Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Severni raz

Po Severnem razu vrha Jermanovih vrat, ki sta ga kot prva preplezala Janez in Miro Gregorin, 31. julija 1932, smo se 18. junija 2011 dopoldne povzpeli: Vilko Rifel, Boris in Genadij Štupar (vsi GRS Kamnik).


G-L: Pozabljeni gorski kresnik

Planinski vestnik/G-L: Štamfovska

ponedeljek, 20. junij 2011, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2663

Med Grintovci: ... Kamniškega sedla (Jermanovih vrat)

Neodločnost, ki jo povzročajo hitro se premikajoči oblaki, gnani od močnega jugovzhodnega vetra, komaj premagamo. Ogledujemo se za bolj priročnimi cilji, ki se nam ponujajo v okolici. A kljub temu, med nekaj kapljicam dežja, pridemo trije lastniki psov (psičk) na Pasje sedlo.

   

Kot kaže ekranček, ki prikaže radarsko sliko, je padavin v Sloveniji le za vzorec in opravljeni se podamo navzgor. Vzpenjamo se med krušljivim začetnim delom, ob zelenih macesnih, ki jih na grebenu krepko upogiba veter. V čim večji meri se izogibamo rušja, ki je sicer siten, a koristen, ker nudi prikladne veje in koreninske dele, primerne za varovanje, ter obenem služi kot pomoč pri napredovanju. Prave blazinice nizkega gorskega grmičevja so sestavljene v velike mehke sklope. Vzpenjamo se kot po strmi nebeški preprogi. Na robu te ob fotografiranju zajame sunek močnega vetra in opozori na previdnost. Nebo je vse bolj svetlo, prav tako kot so napovedali vremenoslovci, da bo vreme nekaj ur še zdržalo. Glasovi vzpenjajočih se po velikih kljukah že zdavnaj nakopane poti, ki vodi z Okrešlja čez skalni podstavek Brane na Sedlo, so vse bližji. A to je le zaradi vetra, ki prinaša te glasove v našo bližino. Izmenjujoč se dokaj hitro napredujemo, med silno lepim cvetjem, skalnimi ostavki grebenske rezi.

   

Po svojem značaju so gore mrtve in mrzle, a silno žive postanejo tedaj, ko njih hladne skale otipljemo in doživimo njihovo senčno bit. Lepa je harmonija človeka s prirodo, a višek doseže tedaj, ko se močna individualnost bori bogve kje daleč v samoti s silno steno, nad prepadi; stop za stopom, ko se noge vzpenjajo, ko raste višina in se globi prepad.*

   

Na vršnem delu grebena ne občutiš globine prepada drugače, kot da stopiš povsem na rob. Ta pogled se prav pokaže šele na robu, na vrhu Sedla, kjer pa je nekdo odnesel prikladen ploh, ki je služil za klopco v zavetni kotanji. Prijetno je tu posedeti in se zasanjati, a ne danes, misli so že od prej.
Zakaj sploh hodimo v ta svet, ki nam ne nudi materialnih koristi? Nedvomno vprašanje za sodobni čas novih ljudi. Vsakdo, ki se lahko sam odloča, torej je v tem svoboden, si mora najti svoj odgovor. Vzrokov in posledično posledic tega je toliko kot človeških osebnosti. Lahko so si silno podobni, ali pa povsem nasprotujoči. Meni ob tem velikokrat pride na misel že precej v preteklik postavljen pogovor z zdravnico, ki sva ga imela ob nastopu – pregledu za začetek dela, to je ob koncu nekega obdobja in začetku povsem novih obveznosti. Takrat se nama je pogovor obrnil tudi na gore in smisel zahajanja vanje. Kot se še spomnim, je zdravnica, ki je med drugim svojim delom, na tečajih tudi učila gorske reševalce prve pomoči, govorila o nesmislu samega plezanja in smislu, ki ga ponudi kombinacija z drugimi dejavnostmi, vezanimi na gore, med njimi tudi s pomočjo drugim ljudem. Vsekakor se včasih podamo v gore tudi zato, da bi bolje občutili, kaj so naši predhodniki razmišljali o teh pogledih in vprašanjih.

   

Samo ljubezni odpirajo gore vse svoje bogastvo in lepoto. Celega moža hočejo, polno vdanost, srčen pogum in resnično navdušenje. Kar neseš v gore, ti stoterno povrnejo. Srečo in nepopisno veselje doživi človek, ko po resni borbi z goro doseže vrh. Nekaj čudovitega je, ko po končanem delu sedeš vrh gore in počivaš v sončnem miru, ter imaš samo še nebo nad seboj. Kdor le enkrat to doživi, spozna, da je tu na strmih gorskih vrheh popolnoma drugače, ko spodaj v sopari dolin in v dimu mest. Le sem gor, vi ubogi, utrujeni od dela, tu je zdravje in razvedrilo, ki ga je vsak sodoben človek tako potreben.
Z vsakim korakom v višavo zbeži del skrbi. *

   

Naenkrat odvečna krama hitro zdrsne v nahrbtnik, le blesteče bele čelade, na katerih se svetlika nalepka, si pustimo na glavah. Tudi za zaščito proti vetru so dobre. V Brani, v Zgornjem stebru opazimo navezo. Ko sestopamo, kar ne morem, da ne bi pritisnil nekajkrat tudi spominske plošče, ki so nameščene na skalnih štrlinah, pod sivimi robovi. Težko razumljivo, a po nekaj časa trajajočem ugotavljanju vzrokov se pokaže skupni imenovalec vzroka nesreč.
S tistimi, ki so se šele vzpenjali po poti, smo izmenjevali pozdrave, kakšno pikro pripombo je tudi kdo ujel, a le dobronamerno. Pogledi na gore so bili še naprej prikrajšani za ogled vrhov, za tisto višino, ki se je skrivala v oblakih. Hitimo navzdol, v svet med Grintovci, kjer poteka kolesarska dirka po Sloveniji, da uidemo cestnim zaporam in to nam z lahkoto uspe.

* Janez Gregorin – Razgledi, Blagoslov gora - SPD 1944
Karikatura - Življenje in svet 1931
Boris Štupar

eXTReMe Tracker