino, od koder se povrnejo nazaj na Kredarico. Obiščejo tudi Aljažev stolp vrh Triglava ter se spuste nato mimo Aleksandrovega doma čez Hribarice v dolino Za jezerom. Od tod gredo v Bohinjsko kotlino in naprej na Bled, kjer se poslove. Film konča s krasnimi jesenskimi nastrojenji in pokaže naše tri turiste prav za skomine še v zasneženem »Zlatorogovem kraljestvu«.
Film ima pet delov. Skupna dolžina pa znaša 2900 metrov. Za naslov je dobil v resnici primeren tekst, namreč »V kraljestvu Zlatoroga« in posvetilo: Ta film je nem, toda kljub temu doni ob njem v srcih mogočna pesem: »Sveta si zemlja slovenska!«
Če bo film zbudil to občutje pri slehernem, je dosegel več kakor svoj namen. Film bo služil zlasti v tujsko prometne propagandne namene in bo zlasti šolam postal izborno učilo domovino-znanstva.

Pomen filma je neprecenljiv, saj bo navdušil nas same in tujce za našo prelepo zemljo. Požrtvovalno delo Skalašev, ki daje nam vsem zgled, kako moramo ljubiti svojo zemljo in delati za njen uspeh, bo ostalo zapisano med največjimi, kulturnimi deli slovenske sodobnosti. Zato vsa čast in hvala jim!

Ilustrirani Slovenec, 27. septembra 1931


V kraljestvu Zlatoroga
Premiera prvega slovenskega filma

Ljubljana, 24. avgusta.
Kakor da se je nekomu zahotelo Župančičevo Dumo in Funtkovega Zlatoroga zliti v eno samo mogočno sliko slovenske zemlje in jo utelesiti, ji vdihniti življenje — je zrasel pred nami prvi slovenski film.
Utelešenje velikega teksta Dume ta film sicer ni (kje je režiser, ki bi bil tej silni nalogi kos?), toda od nekod daleč je gotovo blestela veličina Dume ustvarjalcem pri delu kot vzor. In tudi eno jo povsem gotovo: isti cilj je lebdel ustvarjalcem pred očmi, kakršen je pesniku Dume, ko je v njem zazvenela prva struna te mogočne simfonije: vsaj nekaj odtenkov vsega neizmernega prirodnega bogastva in lepote naše domovine so hoteli pokazati svetu, da tako dejansko dokumentirajo svojo veliko ljubezen do rodne grude. Zavest, kako važno kulturno nalogo vršijo, jim je lajšala trud ter jih bodrila v urah, ko so bili povsem osamljeni v svojem idealnem stremljenju.
Zdaj so njih žrtve kronane z uspehom; film, monumentalno delo, je dovršen. Njegova premiera bo nedvomno eden največjih kulturnih in tudi zgodovinskih dogodkov za Slovence.

Film — plod neumornega dela Skalašev
Naš list je bil prvi, ki je o tem filmu obširno poročal in poudarjal njegov neprecenljivi kulturno propagandni pomen. Historijat tega filma vsebuje mnogo zanimivih momentov.
Turistovski klub Skala, ki je bil ustanovljen leta 1920, je znan po svojih agilnih, za lepoto naših planini vnetih članih. V svojem programu si je predvsem stavil nalogo, da na čim učinkovitejši način propagira po svetu našo turistiko in lepoto naših planin. V ta namen je prirejal zanimiva in dobro obiskana predavanja v Ljubljani, katerih čisti dobiček se je stekal v klubovo blagajno in se je v začetku uporabljal izključno le za nabava fotografskega materiala.
Skalaši so imeli prva leta svojega obstoja silno težko stališče; zaman so se trudili, da bi si pridobili zaupanje javnosti in oblasti, kar bi jim dalo novega poguma in novega poleta. Javnost je dolgo časa videla v Skalaših zgolj nekakšen klub samomorilcev, družbo mladih vetrnjakov, ki hodijo v planine samo zato, da se ubijejo ... Nikjer niso našli razumevanja za svoje velikopotezne načrte. Da dokažejo svetu svojo resno voljo in stremljenje, so se z vso vnemo posvetili fotoamaterstvu in zasledovali pri tem poseben cilj. Z neštetimi lepimi posnetki naših Alp so v teku let obogatili svoj arhiv in strani naših listov in revij. S svojimi razstavami v Ljubljani, v Splitu, v Pragi, v Nemčiji in v Londonu so si znatno utrdili stališče. Uspehi teh razstav so bili nad vse zadovoljivi in so razstavljale; — priznani naši fotoamaterji Ravnik, Škrlep, Planinšek. Predalič. Kajzelj in drugi — želi za svoje krasne, umetniško dovršene posnetke mnogo laskavih priznanj.
Misel, izdelati film, ki bi lepoto naše zemlje pokazal v vsej oni veličini, kot jo zasluži, se je porodila v glavi podjetnega Skalaša Planinška. Prvotno so nameravali izdelati le nekaj krajših posnetkov, film, v katerem bi bili nanizani najznačilnejši slovenski narodni običaji, naša folklora, prizori iz življenja naših planšarjev, sirarjev etc.
In kakor se v življenju dostikrat zgodi, da iz skromne prvotne zamisli nastane genialen umotvor, tako je bila tudi tu porojena misel — iskra, ki je zanetila veličasten kres. Sproženi misli je sledilo medsebojno kresanje predlogov, želje so rastle v širino in višino — prvi slovenski film se je v navdušenju mladih Skalašev začel odražati v jasnih konturah ...

Libreto za film sta sestavila pisatelj Juš Kozak in prof. J. Ravnik, predsednik tur. kluba Skale. Dejanje filma se vrši v osrčju Slovenije — v kraljestvu Zlatoroga. Na Gorenjskem — tam, kjer zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela, v višino pognala se kot val. a v zaletu pod zvezdami val je obstal. Tako strmi zdaj sredi višine okamneli zanos domovine …
Vsa romantika Triglavskega pogorja, idilična lepota Bleda, Kranjske gore in Bohinja, vsa moderna tehnika plezanja po strmih pečinah, vsi momenti iz življenja naših planšarjev itd. pridejo do svojega polnega izraza.
Nobenih poklicnih filmskih zvezdnikov in zvezd za snemanje tega prvega slovenskega filma ni bilo treba. Vse vloge so prevzeli domači fantje diletantje — Potočnik, Drofenik, Čop ( op — in jih odigrali neprisiljeno in naravno, da bi jih marsikateri poklicni igralec lahko zavidal za to redko zadovoljstvo ... V filmu nastopa tudi brhko slovensko dekle, pristna Gorenjka iz Bohinja, Francka Sodja, ki je bila nemalo ponosno na to redko čast. Saj pač tudi ni karsibodi — igrati v prvem slovenskem filmu! To je že nekakšen mejnik v njenem življenju, je dogodek, ki ji bo ostal v svetlem poudarku: tudi bajnih honorarjev ni bilo treba šteti lem filmskim junakom; vsi in vse, tako igralci in igralka, pomožno osebje in režiser, so položili v film vso svojo požrtvovalnost za delo — popolnoma brezplačno. V skromno plačilo za njihov trud naj jim bo zavest, da je bilo vse delo storjeno za blagor domovine, ki bo menda pač znala ceniti njihovo veliko ljubezen do nje.

Ogromni stroški — prazna blagajna
Vse prizore je z veščo roko lovil v kamero prof. Ravnik, ki je s svojim optimizmom ugodno vplival na ostale in kateremu gre za dovršitev tega filma največ zaslug in priznanja. Filmanje je trajalo tri dolga leta in je bilo združeno z velikimi fizičnimi in finančnimi žrtvami. Fizične žrtve so Skalaši premagali. Občudovanja vredno vztrajnostjo in odpornostjo, finančnim žrtvam pa pri najboljši volji niso mogli bili kos. Skrb, s čim poravnati najnujnejše izdatke za filmanje, jim je grozila uničiti že prve vidno sledove začetega dela. Da odvrnejo grozečo katastrofo, so Skalaši nekajkrat posegli celo v lastne žepe. Ta njihov obulus domu na oltar ... pa je bil samo kaplja v morje. V tej hudi stiski so se menda spomnili svetopisemskega izreka »Trkajte — in se vam bo odprlo.« In so šli in so potrkali — in se jim je marsikje odprlo, marsikje pa so naleteli na zaprta vrata in gluha ušesa. Med onimi, ki so idealno stremljenje in trud Skalašev znali pravilno cenili in ki so se brez pomisleka odzvali njih nabiralnih akciji z večjimi denarnimi subvencijami, so bili: Kabinet min. predsednika dr. Antona Korošca, ki jim je naklonil 10.000 Din, mestna občina ljubljanska, ki jim je votirala skupaj 15.000 dinarjev, Oblastni odbor 10.000 Din, Banska uprava 10.000 dinarjev. Zbornica za trgovino in ind. 3.000 Din, Ministrstvo za trgov, in industrijo 10.000 Din. Najčastneje pa se je odrezal »Putnik«, ki je prispeval lepo vsoto 25.000 Din. S temi podporami se je klub znatno opomogel in si ustvaril soliden temelj za nadaljnje delo. Omogočeno mu je bilo film dovršiti v onem obsegu in na oni umetniški višini, kakor si ga je bil prvotno zasnoval.

Premiera v veliki dvorani Uniona
Dejstvo, da je bil prvi slovenski film izdelan popolnoma z lastnimi sredstvi, brez nje pomoči,
in dejstvo, da TK Skala ni nikakršno židovsko filmsko velepodjetje, ki računa zgolj z instinkti mase in jim z bombastično reklamo servira ničvreden šund (obžalovati je, da takšni filmi tudi v Ljubljani najdejo svoje odjemalce in navdušeno publiko!) ter si pri tem grabijo mastne dobičke na kup — daje temu filmu neki posebni čar. Zavedamo se pač, da ga je le iskrena ljubezen do rodne grude priklicala v življenje in da so mu pri rojstvu kumovali fantje in možje, v katerih nesebičnost in vnemo za vse dobro in sveto pač ne moremo dvomiti. Prepričani smo zato, da bo premiera tega filma vzbudila ogromno zanimanje v naši javnosti in da se bo to zanimanje izražalo tudi v rekordnem obisku.
Film je bil izdelan v dveh kopijah. Eno kopijo so Skalaši po dogovoru v propagandne svrhe v inozemstvu odstopili -Putniku- v Zagrebu, ki je žrtvoval največ za film. druga kopija pa ostane last Skale, ki bo film predvajala v Ljubljani in ostalih mestih Jugoslavije.
Premiera se bo vršila v soboto v veliki dvorani hotela »Union«. Predstave se bodo vršile dnevno dvakrat: ob 17 in 20 ter ob nedeljah in praznikih po trikrat: ob 15. 18 in 21. Stalna dnevna blagajna bo poslovala v Unionu pred vhodom v glavno dvorano, kjer se bodo dobile vstopnice v predprodaji. Film se bo predvajal več dni.
Skalaši zaslužijo za svoje remek-delo, dovršeno sebi v zadoščenje in našemu narodu v ponos, vso našo hvaležnost in priznanje. Bog jih živi — vrle, zavedne slovenske fante!

Slovenec, 25. avgust 1931


Danes premiera »Skala« filma

V soboto zvečer ob 8 bomo videli na platnu prvič filmsko delo slovenskih rok, slovenski film z domačimi igralci. Se več! Videli bomo našo zemljo, krasote v nebo štrlečih gorskih velikanov, lepote in mičnosti naših vasi, skritih dolin in jezer. Ne samo vsi člani turislovskega kluba »Skala«, ki so vsi po svojih močeh prispevali, da se jo zaključilo ogromno delo, ampak tudi mi vsi bomo z navdušenjem in ponosom gledali ta grandiozni film. Velefilmov smo sicer navajeni, zalo bi zaslužil ta film vso drugačno ime. Poleg vseh drugih bo imel »Skala« film še en rekord, namreč, da je kot prvi film lastne produkcije eminentno kulturen. Kateri od bogatih in mogočnih narodov je začel s kulturnim filmom? Povsod je zrastla ta sijajna panoga moderne tehnike 20. sloletja na polju, ki je tako silno dišalo po businesu. Skalaši pa so napravili narobe, ne zaradi gmotnega prospeha, iz ljubezni do rodne, grudo so si nadeli težavno nalogo — in uspeli. To dejstvo bo ostalo zapisano z zlatimi črkami v zgodovini naše kulture.

Nesebično delo »Skalašev«
Ob tej priliki je prav, da damo največje priznanje vsem tistim, ki so s svojo velikansko požrtvovalnostjo, delavnostjo in žilavostjo omogočili izvedbo tako težavne, a lepe naloge. Gmotno je sicer turistovski klub »Skala« prejel okoli 90.000 Din podpore, vendar so te podpore malenkost v primeri s tem, da so morali delati in vzdržati vse težave in napore polnili treh let, v katerih se je snemal in izdeloval film, brezplačno, često z izgubo lastnega zaslužka. Če ne bi imela »Skala« svojega očka predsednika Janka Ravnika, konservatorskega profesorja, bi Slovenci še dolgo časa no dobili lastnega filma. Prav tako pa bi ga še danes gotovo ne gledali, če mu ne bi bili stali ob strani z vso požrtvovalnostjo tovariši g. Planinšek, načelnik foto-odseka »Skale« in njen tajnik g. Kham. Prav tako bi mogoče za dolga leta ostal slovenski film le pobožna želja, če ne bi vsi položili vanj svojega brezplačnega dela, za katero so mnogi žrtvovali počitnice treh let in nešteto zimskih večerov v laboratoriju. Skupno idealno delo, pudžgano z zanosom in veliko ljubeznijo do domače grude, pa nam je dalo film, ki bi sicer ves plačan in napravljen s tujimi močmi in strokovnjaki stal milijone in milijone. Vrh lega pa bo po kvaliteti ta film kulturni film, kakršnih še nismo videli in kakršnih tudi bogati narodi ne premorejo skoro nič.

Film je dolg 2900 metrov
in ima 5 dejanj. Pelje nas iz Ljubljane do Jesenic, pokaže hkrati z mogočnimi gorami zastraženo dolino Save Dolinke, nas vodi čez Pokljuko na Triglav in naprej mimo Triglavskih jezer v skrivnostno Bohinjsko dolino. Iz zatišja Bohinjskega jezera nas popelje skozi Sotesko na Bled, kjer se glavni igralci in naši trije junaki Joža Čop, Mika Potočnik in Herbert Drofenik poslovijo. Film nam ne bo pokazal le mogočnega Zlatorogovega kraljestva, ampak tudi življenje ob vznožju gora. Videli bomo kmeta pri trdem delu na polju, drvarja v bogatih gozdovih Pokljuke, planšarje na visokih planinah in celo mogočno tovarno Kranjske industrijske družbe na Jesenicah. Alpinistični del nas vodi po krasnem Triglavskem pogorju in tudi napetih plezalnih partij mu ne manjka. Posnetki se vsi odlikujejo po svojih izrednih krasotah in po čudoviti estetiki. Na kratko, film ne zaostaja v ničemer za najboljšimi inozemskimi filmi, pač pa jih v marsičem prekaša. Seveda najnovejši zahtevi mode ne odgovarja. Ni namreč ton film. Snemanje v naravi namreč onemogoča, tudi če bi klub »Skala« hotel, istočasno snemanje tonov in je zato tak film celo za sedanje stanje ton-filmske tehnike nemogoč. Kljub temu pa seveda film niti najmanj ne trpi zaradi svoje onemelosti, saj tovori mnogo bolj in topleje kot skoraj vsi dosedanji plehki ton-filmi. Govori tako glasno, da bo seglo vsakemu do dna srca.

Sladkosti snemanja
Kakšno je bilo delo, ki nam je rodilo ta film? Težko, naporno in mnogokrat tudi brezuspešno. Saj si je n. pr. potem, ko je bila že dobra tretjina filma posnetega, zlomil nogo eden izmed igralcev, tov. Kajzelj. In 1000 metrov posnetega filma je romalo v arhiv in začeli je bilo treba z novim igralcem. če so bila dela v laboratoriju mučna in naporna, kar je razumljivo, če pomislimo, da je bilo treba razvili nad 4000 metrov negativnega filma in napravili dvojno kopijo, kar da zopet nad 6000 metrov pozitivnega filma, je jasno, da so bili večeri v laboratoriju kluba »Skale« naporni in dolgi. Še več truda, čeprav mogoče več pestrosti in zadoščenja, pa je zahtevalo snemanje filma. Ker so bili napravljeni vsi posnetki v naravi pri dnevni luči, je razumljivo, da je diktiralo čas in prilike snemanja sonce. Če ni bilo zadosti svetlo, ni bilo mogoče snemati, kajti operater, prof. Ravnik, ni mogel reči kot kak režiser v Hollywoodu ali Neubabelsbergu: »Ni zadosti svetlo! Primaknimo še 10.000 sveč!« Našim delavcem je stal filmski atelje pod milim nebom v vročini in soncu, v dežju in viharju. Če je šlo je šlo, če ni šlo, pa je bilo treba pospraviti aparat in vse drugo nazaj v nahrbtnike in romati pravkar zastonj prehojeno pot nazaj. Tako se je n. pr. zgodilo, da je prof. Ravnik hotel fotografirali pogled na Triglav in bližnje vrhove z Draškega vrha. Štiri ure se vleče pot na vrh. Korajžno jo je mahala ekspedicija v višino in po dolgi turi, ko je bilo vse pripravljeno, so začeli s snemanjem. Vendar svetlobne prilike niso bile prav najboljše in prof. Ravnik je sklenil: »Sem gor bomo šli še enkrat, ko bomo imeli boljšo svetlobo.« In res, šli so še drugič in ko so prišli na vrh, je bila megla. Pa so šli še tretjič, pa je bil samo dež. Pa so šli še četrtič in zopet ni bilo nič. Pred dobrim tednom pa je šel profesor petič. Na vsak način je hotel izsiliti še boljše slike, kot jih je imel, dasi so prav lepe. In tudi to pot je šel zastonj. Ko bomo sedeli v nabito polni unionski dvorani in bo švignila mimo nas par sekund trajajoča slika Triglava z Draškega vrha, najbrž nihče ne bo verjel, koliko truda in potu je zahteval ta posnetek. In takih slučajev ni malo!
V filmu bomo tudi videli prav lepo večerno nastrojenje. Turist gleda mimo Jalovca v sončni zahod in uživa ob cigareti čarobni večer. Ne bomo videli več kakor obraz, ki bo žarel v skladu z vso okolico. In v resnici? Ko so snemali ta prizor, so delali s prvo filmsko kamero, težko nad 10 kg, ki je stala vedno na mogočnem stativu. Tega pa ni bilo mogoče postaviti tako, da bi pri snemanju igralec lahko stal ali sedel na tleh. Pa so mu podložili — drugega ni bilo pri roki — na oba kraja precej oster, kratek količek, na katerega se je moral usesti, tako da jo prišel v pravo višino z obrazom. In med tem, ko je moral s prijaznim obrazom gledati svoje mogočne gorske prijatelje, ga je količek z vso nagajivostjo in hudomušnostjo na vso moč zbadal. Posnetek je bil vreden trpljenja!

Otovorjeni kot mezgi!
Pa ne smemo misliti, da so bile te filmske ekspedicije mogoče samo v takih slučajih težavne. Nikakor ne! Saj so se opremili na pohod za svoje filmske ekspedicije, kot da bi šli na Himalajo. V začetku so namreč hoteli — da bi prihranili čim več — napraviti vse posnetke v Triglavskem gorovju, ne da bi pri tem obiskovali koče SPD, kjer so kljub temu, da so cene zmerne, za večjo družbo nabere vendar precej veliko izdatkov. In tako so jo odrajžali v hribe s kompletno kuhinjo, z lonci in piskerčki, z vso potrebno hrano in šotorom za taborjenje. Vrh tega so vlekli s seboj cele sklade filmov, kaset, težki stativ s še težjim aparatom itd. Zato so si najeli v pomoč še enega nosača, sami pa so vlačili skoraj vsak čez 40 kg ležali nahrbtnik. Vsak je imel celo s seboj svoj lastni nož, vilice in žlico. Seveda so kljub temu kmalu uvideli, da brez obiska koč ne bo šlo in si tako vsaj deloma olajšali nekatere ture. Saj je zahtevalo že snemanje samo včasih tako velikanskih naporov, da so bili povsem izčrpani in da nikakor ne bi mogli vlačiti še vse potrebno za prehrano in spanje s seboj. Izredne težave je imel zlasti operater, prof. Ravnik pri snemanju plezalnih partij. Tako so ga za kratek prizor morali spustiti nekoč z aparatom in stativom v roki in na vrvi navezanega navzdol po steni, kjer se je potem postiral, stoječ z eno nogo na polici. Prav tja je postavil tudi aparat in vrtel vreteno z vso previdnostjo, čeprav je pod njim zevalo par sto metrov prepada.

Več luči
Kot smo že omenili, je bila elementarna zahteva pri snemanju tega filma zadostna svetloba. In kljub temu, da ni imel operater nikakršne pomožne razsvetljave na razpolago, vidimo v filmu zelo krasne posnetke iz notranjosti tovarne KID na Jesenicah in iz bohinjske sirarne na planini. Snemanje v tovarni je šlo, v sirarni pa je bilo v resnici nemogoče. In kaj so napravili naši junaki, da so prišli do svetlobe? Potrebna je bila in dobili so jo. Ker ni šlo drugače, pa so odkrili pol strehe, tako da je sijalo sonce skozi streho v notranje prodore in posnetki so se posrečili. Ko bomo gledali te slike, se nam ne bo niti sanjalo koliko truda je bilo treba za zares zanimive slike.

In smola?
Mogočo bo kdo vprašal, če j e imela ta ekspedicija na svojih pohodih mnoge smole in če je pokvarila mnogo filma. Saj smo navajeni čitati, kako porabijo velike tvrdke za 2000 metrov filma, ki ga na koncu predvajajo, na desettisoče metrov prvotnih posnetkov, iz katerih potem izrežejo le najboljše odlomke. Operaterju na čast povemo, da je bilo le izredno malo posnetega filma nerabnega in še ta je postal včasih neraben zaradi tako nepredvidenih nezgod, kakor je n. pr. tale: Lansko leto so se v hudi zimi odpravili na Koprivnik nad Bohinjem, da bi posneli še par lepih zimskošportnih prizorov. V silnem mrazu so prispeli ponoči na Koprivnik in komaj zbudili kmeta, da so vsaj ostali del noči prenočili pod streho. Zgodaj zjutraj pa so šli na delo. Nebo je bilo popolnoma jasno in sonce je na belem snegu bleščalo, da je jemalo vid. Kljub temu pa je toplomer kazal 16 do 17 stopinj Celzija pod ničlo. In v tem mrazu so napravili naravnost prekrasne posnetke. Ko so drugi dan razvijali v laboratoriju v Ljubljani zadnjo pridobitev svojega lova na Koprivniku, pa zapazijo, da ima skoraj vsaka slika v filmskem negativu čudne črne vijugaste črte, ki kaze negativ. Odkod to? In končno so jo pogruntali. Ker je bil zrak pri snemanju izredno suh in je postal film zaradi hudega mraza izredno krhek, se je v aparatu sam zaradi trenja močno naelektril, nakar se je pri gibanju filma skozi kino aparat mimo kovinskih dolov zopet razelektril, tako da so švigate po filmu majhne električne iskre, ki so pustile seveda svoje sledove. Film pa je moral na žalost kot kuriozum v arhiv.
Pa se je zgodilo še hujše, kar je spravilo često operaterja , prof. Ravnika skoraj iz kože. Potem, ko so nabrali krasen plen lepih slik in je profesor Ravnik vrtel zadnje metre, se mu jo naenkrat nudil še lepši prizor, aparat pa je sumljivo zaškrtal in s tem povedal, da je filma konec. In tako so lahko na vso jezo lepi prizor le gledali, ker je filma zmanjkalo. Prav posebno marljivo je vzel prof. Ravnik na piko Črno jezero nad Komarčo. Nekajkrat ga je obiskal, a vedno so mu nagajivi oblaki zmešali štreno in pokvarili svetlobo. Ko je šel zadnjikrat po Dolini triglavskih jezer proti Črnemu jezeru, pa je bilo vreme naravnost idealno. Že naprej se jo veselil, kako krasno bo Črno jezero. Ko je prišel do bele skale pred jezerom, je zavrtel še zadnje metre predzadnje filmske, kasete. Pred Črnim jezerom pa je hotel vložili v aparat -zadnjo kaseto s 25 metri svežega filma. Ko vlaga film v aparat, zapazi, da noče nič kaj dobro teči. Nekaj časa poskuša, vleče vedno močneje, film ne gre in ne gre. Potegne še močneje in vidi: iz kasete leze solata (izraz za v pentljah zvit in zapleten film, ki je povzročil že nebroj jeze vsem operatorjem.)

Premera - plačilo za vse!
Tako so torej Skalaši med smehom in jezo delali in dovršili svoj film, in vsaka slika, vsak prizor ima svojo zgodovino, svoje prijetne in resne spomine. Za ves trud in požrtvovalnost pa bodo poplačani z uspehom, in ga bo njihov film brez dvoma žel. Njih blagajna je danes zopet obložena z mogočnimi pasivi, saj jih stanejo zadnje priprave ogromno denarja. Tako so morali plačati državno takso, ki znaša poldrug dinar od metra in vrh tega se jim obeta še zbirka taks in davščin od vstopnic. Te bodo znašalo menda celih 33% inkasa. Režijski stroški za predvajanje filma so tudi ogromni in presegajo že sedaj 50% vsote, ki jo vrže razprodana »Unionska« dvorana. Da ne bo kdo mislil, da je v tem že vračunana izdelava filma! Zato je tudi vstopnina izredno nizka in vsak, kdor si bo ogledal ta film, bo rekel: »To grem pa gledat še enkrat!« Naj omenimo še, da bo pri krstni predstavi igral orkester 12 oseb, pri vseh ostalih predstavah pa bo igral prav tako dober orkester z nekoliko manjšo zasedbo nalašč za to izbrano glasbene komade.
Upamo, da ta film ni zadnji film turistovskega kluba »Skale« in da bo po tem prvencu dobila »Skala« še večjo pobudo in nadaljevala v tem pravcu. Da bo njihovo požrtvovalno in nesebično delo rodilo mnogo lepili sadov in našlo posnemovalcev, smo prepričani. Ljubezen do domače zemlje je ustvarila ta film — o tem bo pričal film sam in propagiral v tujini za našo lepo domovino, in upamo, da ne zaman. Pionirjem, ki so dovršili to ras težavno nalogo in ustvarili ta film, pa vsa naša zahvala!

Slovenec, 29. avgust 1931
 


Svečana krstna predstava domačega filma

Jutro: Odlična družba je prisostvovala v soboto zvečer premieri filma: »V kraljestvu Zlatoroga«— Polno priznanje vrlim Skalašem

Ljubljana, 30. avgusta 1931.
Turistovski klub Skala je za krstno predstavo svojega prvega velikega alpinskega filma »V kraljestvu Zlatoroga« ukrenil vse, da je premiera dobila obeležje velike narodne slovesnosti. Unionska dvorana je bila praznično okrašena in razsvetljena, z galerij so viseli venci planinskega zelenja in cvetja, prepleteni z dolgimi trakovi v narodnih barvah. Od pol 20. dalje so začeli prihajati številni odlični povabljeni gostje, ki so jih sprejemali člani TK Skale s predsednikom prof. Ravnikom, podpredsednikom ravnateljem Vilarjem, predsednikom fotoamaterskega odseka Egonom Planinškom in tajnikom Milanom Khamom na čelu.
Za predstavo pa je tudi sicer med ljubljanskim občinstvom vladalo veliko zanimanje in so nekateri gostje prišli tudi z dežele, posebno z Gorenjskega. Ob 20. je bila dvorana polna in je nudila redko sliko ljubljanske izbrane družbe z najvišjimi dostojanstveniki in predstavniki v sredini.
Zares — v sredini, kajti TK Skala je problem glede razmestitve gostov v dvorani rešila na najenostavnejši način: rezervirala je spodnjo polovico dvorane za povabljence, dočim se je ostalo občinstvo razmestilo v prvi polovici, pod balkonom in na obeh galerijah. S svojim posetom so počastili krstno predstavo g. ban dr. Drago Marušič in podban dr. Pirkmajer, divizijski general g. Bogoljub Ilič, g. knezoškof dr. Rozman, predsednik višjega deželnega sodišča dr. Rogina in dalje cela vrsta predstavnikov vseh naših oblastev, ustanov in korporacij, oficirskega zbora, SPD, JZSS, bankarstva in industrije, kulturnih društev, tiska. Pestrost zbrane družbe je še povečala navzočnost številnih dam. Vse je bilo v živahnih pogovorih in posebno še mladina je bila razgibana v nervoznem pričakovanju.

Ko je stopil na oder glavni stvaritelj filma prof. Janko Ravnik, mu je zadonel v pozdrav gromovit aplavz. Z otmeno skromnostjo je prof. Ravnik pozdravil vse, ki so prišli počastit krstno predstavo in je poželel edino to, da bi prvi slovenski film, ustvarjen z ljubeznijo vseh sodelujočih, vzbudil in poglobil v srcih vseh gledalcev ljubezen do domače zemlje. In ko se je poslovil z odra, mu je vsa množica zopet priredila presrčne ovacije, ki so seveda veljale vsem soustvariteljem filma.
Nato je stopil na oder predsednik osrednjega odbora SPD dr. Josip Pretnar in je v daljšem govoru veličal delovanje TK Skale, gojitev pravega alpinizma, posebno pa še klubovo požrtvovalno prizadevanje za ogromni prvi slovenski alpinski film. Oprt na citate iz Baumbachovega »Zlatoroga« je slavil romantiko triglavskega pogorja ter je k sklepu v imenu vseh slovenskih planinarjev izrazil Skalašem najiskrenejšo zahvalo z željo, da bi film ponesel krasoto naše Gorenjske ne le po vsej državi, temveč tudi daleč po širokem svetu.

Dobro uigrani salonski orkester, skrit za črno pregrajo, je zaigral državno himno, ki so jo vsi v dvorani poslušali stoje. Slavnostni del je bil s tem zaključen in sledila je — prava svečanost, lepa kakor pesem. Ugasnile so žarnice, zavladala je popolna tišina, ko so se na platnu zableščale črke s posvetilom: »Ta film je nem — toda kljub temu doni ob njem v naših srcih mogočna pesem: Sveta si zemlja slovenska!... Če bo film zbudil to občutje pri slehernem, je dosegel več kakor svoj namen.«
Ali komaj so se pojavile prve slike — sijajni portreti nasmejanih glavnih junakov: Jože Čopa z neizbežno pipico, Herberta Drofenika, Mihe Potočnika in zale Bohinjke Francke Sodjeve — ter se je prikazala bela Ljubljana sredi zelenja, je v dvorani zopet završalo in se je oglasilo bučno odobravanje. Tako nato ves čas predstave. Ob vsaki novi sliki, pričarujoči na platno lepoto Gorenjske, je šumenje med občinstvom tolmačilo ne le zadovoljstvo nad izvrstno izbranimi in uspelimi posnetki, marveč tudi tisto presenečenje, da so naše pokrajine še vse lepše, kakor jih znamo mi gledati s svojimi malobrižnimi, v en dan zamišljenimi očmi.
Film je dolg, predstava je trajala preko pol enajste, toda občinstvo je vztrajalo z isto svežo pozornostjo kakor ob pričetku. In kakor ob zaključku vsakega dela, je tudi ob koncu predstave burno aplavdiralo — ne da bi vedelo, da so junaki filma skromni in tihi prisostvovali predstavi tam doli v zadnjih vrstah pod balkonom in da se jim je z vedno nasmejanih zdravih obrazov utrnil še en nasmešek zadovoljstva: »Dobro je bilo!«

Jutro, Ponedeljska izdaja, 31. avgust 1931


Slovenec, 11. september 1931

Oznake: ZGO
eXTReMe Tracker